Kritika / Temačni kraji

zadržan

Ni je več.

Nekatere obsedajo sličice bejzbolistov, druge trači, tretje pa umori. In Libby Day (Charlize Theron), edino preživelo družinskega pokola, ki se je pred skoraj tridesetimi leti zgodil v neki kansaški vukojebini, obiščejo člani “Morilskega kluba”, nočni friki, amaterski detektivi, obsedenci s skrivnostnimi, šokantnimi, grizlijevskimi morijami, konspirologi, ki jih vodi mali entrepreneur, lastnik dveh laundromatov (Nicholas Hoult), in ki ne verjamejo nobeni “uradni” verziji, zato tudi ne verjamejo, da je Libbyjino družino – mater in dve sestri – tisto noč pobil Ben (Corey Stoll), Libbyjin “satanistični” najstniški brat, ki zdaj, že skoraj 30 let, trohni v ječi.

Libby, edina priča te morije, se tako odpravi po poteh spominov in tovarištva – na poti, ki jo vodi v ruralni, zakotni Kansas, v mračne motele ipd., je tovarištva bolj malo, spomini pa se vse bolj sprevračajo v spomine na podrazvitost, nerazvitost in socialno deklasiranost, potemtakem v spomine na bedno, prikrajšano, zavrženo, zapuščeno, bankrotirano odraščanje na ameriškem robu, ki izgleda kot opuščeni program, kot tehnološki višek, kot odpadek kapitalizma, kot zadnje poglavje neoliberalnih politik, kot temna stran ameriškega sna, kjer je trg ustvaril le propadajoče kmetije, brezposelnost, revščino, zadolženost, frustracije, paranojo, družinsko nasilje, distopično okolje, ki kar kliče po “koristni smrti”, če je že ravno “koristno življenje” nemogoče. Temačni kraji, posneti po bestsellerju Gillian Flynn, bolj znane po romanu Ni je več, so whodunit, ki trči ob razredno vprašanje, a se ga tako ustraši, da ga preglasi z baročnimi koincidencami, absurdi, lenobno iztegnjenim jezikom, recitiranji zbirk podatkov, tajnimi porodi, satanističnimi diverzijami, gotskimi romancami ipd., ki očitno sugerirajo: to – razredno vprašanje – je zdaj že stvar preteklosti! Da ne bi kdo pomislil, da je morilec kapitalizem. To, da “Morilski klub” zanimajo “impresivni” umori, ne pa tudi žrtve razrednega nasilja, pove vse.