Težava ni v sodnikih in tožilcih

Pustimo ob strani primere gospodarske kriminalitete zlorab položaja, oškodovanj javnih sredstev in korupcije, ki so kot pravnomočni obveljali, storilci prestajajo dosojeno kazen ali pa so jo že odslužili. Poglejmo zgolj tiste, odmevne, ki so bili razveljavljeni in naj bi dokazovali kršitve človekovih pravic na strani pravosodja oziroma sodstva. Je težava res v ljudeh, sodnikih, tožilcih, kot skušajo prikazati nekateri? Ali so razlogi drugje? Morda v višjih standardih varovanja človekovih pravic, kot pa smo si jih želeli, ko smo desetletje in več zahtevali od pravosodja, da zapre »tiste, ki so pokradli državo«?

Trenutno je najbolj aktualna razveljavitev obsodbe nekdanjega predsednika uprave Istrabenza Igorja Bavčarja, ki je bil na prvi stopnji obsojen na večletno zaporno kazen. Vrhovno sodišče jo je razveljavilo, ker naj bi bili (kot v primeru Patrie in nekaterih drugih primerih) očitki v sodbi premalo konkretizirani. Bavčarja niso oprostili, ampak so odredili ponovno sojenje. »Če je v eni zadevi od sedmih obtoženih pet pravnomočno obsojenih, dve pa sta vrnjeni v ponovno sojenje, tega ne vidim kot poraz tožilstva ali pravosodja. Trditi kaj takega je absurdno. Tudi to, da je zadeva vrnjena v ponovno sojenje, samo po sebi še nič ne pomeni,« odgovarja tožilec Jože Kozina, ki je v tej zadevi zastopal državo. Vrhovno sodišče je med drugim v isti zadevi potrdilo tudi obsodilno sodbo zoper nekdanjega direktorja Pivovarne Laško Boška Šrota.

Odmevna je bila tudi razveljavitev obsodbe enega prvih »tajkunov«, ki je moral v zapor, Bineta Kordeža. A vrhovno sodišče je zadevo razveljavilo zgolj delno, Kordež pa se zdaj pogaja s tožilstvom, da bi na ponovnem sojenju dobil nižjo kazen v zameno za priznanje. Poleg tega ima odprtih še več drugih kazenskih in odškodninskih postopkov. Na vrhovnem sodišču je bila razveljavljena tudi obsodba nekdanjega direktorja Luke Koper Roberta Časarja, vendar le delno, in tudi Časar se bo v prihodnje moral zagovarjati v več drugih postopkih.

Celo v zadevi Patria, ki je bila potrjena na vrhovnem sodišču in jo je razveljavilo šele ustavno sodišče, so Janeza Janšo, Toneta Krkoviča in Ivana Črnkoviča ustavni sodniki znova poslali pred sodnika. Kljub temu da je zadeva nato zastarala, pa so celo v tem poslu določene obsodbe vendarle obstale. Slikar Jure Cekuta in upokojeni brigadir Peter Zupan prestajata zaporno kazen.

Minister za pravosodje Goran Klemenčič je prepričan, da je prav, da govorimo o razmerah v slovenskem sodstvu in pravosodju: »Zadnji sem, ki bi bil pripravljen reči, da je v Sloveniji delovanje pravosodnih organov optimalno. V kolikor bi bilo, jaz ne bi bil minister za pravosodje, še več, tega resorja Slovenija tudi potrebovala ne bi.« Dodaja pa, da je stanje daleč od tega, da bi imela Slovenija problem s kršitvami človekovih pravic v sodnih postopkih, kot skušajo zdaj prikazati. Slovenija sicer ima »problem glede spremljanja sodne prakse evropskega sodišča, pa tudi glede spremljanja implementacije njegovih sodb. In to domačo nalogo bo ta vlada gotovo opravila.«

Razveljavitev določenih odmevnih sodb v gospodarsko-korupcijskih zadevah, med drugim v zadevi Bavčar, je zgolj posledica novih, višjih standardov varovanja človekovih pravic.

