Lepo in uporabno

Lani so se v ljubljanskem produkcijskem prostoru RogLab v sodelovanju z YHD – Društvom za teorijo in kulturo hendikepa – lotili mednarodnega razpisa za oblikovanje modnih dodatkov za tiste, ki pri gibanju uporabljajo voziček. Prvo nagrado je dobila transparentna pelerina s snemljivim grelnikom za kolena, ki jo je mogoče na preprost način kot torbo obesiti na držala vozička. Modna oblikovalka Petja Zorec jo od takrat izpopolnjuje, saj si želi, da bi našla pot do proizvodnje in končnih uporabnikov.

Zorčeva se je te dni znova spopadala z oblikovanjem za gibalno ovirane na vozičku. Pa ne le ona, saj je RogLab v sodelovanju z Open Style Labom iz bostonskega Tehnološkega inštituta v Massachusettsu (MIT), specializiranim za oblačila in pripomočke za gibalno ovirane, v Ljubljani pripravil petdnevno mednarodno delavnico Design(Dis)Ability.

Idejna voditeljica projekta Meta Štular pravi, da oba pobudnika delavnice »delita prepričanje, da morajo človeška ustvarjalnost, znanje in tehnologija služiti izboljševanju vsakodnevnega življenja ljudi«. Kljub temu na potrebe nekaterih skupin ni pravega odziva. In med spregledanimi so tudi ljudje na vozičkih. Ti imajo na voljo le oblačila, ki so morda videti lepo, a jih le s težavo oblečejo, ali pa medicinske izdelke, ki so uporabni, a so le redko videti lepo. S projektom Design(Dis)Ability želijo to spremeniti v sodelovanju z modno industrijo, ker pa slednja večinoma temelji na ideologiji popolnega telesa in glamurja, je to velik izziv.

Z njim se je zdaj spopadlo osem modnih oblikovalcev in inženirjev, ki so pod mentorstvom soustanoviteljice Open Style Laba Grace Teo, doktorskega študenta in predsednika Kluba za asistenčno tehnologijo na MIT Williama Lija ter modne oblikovalke Sanje Grcić že mesec dni pred prihodom v Ljubljano začeli intenzivno tuhtati možne rešitve za točno določene uporabnike. To so bili trije prostovoljci na vozičkih: Silvo Mehle, Katarina Milićević in Tanja Pirnat. In ko se vsi zbrali v Ljubljani, so v samo petih dneh, z veliko truda, pa tudi veliko testiranja, izdelali funkcionalne prototipe, ki pa so obenem tudi »stajliš«.

Skupina treh oblikovalk in inženirk, v kateri je bila tudi Zorčeva, med drugim asistentka na Naravoslovnotehniški fakulteti, je denimo poskrbela za črno vodoodporno jakno za Silva. Uporabljal jo bo lahko na vozičku in na njej so tudi grelniki, ki jih bo lahko prižgal z aplikacijo na mobilnem telefonu. Da mu ne bi dražila kože, so si jo zamislile iz naravnih materialov. Ob tem pa so poskrbele tudi za prožnejši, volnen ramenski obroč za lažje oblačenje ter predvidele daljše patente na rokavih, ki mu bodo lahko greli roke namesto rokavic.

Hedvig af Ekenstam, ki dela za švedsko podjetje Hedra, kjer izdelujejo oblačila za starejše in ljudi s posebnimi potrebami, ter hrvaška modna oblikovalka Maja Šimunović sta naredili dva izjemna kosa za precej samostojno in samosvojo Katarino. Ozke denim hlače s povišanim pasom zadaj in znižanim spredaj, da se ji ne bi nagubale med sedenjem. Prilagojene so tudi na nogi, da bo imela lažji dostop do urinske vrečke. Naredili pa sta ji tudi jakno z magnetno zadrgo, ki si jo Katarina s pomočjo domišljenih zank ob zadrgi lahko sama obleče in sleče. Z izdelkom je bila zelo zadovoljna.

»Če bi bilo tako lahko odgovarjati na vprašanja, ki smo jih imeli pred sabo, potem bi bil trg že preplavljen s sorodnimi izdelki. Pa vemo, da ni.«

Pripomoček za tretjo prostovoljko, Tanjo, se je izkazal kot najzahtevnejši. Šlo je podporno protezo za njeno nogo in trojica, v kateri je bil tudi ortopedski in protetiški inženir Dejan Tašner, je pripravila kar tri rešitve. Želeli so namreč upoštevati univerzalne potrebe morebitnih uporabnikov, pa tudi čisto konkretne Tanjine potrebe. Tako so zasnovali inovativno zunanjo opornico, ki bi jo lahko pritrdili na katerikoli čevelj. Zamislili pa so si tudi čevelj z integrirano opornico, pri katerem so izhajali iz sandal »rimljank«, in opornico z usnjeno preobleko z vzorčki.

Njihova mentorica Sanja Grcić je po delavnici povedala, da je osmerica kljub omejenim sredstvom in času opravila izredno nalogo, tako kar se tiče oblikovanja kot tudi pri iskanju inženirskih in produkcijskih rešitev. Zdaj vedo, kaj bi bilo treba popraviti in predvsem kako. »To, kar je nastalo, je na prvi pogled morda videti kot nič, a če bi bilo tako lahko odgovarjati na vprašanja, ki smo jih mi imeli pred sabo v tem tednu, potem bi bil trg že preplavljen s sorodnimi izdelki. Pa vemo, da ni,« opozarja.

To bodo v prihodnje skušali spremeniti. Želijo si ustvariti trg. Želijo, da bi njihovi prototipi našli pot do proizvodnje. Zato se bodo skušali povezati z gospodarstvom. Upajo le, da ne bodo naleteli na gluha ušesa. »Lokalna gibalno ovirana populacija morda ni dovolj številna, da bi pomenila dobičkonosno tržno skupino za modno industrijo, vendar izdelki za posebne ciljne skupine ob upoštevanju potenciala globalnega trga lahko pomenijo zanimivo tržno nišo,« razmišlja Štularjeva. Konec koncev nekatere rešitve, do katerih so prišli na delavnici, še zdaleč niso uporabne le za tiste na vozičkih, temveč tudi za starostnike. Zlasti za tiste s šibkimi ali utrujenimi rokami in nogami ali pa s skrivenčenimi prsti.