Kritika / Zakaj (ni)sem pohrustal svojega očeta

zadržan

Simba.

Predstavljajte si Levjega kralja, le da odstranijo Simbo, ne pa njegovega mogočnega očeta, levjega kralja – in dobite francosko animacijo Zakaj (ni)sem pohrustal svojega očeta, 40-milijonska ekranizacija kultnega bestsellerja Roya Lewisa (1960), režijski prvenec Jamela Debbouza, francoskega komika maroškega rodu.

Resda nismo med levi, ampak med opičnjaki, “praljudmi”, na tisoče in tisoče let pred našim štetjem, toda prstni odtisi Levjega kralja – in drugih holivudskih veleanimacij, recimo Krudovih – so povsod, že kar takoj na začetku, ko se kralju teh antropodoidov rodita dvojčka. Jasno, prestolonaslednik postane tisti, ki se rodi prej, kar pa je problem – prvorojenec deluje šibko, mehko, nekraljevsko, “drugačno”, kot “napaka narave”. Zato ga po hitrem postopku pošljejo v divjino, kjer malce vandra, odkrije ogenj, se z drevesa preseli v jamo, potem pa se vrne kot reformator, kot znanilec novega, modernega, boljšega sveta, v katerem sinovi ne žrejo očetov. Opustite tradicijo, sprejmite modernost in drugačnost, integrirajte se, je sporočilo tele performance-capture karikature, ob kateri se lahko vprašamo le, kako bi izgledala, če bi se dogajala danes, v času revije Charlie Hebdo.