Še vedno dosmrtni zapor

Da so nekatere anomalije v pravosodnem sistemu, kot recimo dosmrtni zapor, uklonilni zapor ali politični nadzor nad sodstvom in podobno, neprimerne času in okolju, v katerem živimo, opozarjajo številni pravni strokovnjaki. A to velja, vse dokler ne postanejo pravosodni ministri.

Pravosodni minister Goran Klemenčič je tako v intervjuju za Dnevnikov Objektiv pojasnil, da je osebno vedno nasprotoval dosmrtnemu zaporu, a da zdaj, ko je na funkciji, kjer bi ga lahko odpravil, »ni političnega konsenza, da bi se dosmrtni zapor odpravil. Družbena klima je, kakršna je.«

Družbena klima je res, kakršna je. To pa vladajoče politike še ne odvezuje od predvolilnih obljub in ministrom ne onemogoča, da ostanejo zvesti sami sebi, svojim prepričanjem in idealom. Navsezadnje, na volitvah zmagovita Stranka Mira Cerarja je pred volitvami napovedovala številne spremembe v smeri manj diskriminacije, več enakosti in svobode. Nekateri projekti so se po volitvah res začeli izvajati. Tako vlada, četudi sta jo v to potisnili opozicijski ZL in ZaAB, napoveduje odpis dolgov najrevnejšim in priznanje Palestine. Podobno je koalicija prispevala glasove k izenačitvi pravic istospolnih in heteroseksualnih parov.

Če ne drugače, bi se gotovo tako, tudi v opoziciji, našli glasovi za odpravo dosmrtnega zapora, če o tem v koaliciji ni konsenza. »Pogumen minister predlaga in zagovarja, kar se mu zdi prav, kar je zagovarjal in obljubljal, preden je prišel na oblast. Liberalna Pahorjeva koalicija je imela predvolilno zavezo odpraviti dosmrtni zapor kot prvi kazenskopravni ukrep. Tudi Klemenčič je bil videti liberalnejši, dokler ni postal pravosodni minister,« pravi dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo.

Klemenčič je v omenjenem intervjuju še dejal, da je dodatna težava pri odpravi dosmrtnega zapora razdeljenost kazenskopravne stroke. Petrovec opozarja, da ne gre za razdeljenost, saj odpravi dosmrtnega zapora nasprotuje manjši del stroke, predvsem trije pisci kazenskega zakonika, ki je dosmrtni zapor uvedel, dr. Vid Jakulin, dr. Ivan Bele in dr. Mitja Deisinger, nekdanji vrhovni, sedanji ustavni sodnik. »Večji del stroke, kamor pač štejem dve tretjini kazenske katedre na ljubljanski pravni fakulteti in ves Inštitut za kriminologijo, nasprotuje dosmrtnemu zaporu in dolgim prostostnim kaznim,« dodaja Petrovec.

Argumentov za odpravo dosmrtnega zapora je veliko. Kazensko pravo se razvija k odmiku od inkvizicijskih metod, k odpravi smrtne kazni, ki je v Evropi izkoreninjena, k odpravi dosmrtnega zapora, k skrajševanju dolgih zapornih kazni. Petrovec dodaja, da se morda najočitnejši argument za odpravo dosmrtnega zapora kaže že v praksi, »zvišanje take najvišje kazni potegne za sabo izrekanje višjih kazni tudi pri manjših primerih. Težko dokazljivo na kratki rok, a prepričljivo na malo daljšega.« Zaostrovanje kaznovalne politike je po njegovem značilno za države, ki ne rešujejo problemov tam in tako, kot bi jih morale, »na ravni vseh segmentov socialne države. Pri nas je socialne države dokazano vse manj, zapornikov z daljšimi kaznimi pa dokazano vse več, ne da bi kriminaliteta sledila temu trendu.«

»Tudi Klemenčič je bil videti liberalnejši, dokler ni postal pravosodni minister.«

V Sloveniji, kjer se smrtna kazen ni izrekala in izvajala že od leta 1957, dokončno odpravljena pa je bila pred 26 leti, smo kazen dosmrtnega zapora v nasprotju s spodobnimi kazenskopravnimi usmeritvami uvedli z novim kazenskim zakonikom leta 2008. Tedaj je bil pravosodni minister dr. Lovro Šturm, predsednik vlade pa Janez Janša. Uvedbi dosmrtnega zapora je že tedaj nasprotoval velik del kazenskopravne stroke, ki pa pri pisanju novega kazenskega zakonika ni sodeloval. Takrat so strokovnjaki tudi opozarjali, da se bosta v prihodnje težko našla pravosodni minister in vlada, ki se bosta tej kazni odrekla.

Petrovec pravi, da »so domnevni liberalci v resnici skoraj brez izjeme podporniki dosmrtnega zapora, od Aleša Zalarja do današnjega ministra. Če niso, pa nimajo poguma, da bi kljub večini v parlamentu in strankarski discipliniranosti sprejeli spremembo, ki dokazano ne škodi, kvečjemu koristi.« Parlament, še dodaja Petrovec, pač ni samo odsev ljudske volje, ampak bi moral biti tudi drzni znanilec sprememb, in to na bolje.

Drži, državni zbor ni in ne bi smel biti zgolj preslikava razmer v družbi, če bi to bil, potem bi v Sloveniji kot najvišja kazenska sankcija še danes veljala smrtna kazen. In se tudi izvajala.