Domobranstvo / Škofova vloga
Nedvoumno in jasno je dokazano, da je škof Rožman 12. septembra 1942 italijanskemu generalu Robottiju izročil spomenico z zahtevo po ustanovitvi protipartizanskih enot
Poveljnik domobrancev Leon Rupnik, esesovski general Erwin Rösener ter ljubljanski škof Gregorij Rožman malo pred domobransko prisego na ljubljanskem bežigrajskem stadionu. Domobranska prisega je glasila: »Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in proti komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom, svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje.«
Ni moj namen, da bi branil novinarja, ki ga dr. Boris Mlakar »naproša«. Niti ne polemika z dr. Mlakarjem. Je pa to »vljudno« ironiziranje zgodovinarja, ki se je vse življenje v glavnem ukvarjal z domobranstvom in čigar vrhunec večdesetletnega dela sta dve knjigi, objavljena magisterij in doktorat (Domobranstvo na Primorskem in Slovensko domobranstvo), vredno komentarja. Je ilustrativen kazalec, seveda ne edini, več stvari. Med drugim tega, kako in zakaj se je zgodilo, da se danes spominjamo konca druge svetovne vojne, ne proslavljamo pa zmage nad fašizmom in nacizmom. Pa tega, zakaj se v cmeravih govorih vodilni politiki na državnih proslavah sploh ne upajo izgovoriti besed »partizanke in partizani«. In da v Ljubljani doživljamo tragikomično reprizo medvojnih protikomunističnih zborovanj, ki jih organizirajo ideološki nasledniki domobranstva in katoliška cerkev. Da je, kot je ostro, a upravičeno, zapisala Tanja Lesničar Pučko, zgodovina v tej državi postala predpražnik, zgodovinarji pa so se odrekli svojemu poklicu, kar je intelektualna strahopetnost brez primere, je odpoved temeljnem same zgodovinske vede. In to v času demokracije.