Bitka s časom v 1.023.622 korakih

Na izsušenem travniku, v senci drevesa, siv kamen označuje mejo med Makedonijo in Grčijo. Od tod do železniške postaje v makedonskem mestu

Gevgelija odrasel človek naredi približno 2650 korakov. Shojena steza ob železniški progi vodi ob trti in skozi gosto grmičevje, ki neuspešno zakriva pričevalce eksodusa.

Raztrgani deli ležišč, otroške plenice, zmečkane prazne škatlice cigaret ob plastenkah vode, preluknjane nogavice, podplati, odlepljeni od čevljev. Nekaj metrov od proge, tam, kjer je grmovje gostejše, leži uporabljen toaletni papir.

To pot vsak dan prehodi okrog 1100 beguncev, ki prek Makedonije in Srbije nameravajo vstopiti v Madžarsko in s tem Evropsko unijo, še preden se ob srbsko-madžarski meji zgradi ograja, ki bi jo v kateremkoli drugem svetu imeli za definicijo ironije. Osnovne dele te ograje izdelujejo in pripravljajo zaprti v madžarskih zaporih. V tem svetu pa gradnja te ograje oznanja začetek bitke s časom, ki se je začela za begunce, ti prihajajo večinoma iz Sirije, Iraka, Afganistana in afriških držav.

Na železniški postaji Gevgelija v koritih za rože že dolgo ni več cvetja, zdaj so to smetnjaki. Na enem izmed njih sedi dolgolasi 21-letnik iz Damaska. Predstavi se kot Mohamed oziroma Memo, kot ga kličeta njegova prijatelja, s katerima se je odpravil na pot iz Sirije. Želi si v Nemčijo.

»Veliko beguncev trdi, da prihajajo iz Sirije, zato ker smo Sirci izobraženi, ljudje na poti nas sprejemajo z večjim razumevanjem. Pred desetimi meseci sem ubežal iz Damaska, kjer sem bil vpoklican v vojsko, da bi se boril na strani režima, jaz pa sem takrat še hodil v srednjo šolo. Prebežal sem v Turčijo, v mesto Izmir, kjer sem z 22 ljudmi delil prenatrpano sobo nekega stanovanja. Za najem postelje sem moral vsak mesec plačati 300 turških lir (97 EUR). Želja po življenju v Nemčiji mi je dajala upanje v prihodnost in našel sem si delo – v restavraciji sem na mesec zaslužil 800 turških lir za 12-urni delavnik. Pred petimi dnevi pa sem navezal stik z osebo, ki mi je obljubljala možnost, da me iz Izmirja pretihotapi v Grčijo. Dobil sem navodila od tihotapca in se ponoči pridružil skupini 42 beguncev, v kateri so bili tudi mlajši otroci, vsi pa smo bili namenjeni na grški otok Samos. Strpali smo se v zelen napihljiv čoln z motorjem in zapluli proti otoku. Bila je tema, zato ne vem točno, a zdi se mi, da je bilo to na pol poti, ko smo zaslišali zvok motornega čolna. Bolj in bolj se nam je približeval, nato smo slišali glasno kričanje: ‘Tukaj smo, da vas rešimo in zaščitimo. Namenjeni ste v Grčijo.’ Sprva sem mislil, da je to čoln kakšne izmed mednarodnih agencij ali grške policije. Čoln se je ustavil ob našem, videl sem, da nima oznak, in trenutek za tem me je za kratek čas zaslepil z močnimi belimi lučmi. Na tem čolnu so stali ljudje, oblečeni v črno in zamaskiranih obrazov, v rokah pa so imeli puške. Nekdo izmed njih je zahteval, naj mu izročimo naše kanistre z bencinom. Ko jih je dobil v roke, je bencin začel zlivati v morje, druga oseba pa je z nožem razparala del desne strani našega čolna. Takoj za tem so se odpeljali, v našem čolnu pa je nastal kaos. Počasi nam je čoln zalivala voda, zato smo jo nekateri zlivali ven kar z rokami, drugi pa so poskušali usposobiti naš motor.«

V daljavi je zahupal predzadnji vlak tisti dan in ob tirnicah ga je čakala prerivajoča se množica nekaj sto beguncev. Vedoč, da mu v tej gneči ne bo uspelo priti nanj, je Memo z mirnim glasom nadaljeval zgodbo.

