Konzum / Lovska, lovska je tale ...

Pr’ lovcu lahko trenutno poskusite srečo še vsak dan med 10. in 21. uro, zunaj sezone pa se velja pozanimati vnaprej.

Ambient: velika alpska 80’s lesenjača z več prostori in nivoji, zdajle še z operativno teraso z masivnimi mizami
Napitki: poleg cvička, refoška in štajerskega polsuhega za špricarje še peščica primorskih buteljk po dva- do trikratniku vinotečnih cen
Vegetacija: šopska solata, zelenjava z žara
Dostopnost: kar veliko parkirišče, za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino: ledveni stejk
Ne tako fino: tako rekoč nič nimajo pišmevuhovski odnos Žar deska za dva je stala 55, goveji ledveni stejk 30, kremšnita 7,5, jabolčni zavitek 8, gibanica pa 9 evrov.

»Tisti, ki nas je poslal jest na Zatrnik, naj gre naslednjič tja kar sam!« je na seji Konzumovega medresorskega usklajevalnega odbora rohnel šefinšpektor, ki je še nekaj dni po obisku gostilne Pr’ lovcu lovil sapo in nemirno spal. Brifing, ki so ga na osnovi javno dostopnih podatkov pripravili naši obveščevalci, je obetal turistofilski melanž pristne slovenske kuhinje, jedi na žlico, sezonskih gorenjskih specialitet, divjačine, leskovškega žara in jedi izpod peke. Tovrstne svaštarnice sicer že same po sebi pomenijo precej visoko stopnjo tveganja, a tako hudega razpada sistema med mnogimi odtenki zatrniškega zelenila vendarle nismo pričakovali.

Natakar že ob našem prihodu ni bil najboljše volje, ko smo v zvezi s kratkim jedilnikom – žar, nekaj stejkov, odojek ter par reči iz peči – začeli previdno postavljati podvprašanja, pa je postajal vedno bolj odrezav. Izvedeli smo, da juh, testenin, divjačine, štrukljev in ostalega ni moč dobiti, ker je kuhar predčasno odšel; da z letakom predstavljene suhomesnate izdelke mesnin Bohinja lahko dobimo samo za domov (?!) in da lahko izbiramo le med jedmi z dotičnega lista. »OK, bomo odojka!« »A, ne – odojek je pa samo za vikend, ne ob petkih.« »Aha. Potem pa kračo iz peči …«

»Iz peči nimamo nič.« In tako naprej, dokler se nismo nekako zmenili za žar desko za dva, šopsko solato in poslednji preostali stejk.

Ta je bil edina korektna reč Pr’ lovcu: pravilno pečen na žerjavici, mehak in sočen, a postrežen z utrujenim kuhano-pečenim krompirjem in uvelim motovilcem. Tzv. žar deska za dva je bila žalost svoje sorte: klobasici sta v prepečenosti tekmovali s piščančjimi prsmi, nekaj malega sočnosti je uspelo ohraniti čevapčičem in svinjski vratovini. Kajmak in ajvar sta prišla vsak iz svojega velikoproizvodnega obrata, niti z lepinjami se ni ukvarjala prav skrbna roka. Je pa seveda čisto mogoče, da smo bili tudi mi v tej fazi obiska po seriji negacij in blokad že nadpovprečno sitni.

Tako smo bili ob sladicah veseli, da smo jih sploh dobili, in jim mikrovalovljenja štrudlja in gibanice niti nismo pretirano zamerili, tudi zato, ker smo v vinski vitrini opazili (in si dali odpreti) redek, a zanimiv primerek polsladkega souvignerja gris iz kleti dr. Pulka. Takrat nam je bilo že bolj ali manj jasno, da je na Zatrniku marsikdo še pred koncem poletne sezone dvignil roke od lovca in oštarijo prepustil inerciji, iznajdljivosti in pojemajoči dobri volji personala. Zima prihaja!