Poleg tega, napoveduje Klemenčič, pripravljajo nekatere spremembe, ki naj bi omogočile večjo transparentnost delovanja sodstva z doslednejšo objavo sodb prvostopenjskih sodišč. Pa tudi večjo učinkovitost prek »ukrepov za enakomernejšo obremenitev sodnikov in odpravo sodnih zaostankov«, kar naj bi dosegli z uvedbo enovitega prvostopenjskega sodnika. Ne nazadnje, še dodaja minister, pripravljajo tudi ukrepe za boljšo kakovost sodniškega dela, kar »je mogoče zagotoviti le skozi bolj transparenten, zahtevnejši postopek izbire kandidatov ter permanentno izobraževanje sodnikov, pa tudi skozi dosledno izvajanje sodne uprave skozi institute, ki so že na voljo za uveljavljanje odgovornosti sodnikov posameznikov«. Glede pozivov k sankcijam za sodnike zaradi njihovih odločitev pa gre po Klemenčičevem mnenju »za lažno vzbujanje upov ljudi z mahanjem s čarobno paličico, hkrati pa tudi za nevarno in škodljivo zamegljevanje pogleda na prave vzroke in posledice stanja slovenskega sodstva«.

Jože Kozina, sicer član oddelka za pregon gospodarsko-korupcijskih kaznivih dejanj na specializiranem državnem tožilstvu: »Jaz v sodnikih in tožilcih ne vidim težave. Res pa bi se morali ti sodniki in tožilci izobraževati in slediti trendom, zlasti glede gospodarskega kriminala.« Kozina se namreč zaveda, da lahko storilci kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala preučijo, kakšna je sodna praksa glede kaznivosti določenih ravnanj in potem glede na to »izvedejo novo variacijo, ki odstopa od ustaljene sodne prakse. In če se le-ta ni sposobna hitro prilagoditi, to pa je odvisno tudi od ljudi in njihove usposobljenosti, potem sledi zamik, ki ga javnost upravičeno zazna.« Meni, da bo v gospodarskih zadevah, kjer so uporabljeni najnovejši finančni produkti in kjer z različnimi manevri poskušajo ustvarjati vtis, da gre za legalno finančno transakcijo, »težko sodil sodnik, ki ne obvlada bilančnega, davčnega, borznega, prevzemnega ali bančnega prava«. To pa je seveda ugodno za storilce najbolj sofisticiranih oblik kaznivih dejanj.

Rešitve Kozina vidi v zavedanju, da bo institucija, torej sodstvo oziroma pravosodje, za pridobivanje teh znanj moralo poskrbeti samo, saj pravne fakultete ne nudijo potrebnih znanj s tega področja. To pa ne bo lahko: »Nekateri še vedno mislijo, da se je mogoče izobraževati za vikend v Portorožu v luksuznih hotelih s petimi zvezdicami. Nasprotno, za osvojitev vseh potrebnih znanj je nujno zelo dolgotrajno in mukotrpno delo.« Tožilec, ki se mu novembra letos izteče sedemletni mandat v skupini za pregon najtežjih oblik kriminala in se vrača na ljubljansko tožilstvo, vendarle verjame v tožilsko organizacijo: »Ko sem prišel, nas je bilo v skupini šest, potem je prišlo še dvajset tožilcev in menim, da z mojim odhodom ne bo nastala praznina. Gre za mlade ljudi, željne dokazovanja in tudi izobraževanja na področju ekonomskih znanj, kar mi vliva določen optimizem.«

Tudi Jernej Potočar, upokojeni predsednik višjega sodišča v Ljubljani in dolgoletni kazenski sodnik, nikakor ne želi reči, da sodstvo deluje idealno, »kadri so taki, kot so, a stvari se bodo gotovo še izboljšale. Tudi z dotokom novih kadrov.« Čeprav bo to, opozarja Potočar, trajalo nekaj časa, saj se je »v zadnjih letih kadrovski dotok povsem ustavil zaradi projekta Lukenda, ko se je naenkrat v sistem spustila bistveno prevelika masa sodnikov«. Sploh ker tedaj, še pred ekonomsko krizo, »ponudba ni bila najboljša, včasih se na razpis za več sodniških mest ni javil nihče. Danes je zaradi različnih okoliščin ponudba dobrih kadrov bistveno večja, zaposlovanje pa je žal ustavljeno.«

Minister za pravosodje Goran Klemenčič pravi, da delovanje pravosodnih organov ni optimalno, in prav zato se je tudi odločil, da postane minister.

