Kritika / Peter Wilberg: Bolezen je zdravilo

+ + + + +

Knjiga, ki postavi svet na glavo.

Bolezni se bojimo, ko pa nas zgrabi, se podvržemo vsem zdravilom, samo da se je znebimo. Filozof in terapevt Wilberg jo jemlje drugače, in sicer kot nekaj najboljšega, kar nas lahko doleti. Ne, to ni ironija, le drugačna perspektiva, ki v njej razbere klic po pozornosti. Bolezen je namreč naš najboljši prijatelj, ki nam signalizira, da smo prišli do roba: bodisi v odnosu z drugimi bodisi s samim seboj. Torej idealni trenutek za umik v samoto in v premislek o lastnem bivanju.

Pogled, ki bo seveda pognal v bes zdravnike, bralca pa v skepso. A kaj nam prinese tekst, če se mu prepustimo in ga preprosto sprejemamo? Vzemimo šport, pri katerem nas začne špikati v kolenu. Bomo vztrajali, računajoč, da čez čas bol popusti, ali pa odhiteli do fizioterapevta? Lahko ravnamo nasprotno, bolečini prisluhnemo in boleči tek zamenjamo s plavanjem ali kolesarjenjem. Skratka, avtor postavi, da nas bolezen ne udari od zunaj, temveč je le telesna govorica, ki nas opozarja, da je način našega bivanja postal nevarno uničujoč. Običajna reakcija bo iskanje pomoči pri klasični oziroma alternativni medicini, kar implicira, da nismo več gospodar lastnega telesa, da počutje ni odvisno od nas samih. A kako jo opustiti, kako sebe vključiti v samoozdravljenje? Tu se stvar zaplete, reč sama po sebi ne deluje, potreben je terapevt, »življenjski zdravnik«, ki z empatijo in skozi dialog človeka napelje na iskanje sozvočja s samim seboj. In smo pri temeljnem filozofskem reku starih Grkov – spoznaj samega sebe.

Knjiga, ki ne zapoveduje umika iz ambulant in izogibanja apotekam, prestavi samo začetek: človek sam naj postane prvi in dejavni varuh svojega zdravja.

Odlična ideja, a z drobno težavo – kje za vraga najti prvega sprožilca v podobi življenjskega zdravnika?