Dva leva / Vlado Miheljak: Mamma mia!

Ljubljana je lepa. O tem vlada širok konsenz meščanov in obiskovalcev. In Ljubljana je lepša. Lepša, kot je bila v sedemdesetih, osemdesetih letih ali prej, ko ni ponujala pravih možnosti za socialno življenje, druženje. Druženje kar tako, brez cilja glede na dogajanje, glede na prostor. Ko sem se sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot mlad študent priselil v Ljubljano, praktično nisi imel možnosti preprosto iti ven, ne da bi točno vedel, kaj boš počel, kje boš počel in s kom. Sedaj je drugače. Iz zaspanega srednjeevropskega se spreminja v mesto mediteranskega utripa. Če ste pozorni, je med stotinami in (v teh dneh kar) tisoči na ulicah, trgih, kavarnicah, na sprehajališčih in nabrežjih Ljubljanice ob mnogih turistih še vedno daleč največ domačinov. Od kod so se vzeli? Bili so tu. Le mesto jih ni imelo kam dati, ker ni imelo ne sprejemnice ne dnevne sobe. Sedaj je drugače. Veliko, največjo zaslugo za to ima gotovo prvi urbanist Ljubljane, profesor Koželj, ki je dal prenovi v času mandata sedanjega župana vizijo in vsebino. Kar naenkrat je samoumevno, da se je avtomobilska pločevina umaknila s trgov, ulic, mostov najlepših delov mesta, da so nabrežja dostopna ljudem, da imajo pešci in kolesarji prednost pred avtomobili …