Prihodnost dela

»To ni Amazon, kot ga poznam,« je v javnem pismu zapisal Jeff Bezos, ustanovitelj in šef Amazona, peti najbogatejši človek na svetu, ko sta Jodi Kantor in David Streitfeld v New York Timesu sredi avgusta objavila članek Amazon od znotraj, v katerem sta med drugim razkrila, da zaposleni pri Amazonu od agonije, bolečine, trpljenja, obupa in nemoči kar jočejo. Vsi po vrsti. To je delovno mesto, ki jih poškoduje, rani, zmečka. Amazon izvaja eksperiment, s katerim skuša ugotoviti, kako daleč lahko gre, pravita Kantorjeva in Streitfeld. Kdaj človek zagori? In kdaj ugasne? Amazon skuša to mejo premakniti. Zakaj to počne? Ker lahko. Ker mu tega nihče ne prepreči. Ker ga nihče ne ustavi.

O Amazonu vemo vse. Da lahko komurkoli kadarkoli dostavi karkoli. Da je »trgovina z vsem«. Da je z »neskončno izbiro« zasenčil Noetovo barko. Da ima strašne profite. Da je spletni Walmart (in da je že večji od Walmarta). Da je globalni gigant. Da vrti svet. Da se ima za božji denar. Da Bezosovo premoženje znaša »toliko kot BDP Kostarike in Slovenije skupaj« (kot pravi Martin Parker, profesor z Univerze v Leicestru). Da izpolni vse želje, tudi najmračnejše, najbebavejše, najeksotičnejše (bi pleničko za svojega psa ali, še bolje, organsko hrano zanj, če je vegetarijanec, nemara lasuljo ali vodo s Fidžija?). Da nam bere misli. Da misli namesto nas. Da kani robo kmalu dostavljati kar z »oktokopterskimi« droni (v paketu s srečo, domnevam). Da ima Božičkov poslovni model, kot pravi Brad Stone, avtor knjige Amazon. Da povsod plačuje izredno nizke davke. Da se obnaša monopolistično. Da tekmece zlomi, kupi ali pa jih prisili v ponižujočo kolaboracijo. Da ne trpi sindikatov in stavk. Da ljubi algoritme. Da delovno silo slabo plačuje – in da še slabše ravna z njo.

Delovniki so dolgi, delavce pri Amazonu s sofisticiranimi elektronskimi sistemi stalno nadzorujejo, priganjajo, strašijo in mučijo, discipliniranje je agresivno, delo je težko, naporno, mučno, časa za počitek ni, malica je kratka, gumijaste varnostne škornje morajo sami plačati, če zbolijo ali ne pakirajo dovolj hitro, jih odpustijo, je poročala Carole Cadwalladr, reporterka Guardiana, ki se je leta 2013 za potrebe ekspozeja (Moj teden v Amazonu) zaposlila v Amazonovem orjaškem logističnem centru v valižanskem Swanseaju.

Ni bila ne prva ne zadnja, ki je opozorila, da Amazon usodno spreminja delo in status delavca. Delavci molčijo, trpijo, hitro obupajo, omagajo, izgorijo, presahnejo, ugasnejo – in zamenjajo jih novi. Amazon orjaške logistične centre postavlja v krajih, kjer je brezposelnost izredno visoka in kjer kakih priložnosti za delo zlepa ne bo. Delavce plačuje slabo, ker jih lahko plačuje slabo – in ker mu tega nihče ne prepreči. Sili jih, da delajo v nemogočih delovnih razmerah, ker jih lahko sili, da delajo v nemogočih delovnih razmerah – in ker mu tega nihče ne prepreči. In vlade »prihode« teh logističnih centrov celo subvencionirajo. Samo da je delo, pa naj si bo še tako distopično.

