Zakaj Slovenci kupimo tako malo knjig?

Nekdanji minister za kulturo, sedaj vodja Urada za mladino pri Mestni občini Ljubljana. Pred ministrovanjem je vodil že njen oddelek za kulturo, bil pa je tudi vodja projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010.

Strukturne spremembe v slovenski knjižni produkciji

Začnimo z dobro novico, o kateri je oktobra lani obširno pisal The Guardian. Slovenska knjižna produkcija še vedno stoji na Olimpu na leto izdanih knjig na prebivalca: za 2875 izdanimi knjigami leta 2013 na milijon prebivalcev v Veliki Britaniji si po izdanih knjižnih naslovih per capita Slovenija deli mesto svetovnega viceprvaka s Tajvanom (1831 knjig na milijon prebivalcev). Sledi Avstralija s 1176 knjigami, založniki v ZDA pa so leta 2013 denimo izdali 959 knjig na milijon prebivalcev. Po podatkih Narodne in univerzitetne knjižnice so založniki v Slovenji tega leta izdali 4950 knjig in brošur, in sicer 715 učbenikov, 2440 enot stvarne literature, 925 leposlovnih knjig, od tega 436 del domačih avtorjev, in 873 knjig za otroke in mladino.

A leto 2013 je prvo leto, ko se je število izdanih knjig in brošur v Sloveniji občutno zmanjšalo, še leto 2011 je bilo rekordno, saj so slovenski založniki tedaj izdali 6623 knjižnih naslovov in brošur, leta 2012 pa 6209. Rez v obsegu slovenske knjižne produkcije je torej oster in bo glede na specifično naravo založniške ekonomike ter utečenih razmerij na slovenskem knjižnem trgu imel dolgoročne učinke. »Dolgi založniški rep« množice izdanih in na trgu dostopnih knjig se je tako rekoč čez noč močno skrajšal, to pa bo prineslo tudi upadanje razpršenega vira prihodkov, ki imajo vse prej kot zanemarljiv delež v letnih bilancah založnikov. Premiki znotraj knjižnega založništva se tako dogajajo intenzivneje kot prejšnja leta, prav leto 2015 in naslednja leta pa bodo ključna za prihodnjo podobo slovenske založniške krajine.

Koliko knjig kupimo Slovenci?

Knjige torej so, še več, v Sloveniji je veliko zelo različnih in dobrih knjig. Toda koliko knjig kupimo? Raziskava Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji pove, da je leta 1998 vsak odrasli prebivalec Slovenije na leto povprečno kupil 3,1 knjige, leta 2013 pa 2,8. To pomeni, da smo tega leta Slovenci kupili okoli pet milijonov knjig in pol, kar se skorajda ujema s številom v tem letu natisnjenih knjig. Če pogledamo sestavo kupcev knjig, raziskava pokaže, da je 1 % prebivalcev kupil 21 in več knjig, 4 % 11–20 knjig, 4–10 knjig 22 %, 1–3 knjige pa 23 % prebivalstva. 49 % Slovencev ni zadnje leto kupilo nobene knjige. In čeprav se po izdanih knjigah kitimo z uvrstitvijo v svetovni vrh, v evropski vrh pa se umeščamo tudi z izposojenimi 11 knjigami na prebivalca samo v splošnih knjižnicah, nas število kupljenih knjig postavlja celo pod povprečje držav Evropske unije. To nas mora skrbeti. In skrbi tudi založnike ter avtorje, ki živijo od prodanih knjig. Kako je torej mogoče, da slovenska knjiga v sebi nosi tako izrazit antagonizem med izdajanjem in izposojo na eni strani ter kupovanjem na drugi? Zakaj je ta vrzel večja kot pri primerljivih drugih državah?

Naslednje vprašanje nam nekoliko približa enega od odgovorov na to vprašanje: kaj bi vas spodbudilo, da bi kupovali več knjig? Največji delež vprašanih je odgovoril, da je to cena knjig, kar 63 % jih ceno navaja kot najpomembnejši razlog, ki jih odvrača od pogostejšega kupovanja knjig. Drugi razlog je subjektivno in s tem vrednostno pogojen: pomanjkanje časa za branje.

