Kritika / Yves Saint Laurent

zadržan +

Seks, droge & haute couture.

Saint Laurent, epos o slovitem modnem kreatorju Yvesu Saint Laurentu, kralju elegance, ki ni nikoli stopil v supermarket, je eleganten. Kot da je imel Bertrand Bonello sploh kakšno izbiro.

A po drugi strani, Bonellovi filmi – pa naj si je “biografiral” bordel (L’Apollonide: Spomini zaprte hiše), transseksualno prostitutko (Tiresia) ali porno filmarja (Pornograf) – so bili vedno tako saintlaurentsko elegantni, da so kar klicali po biografiranju elegance. In Yves Saint Laurent (Gaspard Ulliel), kot ga vidi Bonello, je overdose elegance, sloga, imidža, estetike, forme in poz – ko kadi (kar počne verižno), ko se drogira (kar počne vztrajno), ko se prepušča dekadenci, ko se nastavlja v disku, ko dela skice, to počne tako stilizirano, kot da je življenje le reklama za njegovo modno linijo. V filmu ne vidimo, kako je postal to, kar je, ampak ga vidimo že narejenega, slavnega, dokončnega, kot da je rodil samega sebe. Kar je v nekem smislu celo res – eleganca je transformativna: človeku spremeni identiteto. In kot se zdi, je transformativna moč elegance najbolj udarila prav samega Saint Laurenta, ki se utaplja v baletu depresije, formalne zasičenosti, božjega kompleksa (“Nimam konkurence”), baročne osamljenosti in večne krize identitete – kot da je eleganca od njega zahtevala preprosto preveč (“Življenja sploh nimam,” piše Andyju Warholu), tako da je postal impresija slogovnega ekscesa, mondrianski parfum, intoksikacija, ki išče kontekst, svoj lastni look in svoja lastna abstrakcija, ki se stara kot slika Doriana Graya.