Kip svobode ne more kar izginiti

Ničesar še nisem naredil za begunce iz Sirije. No, nekajkrat sem s prijatelji s facebooka delil pretresljive reportaže, fotografije in udarne komentarje na to temo, ampak kakorkoli že, ničesar konkretnega, otipljivega, od česar bi imel majhno, minimalno korist vsaj eden izmed deset-, stotisočev, ki prihajajo. Nekaj vsekakor moram storiti, saj prihajajo, mi pa smo se predolgo pretvarjali, da jih ne vidimo. Da jih ni. Kar je vedno težje. Pred dvema letoma je bilo preprosto. Ko so takrat poročila v naše tople in varne domove prinašala posnetke vojne v Siriji, posnetke porušenih mest in od eksplozij razmesarjenih teles, posnetke otrok, zadušenih v napadu s strupenim plinom, poleženih tesno drug poleg drugega, kot so jih verjetno ne tako davno zlagale babice v porodnišnici, grozljivo odprtih oči, katerih prazni, mrtvi pogledi so bili preveč za naš želodec, smo lahko na hitro pritisnili na daljinca in si v dnevne sobe priklicali prijetnejše podobe nogometne tekme, dokumentarca o velikem belem morskem psu ali še ene kultne nadaljevanke na HBO. Saj ni, kot da tudi takrat ne bi bili čutili sočutja, usmiljenja do žrtev oddaljenega spopada tam nekje na Bližnjem vzhodu, seveda smo ga, saj smo civilizirani ljudje, le vedeli nismo, kaj naj z vsemi temi močnimi čustvi, ki jih podobe vojne, predvsem tiste civilnih žrtev, nedvomno zbujajo v nas. Samega dejstva krvave vojne zagotovo nismo bili sposobni spremeniti, prav tako nismo mogli kakorkoli zares pomagati ljudem, katerih trpljenje smo spremljali neposredno, in to na posnetkih z visoko ločljivostjo. V takšnih položajih, ko čutimo, da ne moremo ničesar storiti, da smo nemočni, postanemo tudi ob najgrozljivejših podobah človeškega trpljenja zdolgočaseni, cinični in apatični, pravi Susan Sontag v delu Pogled na bolečino drugega: »Sočutje je nestanovitno čustvo. Hitro odcveti, če ni prevedeno v dejanje, akcijo.« Eskapizem z uporabo daljinskega upravljalnika je bil v takšnem kontekstu morda celo bolj human od praznega voajerizma nad trpljenjem drugih. Danes nič več.

Danes so žrtve oddaljene vojne, ki smo jih doslej gledali na televizijskih zaslonih, tu, na našem pragu. Na italijanskih in grških obalah, na makedonskih železniških postajah, srbskih luknjastih cestah in kolovozih, v beograjskih parkih, pred madžarsko žičnato ograjo. Množica ljudi, ki so celotno življenje stlačili v male vrečke in nahrbtnike, prijeli otroke za roke, tiste manjše pa naložili na rame ter odkorakali iz domačih mest, ki so jim za hrbti pospešeno izginjala v čekanih raznih vojaških formacij, sodobnih langolierjev, uničevalcev sveta, kot ga poznamo, je kakor v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu preprosto naredila korak naprej skozi naše LCD-zaslone. Vstopili so v naše dotlej varne prostore, na naše območje ugodja (to se je sicer že v letih pred tem precej skrčilo, da smo bili na njem vedno bolj sami) in zdaj so tu in še prihajajo, dan za dnem in v tisočih. Gledanje stran ni več rešitev, če smo seveda civilizirani in omikani ljudje, kar si kot Evropejci po večini nedvomno domišljamo, še posebej v razmerju prav do teh, ki prihajajo. Preblizu so nam, da ne bi opazili, da so nam vedno bolj podobni, še posebej v starševski skrbi in boju za otroke, in veliko preveč jih je, da nas ne bi bilo strah, zato jih zdaj vsi skupaj zgroženo gledamo in čakamo. Čakamo na rešitev. Tisti najboljši med nami tudi ne sedijo več križem rok, sočutje se pri njih že spreminja v akcijo. Gredo beguncem naproti in pomagajo, zbirajo hrano, vodo, oblačila in šotore. Nekateri celo tvegajo kazenski pregon in jih na črno prevažajo po Evropi, poskušajo jih namestiti v prazna stanovanja in jih iz beguncev spremeniti vsaj v skvoterje.