Pri dobrih bralcih je največji motivator za branje domače okolje in šele nato šola, pri nebralcih je ravno nasprotno. Se je pa treba zavedati, da domače okolje in šola pomenita skupaj štiri petine vpliva na razvoj bralnih navad.

Vloga kulturnega kapitala posameznika pri formiranju bralca

Vpliv domačega okolja na oblikovanje bralnih navad posameznika navadno jemljemo za nekaj samoumevnega, so pa izsledki raziskave razkrili, kako velik in pomemben je ta vpliv v resnici. Število knjig v domači knjižnici je kazalec posameznikovega vrednotenja knjige, pa tudi eden od parametrov bralno-nakupovalnih navad. Dobra tretjina populacije v Sloveniji ima doma manj kot 50 tiskanih knjig, druga tretjina 50 do 100 knjig, dobrih deset odstotkov pa 200 do 500 knjig. Povezava med domačo knjižnico in bralno-nakupovalnimi navadami je neposredna, prelomnica se začrta pri tistih, ki imajo doma več kot 100 knjig, saj so med njimi kar tri petine takih, ki kupijo na leto več kot šest knjig. Spomnimo se: po Evrostatovi raziskavi iz leta 2007 se je po številu knjig doma 12 članic EU uvrstilo pred Slovenijo. Nič kaj spodbuden rezultat. Domača knjižnica je vrednota, ki jo posameznik posvoji ali »deduje« prek zgleda staršev. Vpliv teh na razvoj dobrih bralcev je odločilen. 42 % vprašanih navaja, da je bil za oblikovanje njihovih bralnih navad odločilen zgled staršev in sorodnikov.

Drugi prevladujoči dejavnik oblikovanja bralnih navad je vpliv šolskega sistema: 35 % vprašanih omenja šolo kot najpomembnejše okolje za oblikovanje njihovih bralnih navad. Vendar pa prav ta podatek razkriva kar precejšnje razlike. Najboljši kupci knjig v veliki večini šole ne navajajo kot glavnega motivatorja za branje. Najslabši bralci, torej tisti, ki niso v zadnjem letu kupili nobene knjige, kot najpomembnejši zgled za branje navajajo šolo, ne družinskega okolja. Paradoks je v tem, da najslabši bralci oziroma nekupci knjig navajajo šolo kot zgled, ki pa prav pri njih glede na rezultate očitno ni bil zgled, ki bi pustil trajnejše učinke na bralne navade. Povedano drugače, pri dobrih bralcih je največji motivator za branje domače okolje in šele nato šola, pri nebralcih je ravno nasprotno. Se je pa treba zavedati, da domače okolje in šola pomenita skupaj štiri petine vpliva na razvoj bralnih navad. Prav zato je pri oblikovanju knjižnih politik nujno graditi razvojne ukrepe vzporedno na obeh ravneh. In prav šolski sistem ima v tem primeru še kar veliko rezerv, to ugotavljajo tudi avtorji raziskave z osupljivo ugotovitvijo: »Šola se – kljub obsežnim programom spoznavanja z jeziki in književnostjo – ne kaže nujno kot pospeševalec dolgoročne navezanosti populacije na knjige in njihovo nakupovanje.«

Kaj storiti, da se bo Slovenija uvrstila med knjižno uspešno države, ne da bi zato morali vsakokrat uporabiti »ampak«?

Na tej točki vidimo, kako zapleten in večplasten problem sta bralna kultura in kultura kupovanja knjig ter kako raznorodni dejavniki vplivajo nanju. Čeravno knjigo navadno najprej povezujemo s kulturo in z izobraževanjem, jo določata vsaj še gospodarstvo in razvoj informacijskih tehnologij, očitno pa naposled nanjo usodno vpliva socialno tkivo vsake družbe. Knjiga je tako simptom družbe. In nemara smo v odnosu do nje v preteklosti pogrešili prav na točki spregleda njenega družbeno pogojenega položaja in se zato premalo celovito lotili oblikovanja posameznikovega odnosa do nje. Kako te trende srednjeročno obrniti?

