Kritika / Isabel Allende: Ripper

+ + +

Parapolicijska enota v senci

Skupina pretežno najstnikov z operativno silo, ki jo predstavlja invalidni vojaški specialec s še malo bolj od vojne zdelanim psom, se igra razkrivanje zločinov. Bolj ali manj posebni, z anoreksijo ali s strahom pred odprtimi prostori, na različnih celinah, se ukvarjajo s kriminalističnimi špekulacijami. Potem postane igrica zelo zaresna; na zahodni ameriški obali se pojavi množični morilec, vendar policija, kjer je tudi oče in obenem sin dveh iz skupine, ne poveže umorov. Najbolj brihtna mula iz skupine pa seveda ja, in zločinec je tudi tokrat čisto blizu njih.

Začudimo se, s kakšno strastjo se Allendejeva, ki jo sicer poznamo kot ambicioznejšo in v ‘resne’ tokove pripovedovanja pomočeno avtorico, posveča stranskim likom. Vsem po vrsti tako ali drugače prizadetim; vse jih povezuje vesela nažiralka in aromaterapevtka Indiana, njeni bivši in sedanji, pravzaprav dva sedanja in kakšen nesojeni za povrhu, predvsem pa tisti, ki hodijo k njej na reiki ali na pogovore, na prikrita osvajanja, razni jurišniki na rob spola, rakave bolnice, hofiranti, migreniki, zbildani vojaški veterani z vietnamskim, no, iraškim sindromom in podobni, vsem se predaja s svojim širokim srcem.

Vse je skoraj reklama za njuejdževske prakse, karme in čakre, kadar ne pomaga masaža in e(zo)terična olja, najdejo pomoč v kakšni od sosednjih ‘ambulant’ v holistični kliniki, nad vsem pa bdi jako uspešna vedeževalka, ki že na začetku nedvomno napove krvavo kopel. In se trupla začnejo kopičiti in tudi agenti FBI ne prodrejo v ozadje; vendar prefriganim najstnicam, posebej obdarjenim z razumom ali intuicijo, kakor kateri, nič ne uide.

Prej smo pri Allendejevi občudovali družbeni prerez latinskoameriških diktatur, kakor se je kazal skozi sobivanje različnih generacij, zdaj je znotrajfamiliarna zaprtost skoraj ovira; spet so tri generacije, vendar so tisti, ki še niso ali niso več vodilni, kar preveč spretni. Kar je dobro za trepetava razkritja, saj vse ostane znotraj družine, je pa za razviti ameriški Zahod manj značilno kot vedenje čilskih dinastij in njihov vpliv na čisto vse.

Pri avtorjih, ki se kriminalke lotijo bolj za zraven, Allendejeva recimo zaradi povabila soproga, naj pomaga pri njegovi šesti, nas seveda zanima, ali bodo oziroma kaj bodo pritaknili iz svojega siceršnjega opusa. To je ob spletni skupinici, ki je brihtnejša od strokovnjakov za kriminal, nedvomno generacijska povezanost, skladnost in sladko ljubeznivo razumevanje med družinskimi člani. Umori v bližini so dober razlog za njihovo povezovanje, za dobesedno zvezanost, tisti brez družin oziroma iz kar najbolj nefunkcionalnih pa so seveda sovražniki, ki na njihovo srečo prežijo iz neposredne bližine.

Verjetno ravno ta literarni spomenik familiarnosti skrha in otopi sam kriminalni razplet.