Škofova vloga

Dr. Božo Repe je za zgodovinsko stroko izredno presenetljivo reagiral na zahtevo dr. Borisa Mlakarja, da naj Jure Trampuš za svoje trditve o škofu Gregoriju Rožmanu predloži dokaze. Namesto, da bi kot zgodovinar podprl tako zahtevo, saj je zvestoba dejstvom za zgodovinarja zavezujoča, je napovedal, da bo Mlakar„moral temeljito premisliti o svojem življenjskem delu“. Bralcu je dal hkrati vedeti, da Mlakar kot zgodovinar ni naredil ravno veliko, saj naj bi se »vse življenje v glavnem ukvarjal z domobranstvom« in objavil o tem kot »vrhunec več desetletnega dela« dve knjigi, ki sta bili hkrati magisterij in doktorat. Te trditve niso samo nenavadne, ampak delajo kolegu Mlakarju veliko krivico. Mlakar je izredno dober zgodovinar in po moji oceni daleč presega svojega kritika. Napisal ni samo omenjeni knjigi, ki sta temeljni za razumevanje dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem, temveč številne poglobljene prispevke, tudi monografije, npr. Tragedijo na Cerknem. In dobro raziskane monografije, ki temeljijo na arhivskem gradivu, potrebujejo svoj čas – tudi včasih desetletja.

Ne bom na tem mestu ponovno razpravljala o vlogi škofa Rožmana. Njegovo delovanje med vojno je temeljito raziskano, objavljeni so ključni dokumenti. Nekateri so pač rezistentni proti še tako trdnim dokazom. Opozorila bi še samo na Repetovo razlaganje mednarodnega prava, ki ga prikroji po svoje. Zanika namreč Mlakarjevo trditev, da je domobranstvo »skoraj povsem« v skladu z mednarodnim pravom. Očitno ne ve, da je bilo domobranstvo pomožna policijska enota in kot taka seveda po mednarodnem pravu dovoljena. Nasprotno pa mednarodno pravo ne pozna pojma »kolaboracija«. To je politični pojem, ki ga je potrebno definirati. Predlagam študijo mednarodnega pravnika Dietera Blumenwitza Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941-1946). Blumenwitz je med drugim napisal, da je »pravno načelo, priznano v mednarodnem pravu, .načelo samoohranitve, ki zajema tudi pravico v sili, pravico do samoobrambe in pravico do samopomoči.“ (str. 142)