Samo da je delo? Pa še kaj. To je namreč več kot ironično, če pomislite, da Amazon povsod ubija delovna mesta. Ko izdelek dodate v košarico, v košaro pade glava. Ali kot pravi Carole Cadwalladr: »Trgovine zaposlijo 47 ljudi na vsakih 10 milijonov dolarjev prometa, kot je pokazala raziskava agencije ILSR. Amazon zaposli le 14 ljudi na 10 milijonov dolarjev prometa. V Britaniji je lani iztržil 4,2 milijarde funtov, kar pomeni, da je v Britaniji izginilo 23 tisoč delovnih mest.«

Delovniki v Amazonu so dolgi, delavce tam stalno nadzorujejo, priganjajo, strašijo in mučijo, discipliniranje je agresivno, delo je težko, naporno, mučno, časa za počitek ni.

Če vprašate Amazon, potem je delo brez prihodnosti. Tudi v Amazonovih logističnih centrih: Kiva, sistem za samodejno sortiranje, živi delovni sili – in delovnim mestom – ne obljublja ravno prihodnosti, kvečjemu preteklost, in to tisto, za katero smo bili prepričani, da smo jo presegli in pustili v 19. stoletju.

Amazon je korporacija prihodnosti: kralj zniževanja stroškov, kralj varčnosti in zategovanja, kralj konkurenčnosti in učinkovitosti, kralj algoritmov. Da algoritme tako zelo ljubi, ne preseneča – algoritmi ne stavkajo, nočejo boljših delovnih razmer, ne zahtevajo plač, ne potrebujejo dopusta, nimajo bolniške. Amazon je »prihodnost nakupovanja«, »prihodnost globalnega biznisa« in »prihodnost dela«, pravi Cadwalladrova. Ali bolje rečeno: Amazon je prihodnost prihodnosti, tiste distopične prihodnosti, v kateri bodo imele korporacije večjo moč od držav in v kateri bo politika le še izpolnjevala njihove želje, zahteve in direktive. Če bo korporacija hotela zakonodajo, ki jo bo davčno razbremenila ter odpravila minimalno plačo, sindikate in delavske pravice, pridobljene z nekajstoletnim bojem, jo bo dobila. In ne glejte predaleč: ta prihodnost je že tu. Pred našimi očmi se dogaja največji izbris zgodovine v zgodovini. Živimo v prihodnosti, v kateri so delavci brez prihodnosti. Delavci so za Amazon le motnja. Vsi delavci. Ne le tisti, ki tezgarijo v njegovih logističnih centrih, ampak tudi njegovi beli ovratniki. A po drugi strani: Jeff Bezos je skušal svoje uslužbence vedno navdati z občutkom, da so del nečesa zgodovinskega.

Amazonov način dela

Jodi Kantor in David Streitfeld sta v New York Timesu – drugače kot prejšnji ekspozeji – razkrila prav kalvarijo Amazonovih belih ovratnikov: članov vodstva, menedžerjev, zaposlenih v oddelku za »človeške vire«, marketingarjev, strokovnjakov za prodajo, inženirjev, programerjev, finančnih ekspertov in tako dalje.

Delajo po 80 ur na teden. Na maratonskih sestankih, ki običajno potekajo kar ob praznikih, morajo drug drugega raztrgati in zgaziti. Prek skrivnih komunikacijskih kanalov morajo drug drugega ovajati. Če se kdo pritožuje ali če je premalo »fleksibilen«, ga odpikajo. Vse v tem gladiatorskem teatru krutosti velja za »misijo«. Drug drugega stalno ocenjujejo – tiste, ki jih sodelavci ocenijo najniže, potem odpustijo, čemur pravijo »namerni darvinizem«. V duhu eliminacijskega rangiranja »rank and yank«, ki so ga druge korporacije že opustile, stalno merijo, algoritmizirajo in vrednotijo učinkovitost in produktivnost vsakogar. Amazon ima o nas nepregledne zbirke podatkov, tako da o nas ve vse – kaj šele o svojih delavcih. V realnem času. Kdor ne ruši meja, odpade. Kot žrtveno jagnje.

