Ko občutek za čas izgine ...

Ko dobri dve uri nista dovolj ne občinstvu ne bendu, potem je bolj ali manj jasno, da je bil koncert dober.

Točno to se je v petek zgodilo na enem letošnjih bolj pričakovanih koncertov. In bil je upravičeno pričakovan, saj se ob nastopu v zadnjih letih ene najbolj hvaljenih (alter) hiphop zasedb Shabazz Palaces občinstvo kar ni moglo prizemljiti, dober odziv pa je očitno navdušil tudi oba protagonista seattelskega dvojca, Ishmaela Butlerja alias Palaceerja Lazara in multiinštrumentalista Tendaia Maraierja, in to tako zelo, da sta na koncu z nenačrtovanim dodatkom presenetila celo svoja tehnična pomočnika.

No, kot se je izkazalo, se je premiernega nastopa zasedbe pri nas vendarle razveselila precej specifično občinstvo, saj ga je bilo dovolj »le« za to, da je napolnilo manjšo dvorano ljubljanskega Centra urbane kulture Kino Šiška. Temu je deloma botrovalo dejstvo, da Shabazz Palaces, kljub temu da je njun prvenec pred štirimi leti pristal na mnogih lestvicah najboljših albumov, nagovarjata bolj zvedave poslušalce. Deloma pa je bila kiva tudi konkurenca v podobi raperskega veterana Jeruja the Damaje, ki je isti večer nastopil v ljubljanskem klubu Gala hala. Hiter pogled v zgodovino razkrije, da je Damaja kot gostujoči MC pred dvajsetimi leti celo sodeloval z Butlerjevo nekdanjo zasedbo Digable Planets, vendar pa je njuna glasbena pot potem krenila v različne smeri. Damaja je ostal zanimiv za bolj konservativne privržence klasičnega hiphopa, na drugi strani pa se je Butler s Shabazz Palaces prikupil žanrsko neobremenjenemu občinstvu.

Kakorkoli že, zaradi manjšega prizorišča smo bili obiskovalci na koncu na boljšem. Dvojec se namreč koncertov loteva tako, da se zdi logično, da nastopi tako rekoč med občinstvom. Maraierejevo igranje na mbiro in tolkala ob tem nima le kozmetičnega učinka, Butlerjeva družbeno angažirana sporočila pa skozi prepoznavno rapanje (in priložnostno sprotno podiranje in grajenje ritmov) iz neposredne bližine kljub navidezni umirjenosti dobijo skoraj zastrašujoče intenziven predznak. V prvem delu je vse skupaj sicer delovalo razmeroma monotono in razvlečeno, toda očitno njun afrofuturizem za to, da poslušalca odpelje v svoje vesolje, potrebuje čas. In tam se ustvari zanimiv kontrast, ki po eni strani deluje kot ohlapna improvizacija, po drugi pa je jasno, da imata vse skupaj mojstrsko naštudirano do zadnje podrobnosti.

Po koncertu je bilo verjetno tudi dvomljivcem jasno, zakaj dvojcu, vsaj v kontekstu hiphopa, mnogi pripisujejo skorajda revolucionarno vlogo. In če je Butler, predvsem v komunikaciji z mediji, pogosto videti precej naveličano, če ne celo samozadostno in – bog pomagaj – malce naduto, je na odru, med feni, vse prej kot to. Z odzivom odlično razpoloženega občinstva je bil videti tako zadovoljen, da bi bil, če jima ne bi zmanjkalo materiala, že tako maratonski nastop najbrž še daljši. Ja, ko spregovori dobra glasba, občutek za čas hitro izgine.