»Sočutje je nestanovitno čustvo. Hitro odcveti, če ni prevedeno v dejanje, akcijo.«

Takšne gverilske človekoljubne akcije ne glede na številnost in hvalevrednost, žal, ne morejo rešiti problema in niso tisti pravi odgovor na begunsko krizo, enako kot različni crowdfundingi, airbnbji, uberji in hipsterski samooskrbni urbani vrtički niso pravi odgovor na gospodarsko krizo, ki se še kar noče končati, so pa posledica istega ideološkega trika, ki nas prepričuje, da družbe in njenih institucij ne potrebujemo več, da smo dovolj posamezniki, ki delujemo v svojem interesu, občasno in po svoji želji, brez kakršnekoli institucionalne prisile kakopak (po zgledu Billa Gatesa recimo) pa tudi samaritansko v korist drugih. Trik deluje po načelu iluzionistične prevare, denimo tiste Davida Copperfielda, s katero naj bi bil povzročil izginotje Kipa svobode. Copperfield seveda ni storil ničesar tako nezaslišanega, Kip svobode je bil ves čas natanko na mestu, na katero so ga postavili konec 19. stoletja. Copperfield je s trikom dosegel le, da je gledalcem z vrtečo se ploščadjo, na kateri so sedeli, pogled obrnil v drugo smer. Ker Kipa svobode niso več videli, so bili prepričani, da je izginil. Podobno tudi nas prevladujoča ideologija prepričuje, da države (družbe celo!) in njenih institucij v resnici ne potrebujemo, da so preživete, odvečne v sodobnem svetu globalnega prostega trga, na katerem ima vsak posameznik, vsako podjetje neskončne možnosti. In mi, predvsem pripadniki ljudstev, živečih na zunanjih mejah evropskega imperija, enako kot gledalci na Copperfieldovi vrteči se ploščadi, gledamo svoje nacionalne države, ki so v resnici videti natanko takšne, kot nam jih slika vladajoča ideologija – nemočne, jalove, preživete kakor videokasete, zaradi tega nepotrebne ter pripravljene za dokončno opustitev rabe in od njih zares niti ne pričakujemo več rešitve kateregakoli resnejšega družbenega vprašanja, kaj šele begunske krize takšnih razsežnosti. Zato se zatekamo k samoorganiziranju, ves ta čas pa ne vidimo nadnacionalnega imperija, ki nam je zrasel zunaj vidnega polja, s sedežem v Bruslju, upravljanega z velikim, usposobljenim in učinkovitim birokratskim aparatom, ki se je sposoben hitro odzvati tudi na krize največjih razsežnosti in ki v resnici odloča o vsem. To se je pokazalo pri grški dolžniški krizi, ko so evropski birokrati z zavidanja vrednim odzivnim časom z nabirko po državah članicah drugega za drugim oblikovali bailout pakete v znanstvenofantastični skupni vrednosti več kot 300 milijard evrov. Kaj je torej zanje zagotoviti osnovne življenjske razmere ljudem, ki bežijo pred eno najbolj krvavih vojn zadnjih desetletij? Sitníca? Bilo bi lepo, a žal ...

Med grško dolžniško krizo in sedanjo begunsko krizo s sirskimi begunci za evropske institucije bistvena razlika v tem, da je bilo pri prvi treba reševati nasedle nemške in francoske banke, v drugi pa gre zgolj za ljudi.