»Štiridesetletni moški so prepričani, da jih bo Amazon zamenjal s 30-letniki, ki bodo lahko več delali, 30-letniki pa so prepričani, da jih bodo zamenjali z 20-letniki, ki bodo učinkovitejši od njih. Ko je Max Shipley, oče dveh majhnih otrok, spomladi zapustil Amazon, je razmišljal, da bodo zdaj zaposlili študente, ki imajo več časa, ki so samski in ki se laže osredotočajo na delo. Gospod Shipley je star 25 let.«

Mejli prihajajo sredi noči – in sledi jim mejl: Zakaj še niste odgovorili? V času dopusta morajo biti stalno dosegljivi. Na počitnice gredo zato, da bi lahko še bolj delali. Na prejšnje delovne navade, ki so v očeh Amazona itak »slabe«, pa morajo pozabiti. Amazon zahteva vero, fanatizem. Od zaposlenih ne pričakuje le dela, ampak junaška dejanja. Telefone in potne stroške si plačujejo sami. Ko trčijo ob zid, ga morajo preplezati. Tistim, ki hudo zbolijo ali pa padejo v hujše osebne krize, ne dajo druge priložnosti. S tistimi, ki gredo na operacijo, je konec. Ženskam, ki imajo spontane splave, tudi ne dajo priložnosti, da bi okrevale in se vrnile. Ženskam, ki rodijo, pa hitro očitajo, da lenarijo. Niso na ravni »misije«. Kako bodo izboljšale svoj performance in ohranile fokus, če pa dojijo? Kako bodo fokus ohranili tisti, ki so bolni? In kako bodo izboljšali svoj performance? Izboljševati pa ga je treba vsak dan, stalno, non-stop.

»Amazonov način dela« terja močne ljudi, ki stoično prenašajo stres, pritisk in izčrpanost, toda premočnim ženskam ne zaupajo – zaupanje pa je pri Amazonu kralj. Iz zaposlenih – toliko o dodani vrednosti! – stisnejo zadnjo kapljo znoja, zadnji plamen energije, zadnji znak življenja. Včasih ne spijo po več dni. Nekateri si sami plačujejo zunanje pomočnike, ki jim omogočajo, da opravijo več dela – in ustvarjajo vtis večje učinkovitosti in produktivnosti. Amazonov uslužbenec mora biti odprt non-stop, 24 ur na dan, 7 dni na teden – kot Amazon. In kot algoritem. Med seboj se pogovarjajo le še algoritmi. Življenje onstran Amazona ne obstaja. Ljudje živijo, ko delajo za Amazon. Vsak amazonec mora postati amabot, kar pomeni, da postane eno s sistemom. Amazonove prioritete morajo ponotranjiti. Toda sistem – »Amazonov način dela« – je nenasiten. In ne oprošča. Amazon na novo izrisuje »meje sprejemljivega«. In ja, vsi beli ovratniki jočejo. Kaj šele delavci v logističnih centrih. Delovno mesto deluje kot fluidna kombinacija džungle, terorja, mučilnice, robotske »kreativnosti«, panoptike Velikega brata, »pametnega« taylorizma, dickensovskega pekla, kulturnega šoka in naglega sodišča, delo pa kot kazen. Amazonci v povprečju vzdržijo le eno leto. Potem izgorijo, ugasnejo, obupajo, odmrejo, žrtve deregulirane distopije, ki je na tem, da postane novi standard, nova normalnost. Bezos je svojim uslužbencem pogosto rekel: »Vsako jutro se morate zbuditi zaskrbljeni in prestrašeni.« Vedno je iskal ljudi, »ki bi na uveljavljene načine dela gledali enako zaničevalno, kot je to počel sam,« pravi njegov biograf Brad Stone.

