O škofovi odgovornosti

Potem ko v 30. številki Mladine (24. julij 2015) nisem več zasledil nobenega prispevka v zvezi s polemiko o vprašanju delovanja ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana v času okupacije, ki jo je sprožil kolega dr. Boris Mlakar (Mladina, 29. maj 2015, št. 22), sklepam, da jo imajo vsi dosedanji razpravljalci za zaključeno. Moj namen seveda ni ponovno posegati v njihova izvajanja, temveč jih zgolj dopolniti z najnovejšimi ugotovitvami, do katerih se je dokopala zgodovinska znanost v zvezi z oceno Rožmanove medvojne podobe. Tako izrabljam priložnost, da opozorim na nekatere vidike Rožmanovega medvojnega političnega delovanja v prvih mesecih okupacije. Začetno obdobje v polemiki sicer ni bilo posebej izpostavljeno, je pa prvotni odziv na tragične aprilske dogodke za verodostojno presojo celotne škofove medvojne drže ključen, predvsem zaradi dejstva, ker je njegovo ravnanje (razumljivo v sklopu celotne tedanje politike predvojnih strankarskih elit na čelu s predvojnim banom Dravske banovine dr. Markom Natlačenom) znatno bolj usodno vplivalo na nadaljnji razvoj dogodkov med okupacijo, kot pa je vprašanje Rožmanove vloge pri nastanku vaških straž in kasneje slovenskega domobranstva, o katerih je v pretežni meri tekla izmenjava mnenj med različnimi razpravljalci.

Najnovejše razčlembe namreč prepričljivo dokazujejo, da je bilo vodstvo Slovenske ljudske stranke v času pred napadom sil osi na Jugoslavijo trdno prepričano o zmagi Hitlerjeve nacistične Nemčije in je računalo z dolgotrajno prevlado totalitarnega in rasističnega »novega reda«, ki so ga uvajale sile osi, zato je takšnemu predvidevanju primerno skušalo prilagoditi svojo politiko. V iskanju rešitve slovenskega vprašanja v okviru nacističnega »novega reda«, kjer sta jim bila zgled v pričakovanju napada sil osi na Jugoslavijo slovaški in hrvaški model, pa se je pretežni del slovenske predvojne strankarske elite ne le politično popolnoma diskvalificiral, saj so bila takšna prizadevanja z vidika tedanje jugoslovanske države, pa tudi širše mednarodne zavezniške skupnosti povsem nedopustna, hkrati pa je bil učinek politike iskanja pomoči za rešitev slovenskega vprašanja pri Hitlerju in Mussoliniju s stališča slovenskih nacionalnih interesov zelo klavrn. Rezultat takšne politične usmeritve je namreč privedel zgolj do privolitve najpomembnejših slovenskih politikov tistega časa v ustanovitev Ljubljanske pokrajine s formalno zagotovljenim avtonomnim statusom v okviru Kraljevine Italije ter s članstvom v pokrajinski konzulti, ki pa je bila zgolj posvetovalno telo. Z vidika jugoslovanske države je to pomenilo privolitev na njeno debelacijo, ki pa je ne jugoslovanska begunska vlada ne zahodni zavezniki niso priznavali, hkrati pa je takšna odločitev pomenila tudi privolitev v razkosanje slovenskega ozemlja kot dokončno rešitev. Poseben komentar o razsežnostih takšnega ravnanja pretežnega dela predvojne strankarske elite verjetno ni potreben, si je pa mogoče celovit prikaz te politike prebrati v knjigi pisca teh vrstic Čas odločitev (Katoliški tabor in začetek okupacije), ki je leta 2011 izšla pri Mladinski knjigi v Ljubljani.

Italijanska država je jeseni 1941 škofu Rožmanu v zahvalo podelila pomembno državno odlikovanje za njegove zasluge.

Posebej o vlogi ljubljanskega škofa Rožmana pri tem »projektu« iskanja rešitve slovenskega vprašanja pri silah osi, kjer se njegovo ravnanje ne le ni v ničemer razlikovalo od delovanja strankarskih prvakov, temveč je pri tem škof (zlasti) pri poskusu ustanovitve slovenske države pod protektoratom fašistične Italije odigral tudi pomembno posredniško vlogo (izmenjava obiskov s tedanjim civilnim komisarjem Emiliem Graziolijem v začetku aprila 1941) kot oseba, ki je imela tako med slovenskim prebivalstvom kot tudi v italijanskih očeh bistveno večjo avtoriteto kot pa domači politiki. Ne nazadnje je italijanska država jeseni 1941 škofu Rožmanu v zahvalo tudi podelila pomembno državno odlikovanje za njegove zasluge pri tem. Sočasno je bil odlikovan tudi ljubljanski župan Juro Adlešič, ki je imel tudi pomembno vlogo pri tem. Odlikovanja pa nista dobila Natlačen in liberalni politik Ivan Pucelj, ki sta imela odločilno vlogo pri celotni omenjeni pobudi, verjetno zato ne, ker sta nekaj tednov pred podelitvijo odlikovanj izstopila iz konzulte. Tudi te stvari je mogoče prebrati v podrobnejši obliki v Zgodovinskem časopisu 2013 (št. 1), kjer je bila objavljena razprava O političnem delovanju ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana v prvih mesecih okupacije.

Zato se je mogoče sicer povsem strinjati z mnenjem dr. Tamare Griesser Pečar, ko je v Mladini (19. junij 2015, št. 25) med drugim zapisala: »Ne bom na tem mestu ponovno razpravljala o vlogi škofa Rožmana. Njegovo delovanje med vojno je temeljito raziskano, objavljeni so ključni dokumenti. Nekateri so pač rezistenti proti še tako trdnim dokazom.« Ob tem se postavlja zgolj vprašanje, koga je imela pri tem v mislih, kajti nesporno dejstvo je, kot je pisec teh vrstic zapisal v omenjeni razpravi v Zgodovinskem časopisu, da »tezo, ki so jo v temeljnih obrisih že med vojno zagovarjali predstavniki predvojnih meščanskih političnih strank in jo kot poraženci nato gojili v emigraciji, je najbolj temeljito razdelala in poglobila Tamara Griesser Pečar v obsežni monografiji Razdvojeni narod. Vendar pa so najnovejše poglobitve v to problematiko omenjeno tezo ovrgle kot neustrezno«. Pri novih analizah sem imel seveda v mislih že omenjeno knjigo Čas odločitev. Ob tem naj le še dodam, da je prav na teh dokončno preseženih tezah, ki jih je Griesser Pečarjeva (ob sodelovanju dr. Franceta Martina Dolinarja) že pred tem razvila v knjigi Rožmanov proces, temeljila tudi historična podlaga za zahtevo po obnovi kazenskega postopka v »zadevi Rožman«. Eden ključnih razlogov za takšno zahtevo so bili tudi »novi dokazi«, ki naj bi seveda razbremenjevali obsojenega škofa. Ti so dejansko tudi že tedaj obstajali, a jih vojaško sodišče, čeprav jih je poznalo, ni hotelo upoštevati. Res pa je, da so se kasneje pojavili še tudi drugi novi dokazi, natančno analizirani v omenjenih delih pisca teh vrstic. Ti bi sodišču, če bi z njimi razpolagalo, omogočili mnogo bolj transparentno sodbo, ki je ne bi bilo mogoče zavrniti niti s stališč pravnega reda in vrednot, ki vladajo v današnji slovenski družbi.