Prvi ukrep se nanaša na sprejetje in izvajanje vladne strategije razvoja pismenosti, ki bo z izrazito medresorskim pristopom dala podlago za sistematično razvijanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na funkcionalno pismenost. Pomenljivo je, da je osnutek takšne strategije pod pokroviteljstvom Andragoškega centra Slovenije in v širokem krogu strokovnjakov nastal že leta 2008, a mu odtlej ni uspelo pokukati iz predalov vsakokratnega šolskega ministra. Da bi večina teh ukrepov morala postati del kurikulov in učnih načrtov ter integralni del koncepta vseživljenjskega učenja, ni treba poudarjati. Drugi ukrep zadeva sledenje sodobnim konceptom bralne kulture in sistematično spodbujanje družinskega branja in branja na glas, kar bi v praksi pomenilo tudi, da Javna agencija za knjigo RS temu segmentu v prihodnje nameni vsaj četrtino programskih sredstev. Dosedanji obseg teh programov kratko malo ne daje ustreznih rezultatov. Tretji ukrep je ureditev statusa šolskih knjižnic ter njihova sistemska povezljivost z odlično delujočo mrežo splošnih knjižnic. V 212 slovenskih občinah deluje 162 krajevnih knjižnic, a le 58 samostojnih knjižnic, in 966 šolskih knjižnic. Kazalci uspešnosti splošnih knjižnic so znani, ne vemo pa, kaj se dogaja v šolskih knjižnicah: ne vemo niti tega, koliko knjig kupijo in koliko izposoj imajo. Krepitev mreže javnih knjižnic je v tem primeru priložnost za učinkovitejšo knjižnično mrežo. In četrti ukrep, oblikovanje učbeniške politike, ki bi spodbujala lastništvo učbenikov in ne le izposojo v učbeniških skladih, kar bo izredno pomemben temeljni kamen za zagotavljanje visoke ravni kakovosti slovenskega šolstva in hkrati način, da učencem na vseh starostnih stopnjah privzgajamo drugačen odnos do knjige. Stalen razvoj učbenikov je namreč jamstvo za kakovosten pedagoški proces, ki upošteva sodobna dognanja in metode stroke. Trend izrazitega zmanjševanja izdajanja novih učbenikov v zadnjih letih je najslabše, kar se nam lahko dogaja, v prvi vrsti najslabše za učečo se populacijo in kakovost pedagoškega procesa, na podlagi tega pa tudi za stanje funkcionalne pismenosti. Da je mogoče drugače, nam govori finski primer: 29 % finske založniške produkcije je učbenikov, v Sloveniji je delež učbenikov le 14 %. Prav šolski sistem pa zagotavlja, da je v nacionalni zavesti in v zavesti posameznika trdno zasidran tudi odnos do knjige, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Učbeniki kot naložba v znanje in omiko torej, šolski sistem kot nepogrešljiv kulturni kapital, dostopen vsakemu posamezniku – finski recept za rast bralne kulture in največjo kakovost javnega šolstva tudi v času krize.

Brez strukturnih ukrepov, ki bodo presegli utečene in udobne ločenosti med kulturo in šolstvom na eni ter državo in občinami na drugi strani, bomo še naprej zgolj blažili simptome načetega zdravja slovenske bralne kulture. Nedvomno s številnimi pastmi prepredena naloga, a bržkone na dolgi rok truda vredna tudi z vidika optimiranja delovanja javnega sektorja v smeri večje učinkovitosti in ne le vsakokratno sprijaznjenje z njegovim brezglavim krčenjem. Ali to ali pa postopno in vztrajno izčrpavanje avtorjev, založnikov, knjigarn ter upadanje branja, kot smo mu priča danes. Dlje ko odlašamo s poglobljeno refleksijo tega, kaj je treba spremeniti in kako, več generacij bralcev izgubljamo. Izgubljamo tudi več kritičnih in izobraženih državljanov. In navsezadnje, če peša bralna kultura neke države, peša njen razvoj vobče.