Ko je Max Shipley, oče dveh majhnih otrok, spomladi zapustil Amazon, je razmišljal, da bodo zdaj zaposlili študente, ki imajo več časa, ki so samski. Shipley je star 25 let.

Vsi ti članki, skupaj s tistimi, ki so »Amazonov način dela« razkrinkali že prej (Guardian leta 2001, Times leta 2008, Morning Call leta 2011), in sloviti dokumentarec, ki ga je v istem Amazonovem logističnem centru, v katerega se je infiltrirala Carole Cad-

walladr, s skrito kamero posnel BBC (Amazonovi delavci »tvegajo duševne bolezni«), bi morali ljudi odvrniti od spletnega kupovanja, vsaj toliko, kot jih od kupovanja cenenih oblačil odvračajo občasna razkritja, da so ta oblačila tako poceni zato, ker so jih izdelali otroci ali mizerno plačane ženske v znojilnicah, toda Amazon – znojilnica s trademarkom – moralo, sočutje in protest sproti ubija z nizkimi cenami in ekspresno dostavo, z »genialnim« – da ne rečem »genijskim« – izpolnjevanjem želja, ljudje pa vse to itak kupujejo s spletnim klikom, ki je tako rutinski, robotski in brezoseben, da nimajo slabe vesti. »Hočemo poceni reči. In naročiti jih hočemo s svojih stolov. In hočemo, da nam jih dostavijo pred vrata,« pravi Carole Cadwalladr.

V resnici je še huje, pravi Meghan Daum, kolumnistka Los Angeles Timesa: »Prek spleta ne nakupujemo zato, ker lahko, ampak zato, ker moramo.« Delamo dlje kot kadarkoli, na mejle odgovarjamo sredi noči, dopuste preživljamo z laptopi v naročju, vse svoje dnevne, tekoče opravke pa prepuščamo – no, avtsorsamo – internetu. »V nekem smislu zdaj vsi delamo za Amazon, pa četudi ne dobesedno.« To, da delamo 12 ur na dan, niti ni nujno tako zelo slabo, pravi Daumova, če lahko špecerijo nabavimo s klikom in se potem vrnemo k delu, s katerim zaslužimo toliko, da lahko plačamo dostavo. Naš čas je pač postal tako »dragocen«, da odhodi v supermarkete in dolgo čakanje v vrsti ne pridejo več v poštev. »Še malo, pa bomo imeli ob čakanju v vrsti v supermarketu občutek, da smo na počitnicah.« Droni so neizogibni. Kot neprekinjen delovnik. In kot Bezosov krohot. Vedno mu gre najbolj na smeh, ko drugi jočejo.

Najsrečnejši človek na svetu

Ko je v New York Timesu izšel ekspoze o »Amazonovem načinu dela«, so se takoj oglasili libertarci in neoliberalci: Pa saj jim ni treba delati pri Amazonu? Kdo jih sili? Nihče! Sami so se tako odločili. Sami so izbrali. Saj lahko odidejo. Čez cesto – k drugemu delodajalcu, če mislijo, da so zlorabljeni. Ni jim treba trpeti. Zakaj bi jim oporekali življenjske odločitve? Naglo so navrgli tudi številne primerjave, recimo s triatlonom: triatlonci garajo in mučeniško trpijo, toda v vsem tem tudi perverzno uživajo.

Podton je bil na dlani: delo pri Amazonu je vendarle užitek. Ali kot pravi Adam Johnson (AlterNet): »Po libertarni filozofiji mora biti vsakdo, ki ostane pri Amazonu, po definiciji srečen.« Ne srečen, ker ima službo, ampak srečen, ker je tam, pri Amazonu. Ne joče od žalosti, ampak od sreče.

Po libertarno-neoliberalni logiki pa joče tudi iz hvaležnosti do Amazona, ker ga muči, trpinči in kaznuje – ker mu torej daje priložnost, da se zjutraj zbuja zaskrbljen in prestrašen. Amazon svoje delavce terorizira zato, da bi bili srečni.

