Uvodnik / Grega Repovž: SA.33229 (2012/C), SA.35709 (2013/N)

Predsednik uprave NLB Janko Medja se je pred kratkim umaknil iz vseh kreditnih odborov v banki, ki jo vodi. Mar ni to nenavadna odločitev? Niti ne. Kreditno poslovanje je za to banko postalo postranskega pomena. V resnici so vse bančne dejavnosti v njej postranskega pomena. Banka čaka. Čaka na novega lastnika. To je Medja tudi potrdil z izjavo, da je pripravljena na prodajo.

Enako se dogaja v NKBM. Obe banki imata svež denar – ko so banke po svetu in v Evropi dobile pokrizne svežnje, so se začele boriti za povrnitev ugleda in povečanje deleža. Ti dve banki ga zmanjšujeta. Krčita dejavnosti. Počasi se manjšata. Morata se.

Mar obstaja kakšen pameten lastnik na tem svetu, ki bi bil pripravljen to početje mirno opazovati?

Priča smo eni najbolj perverznih situacij. Odgovor, od kod takšno ravnanje obeh vodstev bank, se skriva v odločbah evropske komisije s konca leta 2013 s številkama SA.33229 (2012/C) in SA.35709 (2013/N). V teh odločbah je določeno, kako smejo poslovati slovenske banke, ki jih je država dokapitalizirala. Kot novinar Borut Mekina podrobno opisuje v članku »Zakaj, Miro?«, ta tajni dogovor, podpisan v času vlade Alenke Bratušek, obe banki obvezuje, da sta nekonkurenčni. Se sliši noro? Vendar je res. Njuna naloga je, da ponujata tako slabe pogoje kreditiranja, da jih lahko potencialni kreditojemalci le zavrnejo in odidejo k drugi banki. Tudi za depozite velja enako: pogoji so tako slabi, da vsi, z državnimi podjetji vred, odnašajo denar v tuje banke. De facto obe banki zavračata depozite. Pogoji se po navodilih komisije zaostrujejo iz leta v leto, vsako leto bodo slabši – a le do trenutka, ko banki preideta v last nekoga drugega. Takrat ti pogoji izginejo. Vlada Alenke Bratušek se je torej obvezala, da bo zmanjšala obe banki in zminimizirala njuno uspešnost. Vse skupaj v sodelovanju z guvernerjem Banke Slovenije Boštjanom Jazbecem, ki banki tudi nadzoruje.

Ni torej res, da je bil namen sanacije in dokapitalizacije bank sanacija finančnega sistema in pospeševanje kreditiranja gospodarstva. Odločbi evropske komisije SA.33229 (2012/C) in SA.35709 (2013/N) to celo izrecno prepovedujeta. Laž za lažjo. Banki sta v resnici načrtno zapeljani v položaj, da ju je treba prodati – ker ne smeta normalno poslovati, bosta v vse slabšem stanju, pa še vlada tudi javno zlahka utemelji njuno prodajo. Vrednost bank se naglo zmanjšuje z zmanjševanjem obsega njunega poslovanja. In vodstvi sta obvezani ravnati tako.

To je najbolj nespodoben dogovor, kar ga lahko skleneta neka narodna banka in vlada. To je ravnanje v nasprotju z interesi države, to je zavestno oškodovanje z namenom pridobitve koristi za tretjo osebo – kupce, ki čakajo.

Kaj je vodilo Alenko Bratušek in bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja, da sta zavestno podpisala tako uničujoč dogovor? Iz enakih razlogov danes prodajamo Telekom. Čas je, da Alenka Bratušek spregovori.

Po prevzemu vlade je sedanji premier Miro Cerar odšel na vse naslove, ki so nastopali pri nastajanju tega dogovora. Da ga je Angela Merkel naravnost spraševala o Telekomu, je javno priznal. Od obljub, ki jih je dala Bratuškova, bi lahko odstopil. Ni, še bolj se jih drži. Enako velja za finančnega ministra Dušana Mramorja. Seveda si lahko predstavljamo, za kaj gre: na te prodaje je vezano naše sedanje in bodoče zadolževanje. Nimamo nobenega geostrateškega načrta, smo le hlapci v preddverju evropske komisije, ne delamo se niti na primer, da smo se vsaj pripravljeni obrniti na kakšen drug center moči kot na ravno ta, ki nas izsiljuje in zahteva od nas vse, kar dela to državo suvereno. Odvisni in nemočni kimavci.

Takšno vodenje države, brez pogleda naprej, brez strateškega razmišljanja, je le uborna predstava. Boj za uborno funkcijo, za ta lažni ugled, ki mine le dan kasneje. To ni vodenje države.

Tajni sporazumi o razprodaji državnega premoženja morajo postati javni. Omenjeni odločbi evropske komisije SA.33229 (2012/C) in SA.35709 (2013/N) sta v nasprotju s temeljnimi načeli, na katerih temelji Evropska unija. Zgolj predstavljajte si, da bi take sporazume komisija želela izsiliti od katere od velikih držav. Zdaj se zelo jasno vidi, da so bile finančne težave držav, tudi naše, zlorabljene za prisilne odprodaje bistvenega državnega premoženja.

Ali zdaj razumete bes grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa? Ampak on velja za čudnega, kajne.