O škofovi odgovornosti

Janko Pleterski je pred kratkim poslal pismo Jožetu Pirjevcu, da bi preveril svojo razlago razpoloženja v Sloveniji do partizanskega odpora v drugi svetovni vojni. Govori pa z vidika zamolčevanja politike Vatikana tudi o vprašanju vloge škofa Rožmana med drugo svetovno vojno, torej o problematiki, ki jo že nekaj tednov spremljate na Mladininih straneh. (Pismo objavljamo nekoliko skrajšano.)

Profesorju dr. Jožetu Pirjevcu, akademiku, 31. maja 2015

Dragi Jože!

Razveselil si me s pozdravom in prijateljskim vprašanjem o počutju. Hvala.

Ravno v tem času sem seveda tudi jaz skušal spremljati dogajanje v Sloveniji ob 70. obletnici konca svetovne vojne. Ti omenjaš Italijo in Francijo in praviš: »Mi, ki bi se imeli zares s čim postaviti, pa kakor da se sramujemo. Kakšna žalost.« Res! Skušam si stvar razložiti, vsaj zdaj, ko sem že dodobra onkraj konca svojih zmožnosti. Svoj sklep povem Tebi, ki ga zmoreš premisliti in pretehtati. To ni tako zato, ker smo premajhni in ker bi bila tudi veličina našega odpora agresiji fašistov zaradi tega le relativna ali nekaj po vrednosti drugačnega od rezistence Francozov ali Italijanov. Govorim o Slovencih kot nacio-

nalnem družbenem in državnem subjektu, a seveda v kontekstu z Jugoslavijo in vsemi narodi v njej, ki je kot edina med okupiranimi deželami Evrope, tudi vzhodne, odpor zmagovito razvila obenem s sproščeno udarno močjo socialne revolucije. Tega po zavezniški zmagi niti v desetletjih hladne vojne pravzaprav ni nihče zanikal, četudi je bilo politično ves čas različno ocenjevano, bodisi kot izjemna odlika ali pa tudi kot dvomljiva okoliščina, če že ne kar kot napaka, a vendar vedno ob priznavanju temeljnega pomena zmage nad fašizmom.

Socialistična in federativna Jugoslavija je to svojo izjemno posebnost zgodovinsko uspešnega dogajanja ves čas povojnega mirovnega urejanja in nato še celo med hladno vojno v nastopih dejansko in tudi zavestno afirmirala. Najočitneje ob pobudi za neuvrščenost v mednarodnih odnosih. Bila je v tem afirmiranju svoje revolucije uspešna ne oziraje se na to, da se neuvrščenost ni odmerjala niti po različnosti političnih in družbenih sistemov v državi niti po merilu pluralne demokratičnosti ali pa avtoritarnosti oblasti znotraj držav, marveč po naravi njihove vloge v procesu mirnega razvoja sveta. To je tudi v Sloveniji nedvomno pospeševalo trajen proces demokratizacije vsega življenja družbe. Po padcu Berlinskega zidu je zmago nad fašizmom zasenčil poraz socializma in komunizma. Prav posebej in na specifičen način je zasenčil partizansko zmago OF.

Legitimnost zmagovitega slovenskega spoja ljudske volje za rešitev in svobodo naroda ter hkrati za uresničitev socialnih pravic delovnega človeka. Legitimnost tega spoja kot odločilnega dejavnika znotraj zgodovinskega dosežka slovenskega odpora v letih okupacije je postala zdaj sporna in odprla polje nove politične konfrontacije v osamosvojeni državi. Združene, levo in narodno slogaško demokratične fronte ni bilo več. Vsa volja za enotnost se je usmerila k uresničitvi načel demokratičnih svoboščin in se je izčrpala v dejanju plebiscita za neodvisnost. Radikalna desnica je v neodvisnosti videla končno zavrženje Titove in slovenske revolucije. Partizani pa s svoje strani reafirmacijo svojega starega boja za samoodločbo suverenega naroda in ljudstva, ki bosta zdaj v demokratični državi neposredno in samoumevno uživala pravičnost in solidarnost postmoderne socialne države brez napornega socializma. Dovolili smo si sanje. Še ko so se z desnice bučno oglasili fanfare nekdanjih poražencev svetovne vojne, zdaj zmagovalcev nad socializmom in komunizmom, ter glasovi zanikanja in kriminalizacije partizanskega odpora kot nasilja zločinske revolucije, se partizani niso ovedeli. Slaviti vrednote NOB, da! Revolucije sicer ne zanikati, a najbolje je o njej molčati in ne razmišljati o vzrokih in nujnostih v zgodovini.

Vseh odtlej minulih 25 let pa bobni oglušujoči hrum novih zmagovalcev: kolaboracije sploh ni bilo, ker je to bil le boj proti komunizmu, vernemu slovenskemu narodu zapovedan celo s papeško okrožnico in v smislu politike Svetega sedeža v tej vojni. Če je to kdo videl drugače, na primer tako, kakor je to videl generalni vikar za ljubljansko škofijo Anton Vovk v pastirskem pismu za novo leto 1946, potem to ni bilo sprejeto na znanje kot avtentičen dokument. Če kdo opozori, da je Vatikan dve desetletji pozneje uradno objavil svoje dokumente, ki dokazujejo, da je Anton Vovk govoril resnico in da je škof Rožman v letih vojne to resnico tajil in z neresnico poganjal slovenske ljudi v okupatorjeve »protitolovajske« oborožene enote, potem je treba o tem s stisnjenimi zobmi molčati in še molčati. Laični protipartizani na podoben način razglašajo, da je bilo oboroženo in politično policijsko delovanje teh enot proti odporu le častivredna državljanska vojna, seveda proti revoluciji. Revolucija je bila stranpot v slovenski zgodovini in kot takšno jo mora obsoditi, kdor hoče spravo, neomajno meni tudi naša oznanjevalka sprave kot poti v prihodnost Slovencev. Ob enako vztrajnem molčanju levice. Pa četudi gre pri njej bolj za pasivnost, kot pa gre pri desnici za smotrnost.

Čisto jasno pa je seveda, da tu sploh ne gre zame, ki o tem slovenskem fenomenu zaman pisarim vsa ta leta. A jasno je tudi, zakaj na koncu svojih izkušenj svetlobni pramen žarometa usmerim glede vojne zgodovine Slovencev v eno samo točko, da bi se moglo kaj v naši zgodovinarski pozornosti premakniti. In to izrečem v svoji šepavi latinščini, ker se po slovensko sporazumeti, ali vsaj »zastopiti«, po domače, ne moremo: »Nil de nobis, sine testimonium ADSS – »Actes et documents du Saint Siege«! Saj poznaš natančen knjižni naslov. (ADSS, zbirka vatikanskih dokumentov iz časa papeža Pija XII. in druge svetovne vojne, op. ur.)

Dragi Jože, ura deseta zvečer je že minila. Jaz ne morem več. Bodi zdrav, srečno, lahko noč!

Janko