Najslabši generalni državni tožilec?

Minister za pravosodje Goran Klemenčič je začel postopek za razrešitev generalnega državnega tožilca. To se je sicer zgodilo šele drugič sploh in hkrati že drugič sedanjemu generalnemu državnemu tožilcu dr. Zvonku Fišerju. Bo prvi razrešeni šef tožilstva? Po vsem, kar so počeli njegovi predhodniki in vendarle mandate končali po redni poti?

Za začetek postopka za razrešitev generalnega državnega tožilca je potrebna zahteva ministra za pravosodje, ki jo naslovi na državnotožilski svet in v kateri zahteva, naj se pripravi poročilo o domnevnih nepravilnostih, ki jih je storil prvi med tožilci. Tako zahtevo minister oblikuje, kadar meni, da so podani razlogi za razrešitev, saj sicer postopek ugotavljanja odgovornosti generalnega državnega tožilca ni potreben. Klemenčič, prejšnji predsednik državnega organa, ki odloča, kdo je koruptiven in kdo ne, sicer ni imel veliko izbire. Ob vložitvi zahteve pa je dejal, da prav vsaka kršitev zakonodaje pač ne more biti razlog za odstop funkcionarja …

Klemenčič Fišerju ne očita, da je politično pristranski, da se vtika v konkretne politično občutljive zadeve, da je tožilstvo zaradi njega politično pristransko ali da pod njegovim vodstvom ne deluje, kot bi moralo. To so bili očitki, ki so jih bili deležni Fišerjevi predhodniki. Očita mu zaposlitev generalnega direktorja vrhovnega tožilstva, torej desne roke prvega tožilca, v nasprotju z zakonom.

Gre za zaposlitev nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje, tožilca Boštjana Škrleca, na položaj generalnega direktorja vrhovnega tožilstva. Njegovo imenovanje je predlagal Fišer, imenoval pa ga je tedanji pravosodni minister Aleš Zalar. Nepravilnosti pri imenovanju so bile ugotovljene v več nadzornih postopkih, nedavno pa je komisija za preprečevanje korupcije objavila poročilo, ki Zalarju in Fišerju očita, da sta ravnala koruptivno. Nasprotno, ne protikorupcijska komisija in ne kdo drug Fišerjevi predhodnici Barbari Brezigar ni očital korupcije, ko je v nasprotju z zakonom svoji desni roki, Škrlečevi predhodnici Gaji Štovičej, izplačevala previsoko plačo. Šlo je za napako, napačno tolmačenje zakonodaje, ki je bilo odpravljeno in škoda popravljena z vrnitvijo preveč izplačane plače. Tako kot pri Škrlecu, ki je bil kasneje zaposlen v skladu z zakonom, vsi dvomi o napačnem tolmačenju zakonodaje pa odpravljeni.

Fišerjevi predhodnici Barbari Brezigar ni nihče očital korupcije, ko je v nasprotju z zakonom svoji desni roki, Škrlečevi predhodnici Gaji Štovičej, izplačevala previsoko plačo.

Od Brezigarjeve nihče ni zahteval odstopa, takega predloga ni podal niti tedanji minister Zalar, ko je kar sama vodila konkretne postopke v politično razvpitih zadevah, recimo v zadevi Baričevič. Zoper Fišerja pa se je postopek za razrešitev začel že drugič. Prvič ga je v isti zadevi pred dvema letoma začel tedaj za tožilstvo pristojni notranji minister Vinko Gorenak. Državnotožilski svet pod vodstvom Nastje Franko je ministrovo zahtevo zavrgel iz dveh razlogov – ker je v zadevi tedaj že tekel pravosodni nadzor in ker minister Gorenak ni bil več pristojen za vložitev zahteve, saj je po izvolitvi Alenke Bratušek za mandatarko opravljal le še tekoče posle.

Zdaj je (spet) vse v rokah državnotožilskega sveta, ki edini lahko predlaga razrešitev generalnega državnega tožilca. To bi se zgodilo prvič, Fišerjevi predhodniki so uspešno končali mandate. Prvi slovenski generalni državni tožilec je bil sicer Anton Drobnič, dolgoletni predsednik Nove slovenske zaveze, ki 2. svetovno vojno na slovenskih tleh razume kot državljansko vojno, v kateri so se domobranci uprli komunistični okupaciji. Nasledila ga je Zdenka Cerar, tudi ministrica za pravosodje in podpredsednica LDS. Njo pa je nasledila Barbara Brezigar, pravosodna ministrica v vladi Andreja Bajuka, kandidatka SDS za predsednico republike in državna sekretarka v drugi vladi Janeza Janše. Zvonko Fišer, zunaj tožilstva profesor kazenskega prava in nekdanji ustavni sodnik, je že na prvi pogled nekoliko drugačen, manj političen.

Od tu verjetno izvira podpora društva državnih tožilcev, ki pa ni tako samoumevna, kot se morda zdi na prvi pogled. Brezigarjeva ob več pomembnih vprašanjih te podpore ni bila deležna. Nazadnje recimo, ko so se tožilci izrekli za spremembo zakona, ki bi jim omogočila več samostojnosti, v nasprotju z zahtevo njihove šefice, da bi tožilci za odločitve v konkretnih zadevah morali pridobiti soglasje oziroma sopodpis vodje tožilstva. Tokrat pa so tožilci izjavo za javnost končali z besedami: »Na podlagi poznavanja dosedanjega dela našega dolgoletnega poklicnega kolega, kariernega tožilca, profesorja prava in ustavnega pravnika dr. Zvonka Fišerja, kot tudi na podlagi vsakdanjih delovnih stikov, načina vodenja tožilske organizacije ter doseženih rezultatov ugotavljamo, da dr. Fišer kot generalni državni tožilec uživa naše polno zaupanje.«

Rezultate bi res težko označili za slabe. Tožilstvu je zadnja leta uspelo z več obsodbami tudi v primerih, deležnih pozornosti javnosti, recimo v primerih večjih oškodovanj, ki so jih storili politiki ali s politiko povezani poslovneži. Celo nadpovprečno uspešno je. Uspeh tožilstva se pač meri v odstotku obsodilnosti.