Robert Reich, profesor na Univerzi v Berkeleyju in nekdanji Clintonov minister za delo, je pred kratkim opozoril, da so začele številne high-tech korporacije – od Netflixa dalje – uslužbence zasipati z nagradami. Recimo: porodniški dopust za nove mame in očete – in to plačan! Nekaterim porodniški dopust plačujejo eno leto, drugim le 22 tednov. Celo Goldman Sachs je plačani porodniški dopust krepko podaljšal – na štiri tedne. To kakopak ne velja za vse, ampak le za »dobre kadre«. Ja, korporacije jih hočejo osrečiti.

In sreča je nov poslovni imperativ, nova zapoved kapitala. Ne pozabite: na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu je bil lani največji zvezdnik Matthieu Ricard, budistični menih in dalajlamov francoski prevajalec, ki velja za »najsrečnejšega človeka na svetu«. Kar je potrdila tudi nevroznanstvena raziskava, ki jo je opravila Univerza v Wisconsinu. Znanstveniki česa takega še niso videli. Zato ima »najsrečnejši človek na svetu« certifikat stalno pri sebi.

Zato ne preseneča, pravi William Davies, avtor sijajne knjige Industrija sreče (The Happiness Industry), da so stebri finančne aristokracije v Davosu na dolgo in široko premlevali prav budizem, pozitivno psihologijo, kognitivne terapije, relaksacijske tehnike, nevroznanost in mindfulness – vse tisto, kar odnaša stres in prinaša srečo, dobro počutje, well-being. Hej, menedžerji – in celo sami delodajalci, lastniki velikih korporativnih pogonov – so zaradi neprekinjenega delovnika v takem stresu, da morajo zdaj transcendentalno meditirati! Potem že mora biti hudo. Sreča, dobro počutje in mindfulness so nujni.

Razlog več, da so vsi po novem ustvarjalci sreče, dobrega počutja, pozitivnih emocij, well-beinga. Nevroznanost trdi, da je v možganih locirala nevron sreče (»ljudje lažejo, možgani pa ne,« kot pravijo), »ekonomija sreče« je nova znanost, nacionalni statistični uradi objavljajo letna poročila o počutju nacije, delodajalci najemajo svetovalce, ki jih mojstrijo v razveseljevanju zaposlenih, korporacije imajo zaposlene »oficirje za srečo«, Google se ponaša z »veseljakom« (jolly good fellow), ki med zaposlenimi razširja srečo, dobro počutje, empatijo in mindfulness. Vse zanimajo le še gumbi, ki prižigajo srečo, blaženost, dobro počutje in pozitivne emocije.

Stres, depresija in številne psihosomatske bolezni, ki so na menijih psihologov že desetletja, se zadnje čase le še stopnjujejo.

Izumitelji sreče

Vau! Pričakovali bi, da bodo Bezosu vsi delavci zbežali in da v Amazonu ne bo hotel delati nihče več – in da se bodo vsi zaposlili v teh novih, magičnih, utopičnih tovarnah sreče.

A to ni še nič. Ljudje si natikajo pametne zapestne ure, s katerimi spremljajo in beležijo svoje razpoloženje – ali pa to počnejo s personaliziranimi pametnimi aplikacijami (ali »metodo rekonstrukcije dneva«). Tako vedno vedo, kdaj so srečni, kdaj se dobro počutijo, kdaj mislijo pozitivno – in kaj jih osrečuje ter navdaja s pozitivnimi emocijami. Toda to ni več tista stara, analogna, eterična, subjektivna sreča, temveč objektivna sreča – ja, prava sreča. Sreča brez metafizike, postetična sreča, sreča, ki jo lahko zdaj izmerimo – znanstveno, biološko, kemično, ekonomsko, medicinsko, psihološko, matematično. Prej je bila sreča lažna. Nič več – zdaj jo je mogoče s pametnimi tehnologijami (telefoni, aplikacije, zapestne ure, Vessyl, nevroskenerji, »odeje sreče« na letalih, »track your happiness«, »hedonimeter«, »lamplighter« ipd.), ki ugotavljajo naše razpoloženje, algoritmi, ki analizirajo naše emocije, in neskončnimi zbirkami podatkov, ki vidijo skozi nas, objektivno izmeriti, pravi Davies.

