The Prodigy: The Day Is My Enemy

Liam Howlett, ustvarjalni motor skupine The Prodigy, je novi, šesti studijski album zasedbe napovedal kot nekakšno kritiko brezjajčnega, sfejkanega, jurja-in-pol-za-flašo-šampanjca EDM-elitizma, ki plesno elektronsko sceno sprevrača v samoparodijo.

Na prvi pogled vse lepo in prav, toda od časov, ko so britanski rejverski revolucionarji še imeli legitimno pravico do takšnih kritik, so se tudi skozi njihove bekstejdže preskladiščili hektolitri šampanjca in kilogrami drog, zato je Howlettovo pizdenje čez ekscesnost EDM-ja (severnoameriške komercialno obarvane različice elektronske plesne glasbe) danes videti bolj samoparodično kot scena sama. Še več, The Prodigy je s tem, ko je rejv sam preselil na največje svetovne stadione, deloma celo botroval sedanjemu zvezdniškemu plesnoelektronskemu dogajanju.

Je pa Howlettova kritika deloma upravičena v zvezi z odrsko pojavnostjo enih in drugih. Njegovega koncertnega ravnanja s kopico sintetizatorjev in semplerjev ter punkovskega norenja Keitha Flinta in Maxima pač ne gre metati v isti koš z vnaprej posnetimi seti raznih Davidov Guett, Arminov van Buurnov in Paris Hilton. Toda časi se spreminjajo in, resnici na ljubo, privrženci plesne elektronike avtentične izkušnje rejva vsaj že 20 let ne iščejo več niti na koncertih skupine The Prodigy. Na njen koncert greš najprej zaradi šova in šele potem zaradi glasbe.

Je zasedba po 25 letih sploh še aktualna? Sodeč po tem, da je še vedno ena glavnih zanimivosti na največjih svetovnih festivalih, gotovo. In čeprav se zdi, da že vsaj od tretjega, sedaj že 18 let starega albuma, z vidika glasbe ni ponudila nič novega, njeni člani še ne sodi v kategorijo obnemoglih starčkov, ki na odru iščejo drugo mladost in prodajajo staro slavo. To se ne bo spremenilo niti z novim albumom.

Zanj v piarovskih zapisih pravijo, da gre za »najbolj britanski album, ki ga boste slišali letos«. Če imamo v mislih reminiscenco na britansko glasbeno dogajanje iz sredine devetdesetih let, potem najbrž res. The Day Is My Enemy ne ponuja nič novega, hkrati pa je trojec enako estetiko znal zapakirati že v precej bolj dodelane in premišljene skladbe. Album je zato slišati predvsem kot zbirka novih skladb, ki bodo popestrile zasedbin koncertni repertoar. Če se vam bo zakolcalo po razburljivih, sodobnih plesnoelektronskih smernicah, pa jih boste morali poiskati drugje. Morda celo na kakšnem, bog pomagaj, EDM-albumu.

No, po drugi strani vse ni tako črno. Feni zasedbe so po zadnjih dveh, pozabljivih studijskih ploščah spet dobili soliden album in glasbo, s kakršno se jim je skupina The Prodigy prikupila v boljših letih. Hkrati pa noben album, na katerem se, čeprav le v eni skladbi, pojavi lani nadvse opevani dvojec Sleaford Mods, ni povsem za odpis.

EDM bo »klofuto« preživel, Prodigy bo ostal Prodigy, Howlett pa naj se do naslednjega albuma zbere in spet sestavi kakšen (pop) plesni presežek.