Kritika / Čudesa

za +

Zadnji komunisti.

Kako preživeti v svetu, ki je počečkan s sloganom “alternative ni”? Čebele so edina ekonomija ruralne, zelo tradicionalne, revne italijansko-nemške družine, ki živi nekje med Umbrijo in Toskano.

Oče, mati, štiri hčerke in pridruženi fant so samozadostna skupnost, neke vrste egalitarna, tako rekoč komunistična utopija, komuna, v katero pa vdre resničnost, in to v vseh smislih. Najprej je tu protagonistka, 12-letna Gelsomina (Maria Alexandra Lungu), v odsotnosti moških potomcev bodoča “gospodarica”, ki pa je ravno sredi ritualnega zorenja, kar pomeni, da je ravno sredi “formativnega” poletja, ko se bo odločila, kam bo odrasla – v tradicijo ali modernost. Potem je tu čebelarstvo oz. pridelovanje medu, ki ga bodo nove regulacije tako modernizirale, da bo Gelsominina družina še težje preživela. In končno je tu še ultimativna resničnost, televizijski resničnostni šov “Podeželska čudesa”, ki ga vodi Monica Bellucci in v katerem družine igrajo “avtentične”, “tradicionalne”, “etruščanske” družine, pač arhaično eksotiko, ki odmira in izginja – in igrajo jih na vse mogoče in nemogoče izmišljene, groteskne, ponižujoče načine. Gelsomina vidi v tem zadnjo priložnost za socialno preživetje družine – alternativa je, da se stisnejo drug k drugemu in umrejo od revščine, lakote, deklasiranosti. Čudesa, čudovito vsakdanja, skoraj fellinijevsko, karnevalsko neorealistična (Grand Prix žirije na lanskem Cannesu), pokažejo, kako kapitalizem trga življenje (in družine), kako ubija alternative in kako resničnostni šovi postajajo edini socialni transferji neoliberalne države, kar ste lahko videli že v – prav tako italijanski – Resničnosti, v kateri je imel resničnostni šov status čudeža, božje intervencije. Tako kot Indijci niso potrebovali socialne države, ker so imeli “čudežno” in “čudodelno” mater Terezo, tudi mi socialne države ne potrebujemo več, ker imamo “čudežne” in “čudodelne” resničnostne šove.

(štarta 30. aprila)