Nekoč so bili heroji

»Mesto vstaje«, kot so drugo največje slovensko mesto imenovali nekoč, se od prejšnjega tedna ponaša z razstavo, ki v mariborsko mrtvilo zareže že z naslovom: Naši heroji. Gre za razstavo, na kateri so v ospredje postavljene kiparske in slikarske upodobitve herojskih moških in žensk, ki so jih umetniki po vsej nekdanji Jugoslaviji izdelovali v spomin na osvoboditev leta 1945 in žrtve druge svetovne vojne, pa tudi v spomin na klic po svobodi, slogi, bratstvu, enakosti.

V Umetnostni galeriji Maribor so tako na ogled fotografije številnih od teh del, pa tudi nekaj kiparskih izvirnikov in slik, ki jih povezujejo kraj in čas nastanka, predvsem pa monumentalni slog socialističnega realizma.

Realizem se v umetnosti pogosto pojavi, ko o tem, kaj je v umetnosti pomembno, odloča država. V Jugoslavijo je bil po drugi svetovni vojni uvožen kot posledica sovjetsko-jugoslovanskega družabništva. Bil je orodje ideologije, ki si je prizadevala za lepšo prihodnost, ideologije, ki je verjela, da so na prvem mestu ljudje. Čeprav ljubezen med Titom in Stalinom ni trajala dolgo (Stalin je Komunistično partijo Jugoslavije že leta 1948 izločil iz Informbiroja zaradi oddaljevanja od marksistične in leninistične ideologije ter sovražnega odnosa do Sovjetske zveze), se je socialistični realizem in kasnejši ’herojski modernizem’, kot ga imenuje razstava, obdržal vse do leta 1955. Takrat se je »herojska doba« umaknila umirjenemu modernizmu.

Kustosinja Simona Vidmar in v Sloveniji dobro znani beograjski teoretik Miško Šuvaković sta se ob pomoči asistenta Jureta Kirbiša in kopice strokovnih sodelavcev odločila, da bosta »herojsko« obdobje predstavila s petimi izbranimi spomeniki. Gre za spomenik borcem Rdeče armade iz hrvaške Batine, mural Boj jugoslovanskih narodov za svobodo in obnovo domovine iz Vile Bled, spomenik odporu in trpljenju iz srbskega Kraljeva, relief z grobnice osvoboditeljem Beograda in nerealizirani spomenik Marxu in Engelsu Vojina Bakića, ki so jih pripeljali v galerijo. Okrog njih pa so razstavili še druge umetnine, dokumente, posnetke, reprodukcije in zgodbe, ob katerih spoznamo, kako se je propagandni material spreminjal v umetniška dela.

Dela umetnikov, ki so med Triglavom in Vardarjem ustvarjali »socialistično herojsko umetnost«, poleg Bakića so bili to še denimo Antun Augustinčić, Lojze Dolinar, Radeta Stanković in drugi, so v Maribor pripotovala iz različnih delov nekdanje Jugoslavije. Iz arhivov, depojev, zbirk mestnih in zgodovinskih muzejev in celo iz srbske narodne skupščine. Velik del videnega na razstavi iz tega obdobja pa so vseeno reprodukcije, kar je razumljivo. Socialistični realizem je imel pač najraje monumentalne skulpture, umeščene v javni prostor, denimo sredi parkov ali trgov, tam pa so bile zaradi močnega ideološkega naboja pogosto tarče vandalizma.

A prav ta razstava bi nas lahko spodbudila, da bi končno sprejeli ta del umetnosti iz svoje preteklosti. K tej misli napeljuje tudi delo Luize Margan, ene od številnih sodobnih umetnic in umetnikov z območja nekdanje Jugoslavije, katerih dela na razstavi spremljajo »herojska dela«, narejena med letoma 1945 in 1955. Marganova je na Reki someščanom omogočila, da se z žerjavom dvignejo do obličja velikega spomenika v čast osvoboditve mesta in se z njim srečajo iz oči v oči. Akcija je pokazala, da je spomenik v očeh meščanov postal del varnega in ljubečega mestnega tkiva, na katero se odzivajo z naklonjenostjo in odzveni kot prustovske magdalenice.

V delu razstave, posvečenem sodobnim umetnikom, si lahko ogledamo tudi dela Igorja Grubića, Sanje Iveković, Siniše Labrovića, Daliborja Martinisa in drugih, ki odpirajo vrata novim umetniškim utopijam in hkrati kličejo memento mori herojski umetnosti. To včasih počno humorno kot Arjan Pregl, ki ne verjame več v spomenike in je tistega z nekdanjega ljubljanskega Trga revolucije nadomestil kar s pop skulpturo iz cenene fimo mase. Ali pa Tadej Pogačar, ki je našel fotografijo nagega cesarja Josipa Broza Tita in njegovo mačo goloto ponavljal v knjigi, ki je zdaj na ogled na razstavi. Še posebno eleganten, dovršen in premišljen pa je video Jasmine Cibic Framing the Space iz leta 2013, ki smo si ga ogledovali že na prejšnjem Beneškem bienalu. Vanj je zavita resnica o tem, kako so na ruševinah avstro-ogrske monarhije novi umetniki ustvarjali nove prostore za novo, socialistično elito.

Razstava ponuja še eno zanimivo ugotovitev, in sicer to, da se podobam herojev in herojskosti (manj pa heroin, ki jim ni dovoljeno niti jedro žensko oprsje) pogosto priključi (latentna) seksualnost. Najlepše se ta problematika herojskega obdobja socialistične umetnosti razkrije na fotografijah Električarja Radete Stankovića, v faličnih francozih, štrlečih maticah in turbinah, umeščenih na kipe, ki jih vidimo kot del prave mačo ikonografije.

Razstava, ki jo je oblikoval Ajdin Bašić, je največji mednarodni projekt v zgodovini Umetnostne galerije Maribor in začenja triletni projekt, v katerem sodelujejo muzeji, galerije in nevladniki iz sedmih držav, od Poljske do Albanije, ki bodo preučevali zgodovino socialistične umetnosti v Novi Evropi, utopiji, kjer ni več razlik med starimi in novopridruženimi članicami, med severom in jugom. Od domačih institucij sta se poleg Umetnostne galerije Maribor v evropsko podprti konzorcij vključila še Univerza na Primorskem in Center plesa iz Maribora. Če bo projekt Heroes We Love. Ideology, Identity and Socialist Art in New Europe še naprej tako uspešno vzpostavljal svoj, »novoevropski« pogled na zgodovino umetnosti in bo to povrhu počel s »staroevropskimi« sredstvi, potem je mogoče reči, da so Naši heroji razstava, ki gre po pravi poti.

Razstava:
Naši heroji
Kje: Umetnostna galerija Maribor, Maribor
Kdaj: do 23. avgusta 2015