Stres, depresija in številne psihosomatske bolezni, ki so na menijih psihologov že desetletja, se zadnje čase le še stopnjujejo. To vemo. In kot pravijo: večja ko je ekonomska neenakost, slabše za psihologijo. Ker smo prav zdaj na vrhuncu ekonomske neenakosti, še toliko slabše. Delovna mesta postajajo stresna, amazonska, zaposleni pa vse depresivnejši, vse apatičnejši, vse pasivnejši, vse bolj zdolgočaseni, odtujeni, nesrečni. Gallup je izračunal, da ameriško gospodarstvo na leto izgubi 500 milijard dolarjev, ker so zaposleni nesrečni. V Evropi nesrečnost zaposlenih BDP-ju vzame tri do štiri odstotke. Ker so zaposleni nezadovoljni in apatični, brez energije in samozavesti, delajo slabše, manj so produktivni, niso motivirani, odsotni so in bolni, le delajo se, da delajo, in tako dalje. Izgube zaradi kriminala so manjše.

Od tod ta silni obrat: delovno silo je treba za vsako ceno osrečiti. Na obraz ji je treba vrniti nasmeh. Odkar so oznanili, da je mogoče s posebno tehnologijo, imenovano qualia, ločiti med »avtentičnim« nasmehom in »neavtentičnim«, »lažnim«, skušajo podjetja prepojiti z nasmejanimi, navdušenimi, poskočnimi delavci – ko ljudje okrog sebe vidijo nasmejane ljudi, bolje delajo, učinkovitejši so, aktivnejši, bolj motivirani. Nasmeh zmanjšuje stres, depresijo, žalost, nesrečo. Sreča se mora »videti«, če naj bo znanstveno dejstvo in če naj jo bo mogoče znanstveno ustvariti – in nasmeh je nekaj »vidnega«, znanstveno preverljivega, matematičnega. In s tehnikami, ki jih je premleval Svetovni gospodarski forum (budizem, kognitivne terapije, relaksacijske tehnike, nevroznanost, mindfulness, transcendentalna meditacija, new-age spiritualizem ipd.), zdaj zaposlenim na obraze rišejo nasmehe, srečo, dobro počutje. Za nadzorovanje »gibanja« sreče in dobrega počutja zaposlenih pa skrbijo gadgeti, ki jih pakirajo nevroznanost, pozitivna psihologija in pametne tehnologije. Delodajalci hočejo videti v glave in srca zaposlenih, zato nadnje pošiljajo specialiste za well-being, motivacijske guruje, osebne trenerje, doktorje, terapevte, stratege, energetike, kognitivce, nevrologe, nutricioniste – znanost, ki naj bi jih prižgala in obdržala v tem optimalnem, pozitivnem, junaškem psihosomatskem zenu.

In tu je trik: vsega tega ne počnejo zato, ker bi hoteli, da bi bili zaposleni srečni, ampak zato, ker v sreči – nasmehu, dobrem počutju zaposlenih – vidijo pot do večje učinkovitosti in produktivnosti, do višjih profitov. Finančne elite so ugotovile, da kapitalizem pokopava prav nesreča tistih, od katerih je najbolj odvisen. »Temelj uspešnega kapitalizma je v naši sposobnosti, da premagamo stres, bedo in bolezni ter jih nadomestimo z relaksacijo, srečo in wellnessom,« pravi Davies. Kapitalizem je povsem odvisen od naše sposobnosti, da ga prenašamo.