»Danilo se je, ko nam je po kakšnih štirih urah v nemilosti morja uspelo priti na otok Samos. Tam smo prejeli neke dokumente, ki so nam dovoljevali gibanje po Grčiji, in se s čolnom odpravili naprej proti celini v Atene. Iz Aten smo se z vlakom odpravili v Solun. Od tam do meje z Makedonijo me je ločilo še 70 kilometrov, ki smo jih prehodili v enem dnevu. Zdaj sem tu in upam, da mi kljub gneči uspe priti vsaj na zadnji vlak, ki pride ob 22. uri. Sicer bom prespal na postaji. Predvidevam, da veš, da je v Nemčiji popularna metalna glasba?« je, kot bi bil že sredi Berlina, Memo zamenjal temo pogovora.

Ko ob 22. uri s postaje Gevgelija odpelje zadnji vlak proti Srbiji, se hrup umiri. Begunci, ki so na postajo prišli pozneje, ali tisti, ki jim ni uspelo priti nanj, začnejo razgrinjati kartonaste škatle, odeje, nekateri spalne vreče in kot kresnice se ob tirih prižigajo zasloni mobilnih telefonov. Iz nekaterih aparatov se slišijo hreščavi posnetki kurdske glasbe, spet iz drugih prihajajo glasovi svojcev, ki čakajo v domovini, prežeti z vojno, na klic s sporočilom o uspehu. Mobilni telefon z možnostjo vzpostavitve brezžičnega omrežja je beguncem nepogrešljivo orodje za stik z družino. Neki begunec se je, da bi svojcem sporočil, da je varno prispel v Gevgelijo, odločil splezati na vrh droga v upanju, da ujame boljši signal, a ga je ob tem streslo z močjo 25.000 voltov v žicah nad tiri. Življenje se ponoči na postaji ne ustavi, le upočasni se. V daljavi se svetlikajo lučke telefonov, ki migrantom osvetljujejo pot po tirih. Prvi jutranji vlak pride na peron ob 4.40, takrat začnejo lokalni prebivalci Gevgelije na postaji postavljati in pogrinjati mize, prižigati kuhalnike in prodajati cigarete. Mogoče je dobiti kavo ali čaj za 1 EUR, za toliko ponujajo tudi liter in pol vode, škatla cigaret stane 5 EUR, šop banan 2 EUR, gospa srednjih let s seboj nosi kartonasto škatlo in prodaja nogavice. Nekateri prebivalci Gevgelije so zaslutili priložnost za zaslužek, pri nekaterih pa je bilo zaznati nekaj iskrenega sočustvovanja s položajem, v katerem so begunci.

»Delam v Nemčiji, ne spremljam poročil. Včeraj sem se vrnil sem, domov, in še vedno ne morem verjeti svojim očem. Še vedno sem šokiran. Kar vidim tu pod balkonom bloka, v katerem živim, je nečloveško. Prtljage nisem niti razpakiral, saj nisem imel časa. Zdaj pa niti ne vem, ali naj tu ostanem ali naj se rajši kar vrnem na delo v Nemčijo.« Mihajlo živi v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka, tik ob železniški postaji. »Videti je, kot da bi mi kdo pripravil čudno zabavo za dobrodošlico,« se je še pošalil.

Med pogovorom postajajo vzkliki pod blokom vedno glasnejši, mešajo se z občasnim otroškim jokom, ropotanjem železa in klicanjem imen. Približeval se je vlak za Srbijo. Počakal je na postaji in ob kompoziciji vagonov se je vzpostavil koridor policistov, opremljenih s pendreki in ostrimi pogledi proti vsakomur, ki bi se preveč približal kateremu izmed vagonov. Ta vlak je bil namenjen le rednim potnikom – na vlak jih je vstopilo le osem. Šele ko so vanj vstopili redki in zbegani turisti, je strojevodja sporočil vodji policistov, da lahko preostala dva prazna vagona namenijo za prevoz beguncev. Kakor da bodo tisti begunci, ki jim ne uspe priti na vlak, obsojeni na nadaljnje preživljanje večnosti tu na predpražniku Evrope – v Gevgeliji, se je proti vratom vagonov začel stampedo. Potrpežljivejši so se le prerivali in s komolci odrivali drug drugega, prek razgretih glav podajali nahrbtnike, otroške vozičke in vreče svojim prijateljem, ki so stali bližje vratom vagona. Tisti z najmanj pritljage, kar v tem primeru pomeni torbica okrog pasu, so se odločili plezati skozi priprta okna vagona, da bi le dobili svoj prostor na vlaku. Če so jih pri tem zalotili policisti, so jim srečno pot zaželeli z udarcem pendreka in nekaj kletvicami. V vagonu pa so si begunci sami izmenjali kakšen udarec ali dva ob odlaganju prtljage, saj se je vagon polnil brez prekinitve in zdelo se je, da bo eksplodiral. Gneča v vagonu se je večala, dokler je bilo to še mogoče. Ko so s stopnic vagona ven visele noge in na vlak ni bilo mogoče spraviti nikogar več, so se tisti nesrečni, počasnejši in šibkejši obrnili in se premaknili nekaj deset metrov nazaj na postajo. Tam so jim njihov prostor že zasedle nove skupine beguncev.