Potočar dodaja, da so pozivi k odstopu sodnikov, ki naj bi tako ali drugače pri svojem delu kršili zakon, mogoči zgolj ob nepoznavanju delovanja pravosodnega sistema in na podlagi čiste manipulacije s podatki. Vse temeljne pravice, ki jih imajo ljudje v sodnih postopkih, so namreč v praksi udejanjene tako, da so prepisane iz ustave v zakone. In posledično vsaka kršitev procesnega prava pomeni kršitev človekove pravice. »Temu se v celoti ni moč izogniti, brez napak ne gre. Zato imamo urejeno sojenje na več instancah, da se napake lahko popravijo. A če morajo zaradi napak oditi vsi sodniki, ki so kdaj kršili kako izmed teh pravic, potem morajo oditi vsi, vključno z ustavnimi sodniki, ko njihovo sodbo razveljavi evropsko sodišče,« pravi Potočar.

Predsednica sodniškega društva in predsednica okrožnega sodišča v Kranju Janja Roblek glede razveljavljenih sodb ponuja pomirjujočo in prepričljivo razlago: da evropsko sodišče za človekove pravice s svojimi odločitvami pogosto postavlja vedno nove – višje standarde varovanja človekovih pravic in ob tem razveljavi tudi sodbe nacionalnih, ustavnih in vrhovnih sodišč. »Posledično tudi ustavno sodišče postavlja drugačne – višje standarde glede določenega strokovnega vprašanja in tako bo tudi v prihodnje,« dodaja Roblekova, ki ima kot predsednica sodniškega društva tudi vpogled v tuje pravosodne sisteme. Stanje v slovenskem sodstvu po njenih izkušnjah ni nič drugačno kot v sodstvih drugih sodobnih evropskih držav. Sistem se razlikuje le v tem, da ponekod višja oziroma pritožbena sodišča ne smejo razveljavljati zadev in jih vračati v ponovno sojenje, pač pa morajo o pritožbi dokončno odločiti sami. »V državah, kjer je sistem takšen kot pri nas, pa je stanje na las podobno.« In dokler bomo imeli tak sistem, dodaja Roblekova, bodo zadeve še »padale«, »kar pa je povsem običajno, nič nenavadnega in še najmanj katastrofalnega, gre pač za razvoj prava. Pomembno pa je, da se različne stopnje in institucije med seboj spoštujejo in komunicirajo z argumenti. Gre za preveč pomembna vprašanja, da bi dopuščala posplošeno in pavšalno kritiko ali celo omalovaževanje.«

Kršene človekove pravice

Zakaj statistični podatek o številu obsodb pred evropskim sodiščem daje napačno sliko

Je Slovenija res največja kršiteljica človekovih pravic? Analizo statističnih podatkov o obsodbah pred evropskim sodiščem so opravili tudi na ministrstvu za pravosodje. Da, dala je drugačne rezultate kot spletna stran rightsinfo.org, ki je Slovenijo nedavno izpostavila kot najslabšo. Predvsem pa je dala nekaj nujnih pojasnil k statističnemu podatku.

Po tej analizi je Slovenija po številu obsodb na prebivalca na drugem mestu. Pred njo je San Marino. Med petnajstimi »največjimi« kršiteljicami človekovih pravic na prebivalca ni ne Rusije in ne Turčije, ki sta bili največkrat obsojeni. So pa tu po vrsti San Marino, Slovenija, Lichtenstein, Malta, Moldavija, Bolgarija, Grčija, Ciper, Luksemburg, Hrvaška, Monako, Slovaška, Romunija, Makedonija in Latvija. Tako je zato, ker za države z majhnim številom prebivalstva vsaka obsodba pomeni veliko, za države z večjim številom prebivalstva pa tudi 100 obsodb statistično ne pomeni nič. Posledično so statistično med največjimi kršiteljicami človekovih pravic tudi San Marino, Luksemburg, Lichtenstein, Monako, Malta in seveda Slovenija. Človekovih pravic v teh državah nikakor ne kršijo sistematično in v velikem obsegu, predvsem pa ne najbolj osnovnih, kot so recimo pravica do življenja, prepoved mučenja, pravica do svobode in varnosti ali pa svoboda izražanja, svoboda do mišljenja, vesti in vere …

Podatek o številu obsodb na prebivalca je za Slovenijo slab zaradi obsodb na račun prepočasnega sojenja, ki predstavljajo veliko večino kršitev. Brez teh Slovenije ne bi bilo v prvi petnajsterici, kljub temu da v državi živi le okoli dva milijona prebivalcev. Zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja je bila Slovenija recimo obsojena le dvanajstkrat. Za vse ostale kršitve evropske konvencije o človekovih pravicah pa je bila obsojena 42-krat, od tega 16-krat zaradi prezasedenega zapora v Ljubljani. »Treba se je spomniti, da je za ključne krivice poskrbela politika, ne pa sodstvo. Poglejmo samo izbrisane in varčevalce Ljubljanske banke,« opozarja dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti in znova poudarja nujni spremni tekst k podatku o številu obsodb: da se večina sodb evropskega sodišča nanaša na sodne zaostanke, »ne pa na sistemske kršitve v smislu zlorab človekove psihofizične integritete«.

