Kitajski Andy Warhol

Wang Guangyijevega ateljeja ni težko najti. Uredil si ga je v razkošnem kompleksu na obrobju Pekinga, na dvorišču pred njim pa obiskovalce pozdravi skupina negibnih komunističnih delavcev iz fiberglasa in pripadnikov Rdeče garde. Poleg njih je bil tistega dne parkiran lesketajoči se slikarjev jaguar, dandanašnji eno najpomembnejših znamenj uspeha na Kitajskem. Obe prvini sestavljata nenavadno mešanico, ki nehote izraža bistvo Wangovega umetniškega ustvarjanja.

Wang se je rodil leta 1957 v najsevernejši kitajski provinci Heilongjiang. Slikarsko pot je začel v osemdesetih letih, ko se je država že spet odpirala svetu in njegovim vplivom. Občinstvo je navdušil z novo interpretacijo mogočnih figur in estetike agitpropa, ki jo je popačil ter ji primešal logotipe in znake najbolj znanih kapitalističnih velikanov, kot so Coca-Cola, Rolls Royce, Marlboro ali Louis Vuitton. Takšno zmes so poimenovali politični pop art in več slik, narejenih v skladu s to estetiko, sodi med najbolj cenjena sodobna kitajska dela. Leta 1993 so nekaj njegovih del razstavili na beneškem bienalu, enem najpomembnejših dogodkov v sodobni umetnosti, in s tem je dobil priložnost, da postane prepoznaven po vsem svetu.

Zadnjih 20 let je eden najbolj znanih glasov na kitajskem umetniškem prizorišču in nobenega dvoma ni, da lahko pokaže še veliko. Z globokim glasom nam je med prižiganjem cigarete za cigareto pojasnil, kaj se bo v prihodnje dogajalo v kitajski umetnosti in tudi z njegovimi deli. Brez zadrege pa je spregovoril še o strupenem vplivu zahodne umetnosti.

Vaša najbolj znana serija nosi naslov Velika kritika in povezuje logotipe tujih multinacionalk s komunistično propagando. Ste želeli s tem opozoriti na sodobna protislovja na Kitajskem?

Lahko si jo razlagate kot upodobitev protislovja, a glede na svojo prvotno zamisel bi jo prej dojemal kot povezavo dveh kultur, ki pereta možgane. Kitajski socializem in njegova propaganda vplivata na razmišljanje ljudi. Tudi zahodne predstave o blagovnih znamkah in poslu so prav tako propaganda, le drugačna. Širi predvsem predstave o materializmu, vse to pa prav tako spreminja razmišljanje ljudi. V svojih delih želim najti sredino. Sredino med zahodno in kitajsko kulturo.

Ju skušate s tem izenačiti?

Po mojem sta si podobni tudi brez moje pomoči. Živimo sicer v različnih okoljih, a vsi sprejemamo pranje možganov.

Kako je danes s starim kitajskim agitpropom, je ohranil prvotni pomen oziroma ali takšna propaganda sploh še deluje? Ali pa jo državljani razumejo le kot del popularne kulture?

Stara politična propaganda počasi propada in se spreminja, a iz kitajske perspektive se po mojem spreminjata tudi zahodna kultura in ideologija. Že zgolj, če pogledamo gospodarski model ali druge dejavnike, tudi zahodni svet postopoma sprejema kitajske zamisli. Mislim, da se kulturi danes vzajemno spreminjata in vplivata druga na drugo.

Pa vendar ste se v seriji kipov, ki ste jo naslovili Materialist, odločili, da se boste osredotočili le na agitprop in se izognili namigovanju na kapitalizem. Zakaj ste se odločili tako?

Glavni razlog, zakaj sem se osredotočil na kitajski agitprop, so spomini iz otroštva. Ko sem bil otrok, sem videl veliko propagandnih podob. Še danes, ko sem umetnik, opažam, da je ta tip kulture glavni umetniški tok na Kitajskem. A čeprav naj bi kmetje in delavci sestavljali glavnino prebivalstva in je vsa dosedanja propaganda to potrjevala, v tem tiči protislovje; ne kmetje ne delavci pravzaprav nimajo nobene besede pri političnih odločitvah. V današnjem tržno usmerjenem gospodarstvu postajajo izjemno razširjeni materialisti. Imamo rek, ki pravi, da so čisti materialisti neustrašni. Moji Materialisti so kritika vsega tega.

Ko ste bili otrok, ste bili priča tudi burni kulturni revoluciji, ki je trajala celo desetletje, od leta 1966 do 1976. Kako se spominjate tega obdobja?

Večina mojih spominov je seveda prijetna. Teh časov se torej ne spominjam na širši, družbeni ravni, temveč gledam nanje z osebnega zornega kota. Zame je bila to čudovita izkušnja. Otroštvo in mladost sta bila verjetno za vsakega prijetna izkušnja.

Bi si morda želeli celo vrnitve tega obdobja?