Zato je kapitalizem sklenil, da bo končno izumil – in razodel, če naj uporabim ta izraz – tudi srečo. Nasmeh, sreča in dobro počutje zaposlenih naj bi torej rešili kapitalizem. Kapital noče več videti znoja, ampak nasmeh. Ne stresa, ampak blaženost. Ne strahu, ampak srečo. Bodite srečni! Smejte se! Bodimo prijatelji! Šerajmo!

Zato ne sme nihče več pobegniti pred srečo. Sreča je nova mišica kapitalizma, nova oblika kapitala, pravi Shawn Achor, avtor knjige Prednost sreče (The Happiness Advantage), ki obenem tudi poudarja, da je sreča osebna odločitev (saj veste, tako kot delo pri Amazonu). Lahko se odločimo, da smo srečni, in lahko se odločimo, da smo nesrečni. Kar je seveda le dopolnilo dobro znane neoliberalne mantre: revni so sami krivi, da so revni – in brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Kontekst, ki ustvarja revščino in brezposelnost, z vsemi protislovji, politiko, bolečinami in vgrajeno ekonomsko neenakostjo vred, pri tem magično izgine.

Kapitalizem je pred končno rešitvijo človeškega vprašanja. Zanima ga le še eno: kako doseči, da bodo vsi delavci tega sveta »Amazonov način dela« sprejeli z nasmehom?

Končna rešitev človeškega vprašanja

Toda pozabite na neoliberalizem – prihaja neoliberalizem 2.0, neoneoliberalizem, ki sreče noče več prepuščati svobodni odločitvi posameznikov, delavcev, zaposlenih. Srečo bodo zdaj znanstveno menedžirali, zaposlenim jo bodo insertirali, vcepili – tako kot človeku vcepiš delovne navade, disciplino, učinkovitost in strah.

Nekoč so ljudem v možgane videli le psihiatri – zdaj to lahko povsem mirno in deregulirano počnejo korporacije. Kar imate lahko za privatizacijo možganov. In kar je logično: kapitalizem, ki si panično rešuje kožo, hoče celega človeka – s srečo, emocijami in prijateljstvom vred. Kapitalizem bo končno dobil človeka, ustvarjenega po svoji podobi – človeka brez subjektivnosti. Sreča, dobro počutje, emocije, morala, etične dileme – vse subjektivno se bo pač zvedlo na številke, statistiko, račune, algoritme, biologijo, »objektivne« nevrokemične snovi.

Kapitalizem je pred končno rešitvijo človeškega vprašanja. Zanima ga le še eno: kako doseči, da bodo vsi delavci tega sveta »Amazonov način dela« sprejeli z nasmehom? Kako doseči, da jih bo »Amazonov način dela« osrečil, da se bodo lahko torej v non-stop delovnik vključili z blaženim nasmehom sreče?

Kar je kakopak noro: finančne elite so spričo hirajočega kapitalizma prepričane, da je vse mogoče spremeniti, ne da bi karkoli spremenili. Spremeniti skušajo delavca, ne pa ekonomskega sistema, ki očitno dela proti sebi, saj pri delavcih sam povzroča stres, depresijo, psihosomatske bolezni, apatijo, nesrečo. Nesrečo skušajo odpraviti, ne da bi odpravili razloge zanjo. Namesto da bi spremenili neoliberalni ekonomski sistem, ki zaposlene spreminja v depresivne kupe nesreče, skušajo znanstveno – kot nekdanji sovjetski »inženirji duš« – spremeniti »notranjost« zaposlenih.

Problem niso nemogoče delovne razmere, zaradi katerih se delavci zbujajo zaskrbljeni in prestrašeni – problem je delavec, ker nevrokemične snovi v njegovih možganih ne ustvarjajo dovolj sreče. Kar je približno tako, kot če bi rekli, da se je kriza leta 2008 začela zato, ker so možgani pri nekaterih v napačnem trenutku ustvarili napačno količino teh ali onih nevrokemičnih snovi.