Misija Ljubanon

Restavracija Libanonske meze
Trubarjeva 45, Ljubljana
Tel.: 051 865 733
Prehranske ekspedicije v Libanon so mogoče od torka do četrtka od 11.30 do 22.00, ob petkih in sobotah še uro dlje v noč, ob nedeljah in ponedeljkih pa je zaukazan počitek.

Ambient:
v ikeizirano-orientalskem slogu opremljena staromestna polklet, zvočniki pojejo ljubek ambientalno-loungerski orientalski miks

Napitki:
nekaj libanonskih vin, tudi na kozarec; poskusiti velja janeževo žganje arak, brezalkoholne osvežilce z rožno vodo in kavo s kardamomom

Dostopnost:
naravnost z ulice, po nekaj stopnicah – ki so kar resna zapreka za gibalno ovirane – navzdol

Fino:
namaz iz paprike in orehov
piščančja jetrca z melaso granatnega jabolka
lunice z mletim mesom

Ne tako fino:
nabodalo s teletino

Za dobrih 20 evrov bo vaš trebuh dodobra zapolnjen z okusno libanonsko košto.

»Pustite me pri miru! Ne grem nikamor, odpravljam serijske zaostanke!« je nekoliko odsotno, a vendarle odločno zacepetal Konzumov referent za popkulturno izobrazbo in medkulturni dialog, ko smo ga oni dan vpoklicali na nujno inšpekcijsko misijo. Ko smo njegov argument, da ravno spremlja burne bejrutske dogodivščine Carrie Mathison v drugi sezoni Homelanda (Domovine), postavili ob našega, da gremo testirat ljubljanske Libanonske meze (in ob znanem dejstvu, da ima Konzum še ostrejšo rekrutacijsko politiko kot CIA), si ni mogel kaj, da ne bi šel z nami.

In kako prav je naredil – ljubljansko postojanko libanonske kuharije in gostoljubnosti namreč vodi ljubljanska Libanonka, ki je v na Trubarjevi delujoči obrat vnesla najboljše iz obeh svetov – ljubljanski filing za suveren ležerni šmek in filing za dišave, okuse in začimbe libanonske kuhinje. Otvoritveni kvartet malih mez (ki, ko jim prišteješ še frišno pečene pita-kruhe, sploh ni majhen) je okuševalne aparate že nateral na prave obrate – veliko svežih začimb in dišavnic – eksampel je tradicionalna solata tabbouleh, kjer peteršilj in meta suvereno zavzameta glavno rolo na krožniku – ter veliko osvežilnega sveže stisnjenega limoninega soka. Ta je noro fletno ofrišal miniaturne, natančno pečene piščančje perutničke in upamo, da z oblizovanjem prstov nismo kršili kakšnega v Libanonu veljavnega lepovedenjskega običaja. Prste si je bilo treba namreč oblizniti še dvakrat, ko smo iz dveh skodel – ene s kremastim, dobro naoljenim hummusom in druge, z absolutno frajersko muhammaro, zmlevkom pečene paprike, čilija in orehov – skušali pomazati še poslednje ostanke namazov. Medtem smo jezik namakali v ledeno hladno belo meglico janeževega žganja in kozarec pitnega, prav nič južnjaško preplozanega belega vina, koščke kruha pa prav kmalu še v slasten, sladko-kisel pečenkast zaft, ki so ga na dnu globokega krožnika pustila z melaso granatnega jabolka in svežim koriandrom prepražena piščančja jetra – jed, ki z vehementnim zamahom odpihne vse (čisto vse!) predsodke, ki jih morebiti do tega kosa drobovine goji skeptični izbirčni bralec. Sočna, mehka, sladkasta, osvežilno kiselkasta, nič grenka, kompleksnega, bogatega okusa – vrhunska jetra, res!

Libanonske meze prijetno presenetijo tudi v nam bližjih, balkanskih disciplinah kuharije: s trojcem slanih pit (za vsako narihtajo drugačen tip testa) – trikotnikov, polnjenih s špinačo, fetinih rolic in umetelno zvitih polmesecev s polnilom iz s cimetom in kuminom radodarno odišavljenega mletega mesa –, malo manj prepričljiva so le mesna nabodala, predvsem tisto s koščki teletine, ki bi lahko bilo bolj sočno.

A pazi to – če za benchmark, s katerim merimo kakovost orientalskih restavracij, vzamemo univerzalno sladico vzhodnjaških kuhinj, baklavo, potem so Libanonske meze zelo blizu absolutnega vrha. Njihova zloženka vlečenega testa in pistacij je namreč zalita z ne presladko rožno vodo in tako resno tangira v smer baklavske popolnosti. So(n)čno!