O tem ne morem govoriti, ker gre za nerealno hipotezo. Rečem lahko le, da je bilo tisto, kar sem izkusil takrat, preprosto čudovito.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja ste naslikali novo različico portreta voditelja kitajske revolucije Mao Cetunga. Najbolj znan je njegov ogromni portret, ki visi na pekinškem Trgu nebeškega miru nad vrati v Prepovedano mesto, na vaši različici pa je čez ves portret naslikana mreža. Kako ste dobili to zamisel?

Mao je legenda, ki so jo ustvarili ljudje, veliko človeških rok. Sam pa sem hotel najti izvirnega Maa oziroma Maa s človeško platjo. Namesto da bi ga prikazal kot boga, sem ga hotel torej predstaviti kot človeka. Zato sem na njegovi sliki uporabil mrežo. Na Kitajskem mrežo uporabljamo za razširitev oziroma skrčenje slike, jaz pa sem jo uporabil, da bi Mau pomagal spet najti samega sebe.

Kako je bilo ustvarjati v tistem času, ko je nastajal Maov portret? Takrat se je Kitajska začela spet odpirati svetu.

Še danes se spomnim, da so bila osemdeseta leta zelo razburljivo obdobje. Kitajska umetnost se je po dolgih letih osame nenadoma spet odprla. Kitajski so se s tem odprle oči, da je videla raznolike umetniške stvaritve z Zahoda. Sprva so umetniki sicer zelo pasivno sprejemali vse te zahodne umetniške sloge. A čez nekaj časa, po petih ali desetih letih, so isti ustvarjalci v svojih delih začeli vse bolj izražati kitajsko kulturo in svoje zgodovinsko ozadje. Umetnost se je lokalizirala, vanjo so začeli vse bolj vključevati naš jezik. Prav zato, ker so v umetnosti uporabljali več kitajskega jezika in kulture, imamo to obdobje za čas prebujenja umetnikov iz Kitajske.

Kitajska umetnost je torej zaradi vdora tiste z Zahoda začela postajati vse bolj kitajska?

No, upal sem, da bo. A v resnici mednarodni pridih v kitajski umetnosti še vedno presega kitajske prvine.

V katero smer pa bo šla po vašem v prihodnje?

Težko je napovedati. Mislim, da mlajša generacija umetnikov razmišlja drugače, saj je izkusila popolnoma drugačne stvari kot mi. Razumem, zakaj mlajši umetniki menijo, da smo starejše generacije konservativne. Ko sem bil mlad, sem razmišljal enako, zdaj pa vem, da je krivo to, da smo izkusili različna obdobja zgodovine. Poleg tega sem se sam šele, ko sem odraščal, vse bolj zavedal pomembne vloge zgodovine v umetnosti. Kaj vse to pomeni za prihodnost? Zelo verjetno se bo kitajska umetnost sčasoma spremenila v zmes zahodnih in kitajskih vplivov.

Se vam zdi slabo, da je vpliv Zahoda še vedno tako pomemben?

Vsekakor se mi to ne zdi dobro. Že sam koncept sodobne umetnosti prihaja iz zahodnih držav. Vsi načini ustvarjanja umetnosti in logika, po kateri jo kritiziramo, so bili razviti na Zahodu. To je nas, kitajske umetnike, pahnilo v dilemo. Umetnost posamezne dežele bi morala vendarle temeljiti na njeni zgodovini in značilnostih. Želim si, da bi se čim prej zavedeli tega. Upam, da naši kritiki in umetniki lahko pripomorejo k temu. To je zelo pomembno. V zadnjih dveh letih je to sicer spoznalo že več kritikov in umetnikov in za ocenjevanje umetnin so začeli uporabljati vzhodno oziroma kitajsko filozofijo. Mislim, da je to dober začetek.

Vendar ste sami poklicno pot začeli s slikanjem predelav klasičnih zahodnih slik. Mislite, da je bilo to le obdobje v življenju umetnika?

Sodobna umetnost je zelo posebna, zato mislim, da je bil to morda del mojega umetniškega razvoja. Če govorimo o tradicionalni kitajski in zahodni umetnosti, imata obe nabor jasnih pravil. Vsaka se je izoblikovala pod vplivom jasne filozofije. Sodobna umetnost pa je drugačna. Ima resda globalizirano ozadje, pojasnjujejo pa nam jo z zahodnim naborom pravil. Zato smo se kitajski umetniki in tudi tisti iz drugih azijskih držav znašli v veliki dilemi. Še danes iščemo svojo nišo v sodobni umetnosti.

Kje bi lahko bilo njeno bistvo z vidika umetnikov, ki prihajate iz države z milijardo prebivalcev? Je to komunistična estetika?

Kulturna revolucija in komunistična propaganda sta le del kitajske zgodovine. Mislim, da se bistvo kitajske umetnosti prej skriva v vzhodnjaški ali kitajski filozofiji. Pravzaprav sem prepričan o tem. Kako to bistvo najti in ga uporabiti, pa za zdaj še ni znano.