V zlikani svetli sivomodri srajci in z rdečo kapo na glavi je železničar zapiskal znak, da vlak zapušča postajo. »No, povej mi, kako bi na to gledali v Ljubljani, v Zagrebu ali kje drugje! To je železniška postaja, a je videti vse prej kot to, spremenili so jo v smetišče. Čeprav sproti pospravljamo smeti, jih begunci puščajo za sabo. Poglej tja!« pokaže v smer, iz katere prihaja vonj po kavi. »Kaj bi rekli vi v Sloveniji, če pridem na postajo, si postavim mizo in na črno začnem prodajati kavo in cigarete ljudem?«

Možak srednjih let, Sirec iz Alepa, je s počasnim in negotovim korakom pristopil k mladi aktivistki Gabrieli. »Zakaj nič ne ukrenete? Kaj ne vidite? Nismo živali.« Njegove oči so bile napolnjene z razočaranjem nad svetom. Za roko je držal deklico, ki je imela pod očmi lise posušenih solz, ki so se spuščale do ust. »Nisem njen oče, a skrbim zanjo, ker je bila tu na postaji ločena od družine. Po vsem peklu, ki ga je preživela na morju, me prosi, naj jo peljem nazaj v Sirijo, vseeno ji je, tudi če tam umre. Ne morete storiti ničesar, da bi prišla na vlak, kajne? Kako naj si tako majhen otrok utre pot na vagon v takšnem kaosu? Nič, saj vem. Oprostite mi. Hvala vseeno, Bog vas blagoslovi.« Odkorakal je proti edini pipi s tekočo vodo na postaji, namenjeni osvežitvi ožuljenih nog in od sonca razgretih obrazov.

Naslonjene v sencah ob rumenem zidu železniške postaje je begunce ogovarjala skupina reševalcev makedonskega Rdečega križa in polmeseca. Delijo plastenke vode, vitamine in antibiotike. Vsako izdano tableto zapišejo na list papirja, ki beguncem služi za identifikacijo. Mustafa z makedonskimi in iraškimi koreninami, ki je sodeloval v humanitarnih misijah v begunskih taboriščih Sirije, Libanona, Palestine, Iraka in Afganistana, je prevajal potrebe beguncev drugim trem zdravnikom. Večina beguncev je ob prihodu močno dehidrirana, pojavljajo se infekcije kože, glavoboli in razbolele mišice. Nekemu dečku se je vnelo uho, saj je nekaj noči prespal na mrzlih tleh. Njegovi materi so svetovali, naj mu pod glavo podstavi vsaj kartonasto škatlo.

Tisti, ki jim ne uspe priti na vlak in si lahko za 50 EUR privoščijo svoj prevoz do Skopja, se dogovarjajo s taksisti, parkiranimi v bližini železniške postaje, a se jih večina obrne, saj za samostojno gibanje begunci potrebujejo posebno dovolilnico makedonske policije. Skupina kurdskih beguncev iz Erfina, ki dovolilnice ni dobila, se je proti Skopju odpravila z avtobusom, za vozovnico so odšteli 7 EUR. Do Nemčije jih loči še dolga pot.

Gevgelija je pred nekaj dnevi postala dom Šabaku Mahmudu, ki je pred mesecem in pol svojo hišo v Mosulu zapustil v strahu pred borci Islamske države. Čez Sirijo se je pretihotapil v Turčijo in tam kot mnogi drugi plačal 1100 dolarjev za ilegalni prebeg v Grčijo. Tihotapci so obljubljali varno pot, rekoč, da bo čoln peljal le 35 ljudi, a napolnili so ga s 60 dušami. Približno pet ur je trajala nevarna plovba, dokler jih ni rešil grški čoln in jih spravil na kopno. Enaintridesetletni Mahmud se je na pot odpravil sam, oprtan s spalno vrečo in nahrbtnikom, iz katerega potegne najnujnejše pripomočke: pelerino z vgrajenim kompasom, baterijsko svetilko, zavojčka sladkorja, čajni vrečki, robce in glavnik. Pravi, da želi z dostojanstvom zaprositi za azil bodisi v Nemčiji bodisi v Belgiji. Previdno pospravi svoje imetje nazaj v nahrbtnik in se zateče stran od žgočega sonca, pod aluminijasto streho na postaji Gevgelije, kjer že tri dni prebiva. Na postaji, ki človeška življenja spreminja v statistiko. Na postaji, 1.023.622 korakov stran od meje z Evropsko unijo.