Lustracija

Si bolj ljudstvo zasluži, da se zamenjajo sodniki, ali si bolj sodniki zaslužijo, da se zamenja ljudstvo?

V javnosti se ustvarja vtis, da je Slovenija največja kršiteljica človekovih pravic v Evropi, za kar naj bi bili odgovorni sodniki. In ustvarja se vtis, da so zaradi nepravilnosti v pravosodju razveljavljene številne obsodilne sodbe. In ponuja se tudi rešitev: zamenjava sedanjih sodnikov z novimi.

Lustracija je način umikanja sodelavcev prejšnjega političnega sistema iz javnega življenja oziroma način prepovedi opravljanja javnih funkcij v novem sistemu. V Evropi je bila po padcu železne zavese priljubljena predvsem v državah t. i. vzhodnega bloka. Za obračunavanje s funkcionarji in drugimi javnimi uslužbenci nekdanjega, komunističnega političnega sistema.

Ideja o lustraciji tudi v Sloveniji ni nova. Bila pa je, nenavadno, vedno povezana bolj ali manj s sodniki in tožilci ter ne toliko z vsemi drugimi zaposlenimi v državnih službah in organih bivše skupne države na čelu s funkcionarji. In lustracija se je dejansko v Sloveniji izvedla prav in edinole v sodstvu. V začetku devetdesetih so namreč poslanci izglasovali zakon, na podlagi katerega so morali vsi sodniki v ponovno izvolitev v državni zbor, kjer so poslanci potem pregledovali njihovo dotedanje delo in jih obtoževali za takšne in drugačne napake ter napačne odločitve. Sodnikov, ki tedaj ne bi dobili podpore poslancev, sicer ni bilo zelo veliko, precej več pa je bilo takih, ki se za ponovni vstop v sodniško službo oziroma, točneje, za nadaljevanje sodniške službe po političnem preverjanju niso odločili.

Upokojeni predsednik višjega sodišča v Ljubljani Jernej Potočar se sprašuje, koga naj bi lustrirali: »Sodnike? Če je tako, to ni lustracija, ampak povračilo. Politična opcija, ki govori o lustraciji, bi vzela mandat sodnikom, ki so izdelali njim nevšečne sodbe.« Potočar opominja, da smo temu že bili priča na začetku devetdesetih, ko je začel veljati nov zakon o sodniški službi in so morali vsi sodniki v državni zbor po ponovno izvolitev v trajni mandat. Ko se je pojavilo ime določenega sodnika za potrditev v trajni mandat, so politiki izpostavljali njegove sodbe: »Znamenit je bil primer novomeškega sodnika, ki je zdaj predsednik višjega sodišča. Eden izmed poslancev krščanskih demokratov mu je očital, kaj vse naj bi storil narobe pri sojenju v neki zadevi in sodnik ni dobil podpore poslancev. Potem je bilo poslancem pojasnjeno, da ta sodnik v tisti zadevi sploh ni sodil, pač pa neki drug sodnik s podobnim priimkom. Nato so se mu opravičili in ga na ponovnem glasovanju potrdili za sodnika s trajnim mandatom.«

Tudi tožilec specializiranega državnega tožilstva Jože Kozina se strinja, da očitno »obstaja interes, da se pravosodje prikazuje kot slabo in se izvede lustracija, kar pa je popoln nesmisel. Gre za 25 let staro idejo in hkrati idejo ene politične opcije, zato ji ne posvečam nobene pozornosti.« Potočar pa meni, da v demokratični državi, kjer sodstvo deluje, običajno ni priljubljeno, zato je pogosto tarča kritik: »Tam, kjer kritik ni deležno, je zagotovo nekaj narobe z demokracijo. Je pa res, da se je, odkar je zadeva Patria prešla v fazo obsodilne sodbe, to razplamtelo do neverjetnih razsežnosti, kar seveda učinkuje. A vse to se bo pomirilo.«