Kritika / Pascal Dibie: Etnologija vrat

+ + + + +

Študija o funkcijah in oblikah vrat od Mezopotamije do danes.

Mogočnost Babilona je sijala že iz vrat mestnega obzidja, ki so merila huronskih 28 krat 11 metrov. Antični Rim naj bi bil imel kar 37 vrat, zraven pa še slavoloke, skozi katere so slavnostno vstopili zmagoviti generali s svojimi legijami in kolono vojnih ujetnikov. Vrata, za mnoge resda neprehodna, vodijo kajpak tudi v raj, srednjeveški gradovi so poznali dvižne mostove, ki so bili hkrati most in vrata.

Z razmahom mestnega življenja se z mestnimi vrati pojavi nova služba čuvajev vrat, še prej z iznajdbo ključavnic poklici ključavničarjev, vratarjev in varuhov ključev, nato se pojavi tolkač ali pa zvonec pri vratih; vitez kajpak ob prihodu ni zvonil, temveč je zatrobil v rog. V 19. stoletju je bil v Parizu osrednji lik portirka-hišnica, ki je vedela vse o stanovalcih stavb in zato postala tema v zgodbah časnikarjev in literatov. Sodobni čas je odpihnil ključe in prinesel kode, namesto vratarjev pa gibljive varnostne službe, povzdignil je steklena vrata v neprehodne bariere izoliranega sveta, kamor ne sežeta več zvok in hrup z mestnih ulic.

Etnolog Dibie poleg dominante, ki jo predstavlja zgodovina evropske civilizacije, seže tudi v tradicijo ZDA, predvsem pa na druge celine, o katerih pripovedujejo afriška, azijska, oceanijska in južnoameriška vrata. Tradicionalna japonska hiša ima denimo vrata iz papirja, kar seveda predpostavlja subtilen način komunikacije v soseščini, kjer se pred drugimi ne braniš z utrdbami.

Knjiga torej, ki prek vrat razmišlja o načinih bivanja.

Še faktična opomba: vrata slovenskega prevoda ni uspelo prestopiti vsem poglavjem izvirnega dela.