Slišali smo, da ste navdih za zadnja dela dobili v taoistični filozofiji. Kako je ta vplivala na vas?

Mislim, da je imel največji vpliv name koncept negotovosti. V daoizmu se definicija negotovosti precej razlikuje od zahodnih predstav o tem pojmu. Težko jo pojasnim na kratko, lahko pa rečem, da me je daoistična predstava negotovosti prav očarala. Zelo me zanima. Mislim, da bodo tudi moja naslednja dela povezana z njo.

Kako konkretno bi ta koncept lahko vplival na vaše delo?

To vam lahko kar pokažem! Pred kratkim sem dokončal delo, ki temelji na Da Vincijevi Zadnji večerji, vendar sem jo na novo interpretiral v skladu s kitajskim oziroma vzhodnim konceptom negotovosti. Pustil sem, na primer, da je barva kar tekla, nisem je omejeval. Nisem vedel, kje se bo ustavila. Prepustil sem se, sprejel negotovost. Ko se je barva ustavila, sem preostalo površino zapolnil s črnimi sencami.

(Wang nama je pokazal posnetek svoje različice Da Vincijeve Zadnje večerje iz leta 2011. Slika je dvobarvna, osebe, zbrane za mizo, so opredeljene z gostimi oranžnimi črtami. Toda barva nenadzorovano pronica v črno ozadje, s čimer ustvarja nenavaden vizualni učinek. Tako lahko sliko dojemamo kot slavni svetopisemski prizor ali pa kot gorsko pokrajino.)

Ob pogledu na to delo se kar samo postavlja vprašanje, ali ste se hkrati odločili tudi za abstraktnejši slog slikanja?

Mogoče pa res.

Nekateri opazovalci trdijo, da je sodobna kitajska umetnost, ki na trgu umetnin dosega vrtoglave cene, precenjena. Se strinjate?

Mislim, da so danes dražbe na Kitajskem čisti posel in nimajo zveze z umetnostjo.

Kako torej najdemo dobro kitajsko umetnost?

Priporočil bi vam, da preberete več knjig, na primer dve knjigi o sodobni kitajski umetnosti avtorja Lü Penga. Če bi brali takšne knjige, se po mojem dobre kitajske umetnosti ne bi naučili prepoznavati le ljudje z Zahoda, temveč tudi sami Kitajci.

Kaj pa vas po treh desetletjih slikanja spodbuja k ustvarjanju novih del?

Odkriti hočem vrednost neke ideologije ali filozofije.

Nekateri kritiki trdijo, da se vaša serija Velika kritika že ponavlja in da je namenjena bogatim kitajskim kupcem. Kaj menite o tem?

Vsak ima svoje razloge, zakaj nekaj izreče. Priznam, da je projekt Velika kritika nastajal dolgo. A po mojem je za popularno umetnost pomembno, da se ponavlja. Saj ravno v tem je pomen popularnosti. Vi me na primer ne bi prišli intervjuvat in vas moja umetnost ne bi zanimala, če ne bi ustvarjal vedno novih slik. To je popularna umetnost.

Navsezadnje veljate za predstavnika kitajske popularne umetnosti, pop arta. V šestdesetih letih je bil eden utemeljiteljev in najvidnejših predstavnikov te umetniške smeri Andy Warhol, vam pa pravijo kitajski Andy Warhol. Kako vam je všeč ta primerjava?

V čast mi je, da me primerjajo z Andyjem Warholom, saj iskreno občudujem njegovo delo. Hkrati pa menim, da me lahko obravnavajo tudi individualno. Čeprav je moj idol, po mojem pri ustvarjanju ne izhajava ravno iz iste izhodiščne filozofije.

Prej sva omenila, da ste v osemdesetih letih med drugim naslikali tudi voditelja kitajske revolucije. A vaš portret Mao AO je bil leta 1989 cenzuriran, nato pa leta 2012 spet. Kakšen je danes odnos med državo in umetnostjo?

Drugič je slika cenzuro doživela, ko smo pripravljali razstavo mojih del na Kitajskem in smo želeli razstaviti tudi to delo, ki je sicer v lasti ameriškega zbiralca. Seveda sem bil rahlo razočaran. S političnega stališča je bila ta odločitev gotovo napačna, kajti umetnost je naravno legitimna, politika pa ne. Ne morem veliko govoriti o tem, a vse skupaj me je spomnilo na zahodnega filozofa Michela Foucaulta, ki je trdil, da se posameznik ne more bojevati proti racionalnosti države, lahko pa se spremeni način argumentiranja te države.

Med pogovorom ste pokadili res ogromno cigaret in tudi v preteklosti sem, ko sva se pogovarjala, opazil, da ste strasten kadilec, zato ob koncu res moram vprašati … Je kriv stresni svet, dogajanje na kitajskem umetniškem prizorišču?

(Smeh.) Mislim, da gre predvsem za navado. Redko kadim, ko sem sam. Če je kje prepovedano kaditi, se brez težav obvladam. Rad pa kadim, ko govorim.