Kaj je prav in kaj ni

Nemčiji ne moremo očitati, da beži od svoje preteklosti. Ničkoliko državnikov se je opravičilo za zločine dedov in staršev. Ko je te dni Angela Merkel obiskala Dachau, je recimo govorila o »nedoumljivih grozotah« in o tem, da žrtev in dogajanja v nacističnih taboriščih ne smemo pozabiti.

Samoizpraševanje Nemcev o zgodovinski vlogi in odgovornosti pa ne bi smelo biti povezano samo z drugo svetovno vojno. Tudi danes je Nemčija, velika, močna, vplivna, kakršna je, soodgovorna za gospodarski položaj, v katerem se je znašla Evropa, še posebej njene manjše, obrobne članice. V prvi vrsti Grčija. Ne enačimo nacističnih zločinov z imperialistično ekonomsko politiko nemškega evra, to bi bilo nespametno, a gospodarska moč prinaša tudi odgovornost do položaja tistih, ki v tej Evropi niso imeli toliko sreče.

Tako je v velikem prvomajskem intervjuju za nemški časnik Süddeutsche Zeitung razmišljal nemški predsednik Joachim Gauck. Ko so ga novinarji povprašali, kaj si misli o grških zahtevah po plačilu neizplačanih reparacij iz časov druge svetovne vojne, je dejal, da bi bilo za državo, ki se zaveda pomena zgodovine, prav, »če bi premislila, kakšne so možnosti za plačilo reparacij«. Gauckova predsedniška vloga je predvsem predstavniška, njegova izjava nima nikakršnih pravnih posledic, a vendarle je prvi pomemben nemški politiki, ki je grške zahteve označil za smiselne.

V tem je ostal osamljen, tiskovni predstavnik Angele Merkel Steffen Seibert je le dan po intervju dejal, da se stališča nemške vlade niso spremenila in da o tem vprašanju nima ničesar več dodati. Stališča nemške vlade so zelo ostra, ne Grčija ne katerakoli druga država nima ne pravnih ne moralnih razlogov za povračilo (neizplačanih) odškodnin iz druge svetovne vojne.

Pa je res tako preprosto? Za tiste, ki svet merijo samo s številkami, morda. Ekonomisti so po svoje verniki, politika pa bi morala biti veliko več. Družba niso le ekonomska načela. To dobro razume nemški predsednik Gauck. Finančni zlom grške države ni samo posledica ravnanja Grčije, tudi Grki so odgovorni, a del krivde prav tako nosijo tisti, ki so jim denar posojali, pa četudi so vnaprej vedeli, da ga grška država v celoti nikoli ne bo mogla vrniti, že tako pa ga je veliko odtekalo iz Grčije.

Ko danes Nemčija neizprosno vztraja pri zahtevi po radikalnem varčevanju in popolnem vračilu dolgov, rešuje svojo kožo. Rešuje si jo nemška politična elita. Če bi priznala, da je bila njena ekonomska politika vseskozi napačna, da je neoliberalizem glavni problem Evrope, bi morala sestopiti z oblasti, hkrati pa bi morebitni polom Sirize okrepil ideološko moč te elite in ohromil porajajoče se nove evropske levičarske stranke. Ali kot so zapisali v ameriškem Jacobinu: »Priznanje, da ima grška leva vlada prav in da varčevanje nikoli ni bilo prava rešitev, bi odprlo več političnega prostora na levici. Celo zelo majhen korak stran od varčevalne politike bi za vedno zmanjšal moč in spremenil politični položaj nemških elit.«

S tega stališča je vztrajanje nemških politikov logično, pa četudi to lahko pomeni začetek konca evra. Logično morda, vprašanje pa je, ali tudi pravično. Temeljno načelo Evropske unije je solidarnost. Solidarnost pomeni, da se v imenu skupnega dobrega večji in močnejši odpovedo delu svoje nadmoči. Kar zadeva neizplačane reparacije in tudi neizplačljive dolgove. Tega Angela Merkel noče razumeti. In ni edina, podpira jo večina evropskih držav, tudi Slovenija.

Sicer pa Grčiji še vedno ostane možnost. Grki lahko, kot v času Beneškega trgovca, namesto neizplačanih evrov v Nemčijo pošiljajo funte svojega mesa …