Žal je med grško dolžniško krizo in sedanjo begunsko krizo s sirskimi begunci za evropske institucije bistvena razlika v tem, da je bilo pri prvi treba reševati nasedle nemške in francoske banke, v drugi pa gre zgolj za ljudi. Ljudje so očitno manj pomembni. No, če pogledamo z nekoliko drugačnega zornega kota, bomo videli, da niti ne gre za razliko, pač pa za enakost v načinu reševanja obeh kriz. Tudi pri reševanju grške dolžniške krize ljudje in njihova usoda namreč niso bili nikakršen dejavnik. Zgolj strošek, ki ga je treba s strogim varčevanjem skrčiti na minimum. Ni čudno, da zadnje čase beremo čisto resne obrazložitve, da je Evropska unija pač predvsem ekonomska skupnost in ne socialna ustanova, kot je očitno Turčija, ki si ni zaslužila časti biti članica te posvečene družbe, sama pa gosti več kot poldrugi milijon sirskih beguncev in je za to že porabila šest milijard ameriških dolarjev. Iz evropskih institucij je pred dnevi prišla obljuba o nekaj milijonih evrov pomoči begunski krizi najbolj izpostavljenim državam, pa še to šele tam nekje v sredini septembra, kar je približno tako, kot bi se grške dolžniške krize lotili s povečanjem limita grški državi za kakšnih deset, dvajset tisoč evrov. Grčija, Makedonija, Srbija in vse države, ki še sledijo na begunski poti v Oz, se brez resne finančne in logistične pomoči evropskih držav seveda niso sposobne spoprijemati z razmerami, v katerih njihove meje vsak dan prečka po dva tisoč novih beguncev. In kaj storijo države, ki niso več zmožne reševati večjega družbenega problema? Uporabijo silo, jasno! Na prizorišče stopijo specialci s plastičnimi ščiti, konji, solzivcem, vodnimi topovi in za resnično izredne razmere pripravljenimi dolgimi cevmi ali pa vsaj inženirci s koluti žičnate ograje. Kot tisti nemočni starši, ki se po izgubi avtoritete nad otroki zatečejo k telesnemu kaznovanju ali prepovedi izhodov. Skrajno dvolično je zato zgražanje evropske javnosti nad poskusom makedonskih oblasti, da s policijo in vojsko ponovno vzpostavijo nadzor nad svojimi mejami, in navsezadnje tudi nad madžarsko ograjo v gradnji. Podobe prestrašenih begunskih otrok in od solzivca zamegljenih beguncev namreč niso toliko posledica napačnega delovanja makedonskih in srbskih oblasti, kolikor so neposredna posledica popolne pasivnosti evropskih institucij, ki so, žal, edine zmožne ponuditi ustrezne rešitve, pa jih več kot očitno nočejo. Samoprevara je tudi tokrat temelj njihovega (ne)delovanja, prazna vera, da bo begunski problem ostal tam nekje na obrobju imperija, ali morda celo, da bo preprosto čudežno izginil. Samoprevara, podobna tisti, na kateri temeljijo varčevalni svežnji, da je resnično mogoče v nedogled odmikati upokojitveno starost in hkrati dolgoročno vzdržati 50-odstotno brezposelnost med mladimi. Ali pa tisti alkimistični, da se strogo varčevanje v nekem nedoločenem trenutku v prihodnosti spremeni v gospodarsko rast. Ali pa tisti, da ni globalnega segrevanja, da še imamo nekaj časa in lahko ukrepanje prepustimo prihodnjim rodovom. Kip svobode ne more kar izginiti in tudi država je še vedno tu, močnejša kot kadarkoli, le nov sedež in gospodarja ima.

Katerakoli že bodo dejanja, v katera bomo kot posamezniki prevajali empatijo do beguncev (pa naj bo to finančna pomoč, pomoč v obliki hrane in vode, oblačil, šotorov ali pač osebni angažma na terenu), vsa bodo premalo, če bo umanjkal širši politični angažma, saj je le z njim mogoče v fokus evropskih politik postaviti ljudi namesto kapitala. Takrat se bo tudi rešitev begunske krize začela kazati na obzorju.