Srčna dama

Zdaj je treba ohraniti mirno kri, preprečiti napad panike, čeprav so pomisleki vse večji.

Nam bo uspelo?

Prejšnji ponedeljek so se na sestanku predsedstva Krščanskodemokratske unije spet pogovarjali le o beguncih, Sircih in Afganistancih, ki zdaj napolnjujejo športne dvorane, o naseljih bivalnih zabojnikov, ki se širijo po zelenicah. Premieri zveznih dežel poročajo o pomanjkanju: pomanjkanju postelj, zdravnikov, učiteljev. Za Merklovo je to tarnanje obupancev.

Ko je nato potožil še Jens Spahn, mladi državni sekretar na finančnem ministrstvu, in povedal, da so ga pomočniki v nekem domu za begunce pred kratkim obupano vprašali: »Kako se bo tole končalo?«, se je vmešala kanclerka.

Povedala je, da opisovanje razmer in občutkov ne bo dovolj. »Kdor je v vladi in je zaradi tega odgovoren, ima drugačno vlogo. Ljudem moramo odgovoriti in jim ponuditi rešitve.«

Sliši se spodbudno, a tudi nekoliko strašljivo: Je poročilo s terena zdaj že napad na vladno stran? Se resnica ne sme povedati naglas, ker ne sodi k neomajnemu optimizmu Merklove? V Nemčijo bo letos prišlo do milijon beguncev. Bodo Nemci zmogli?

Merklova trdi, da bodo. Kanclerka je pred nekaj tedni pojasnila, da je Nemčija prijazna država, ki z veseljem sprejema ljudi, bežeče pred vojno in političnim preganjanjem. To so bili stavki, ki jih sicer od nje ni slišati, brez taktičnosti in preračunljivosti.

Razširili so se kot blisk, na Facebooku in Twitterju, prek elektronske pošte in kratkih sporočil. Na deset tisoče, morda sto tisoče beguncev se je odpravilo na pot v Evropo. Na Madžarskem so begunce nato preganjali z vodnimi topovi in solzivcem, na nemški meji z Avstrijo spet stojijo policisti, ki si prizadevajo vsaj usmerjati tok obupanih prišlekov.

Se je Merklova uštela? Ni več kos težavam?

Obdobje Merklove se je začelo pred skoraj natančno desetimi leti, 18. septembra 2005. Takrat je tesno in z malo sreče na zveznih volitvah premagala Gerharda Schröderja. To je bil začetek sprva krčevitega kanclerstva. Ni se bila prisiljena braniti le pred Schröderjem, ki se je še na večer volilnega poraza do nje vedel kot do šolarke, temveč tudi proti notranjim sovražnikom, ki so samo prežali na primeren trenutek, da bi napadli.

A do tega ni prišlo.

Merklova bi iz Nemčije rada naredila moralno avtoriteto v Evropi. V tem se skriva tudi pridih napuha.

Merklova je bila nekaj neverjetnega v nemški politiki: ženska iz vzhodnega dela države, tujka v zahodni CDU, kjer imajo glavno besedo moški, vendar je bilo njeno orožje previdnost. Z njo je premagala vse sovražnike. Zdaj je tukaj le še Merklova.

Pravijo, da je z begunci po vseh letih obotavljanja in omahovanja končno našla pravo temo. A to bi bila preveč površna ocena. Zdaj gre namreč za veliko več kot le za begunce. Merklova bi iz Nemčije rada naredila moralno avtoriteto v Evropi. V tem se skriva tudi pridih napuha.

Nemški kanclerji so si vedno prizadevali za konsenz v Evropski uniji. Merklova je šla po drugačni poti in je osamljeni jezdec, kar se tiče beguncev: v vzhodni Evropi jo kritizirajo, Velika Britanija je ni podprla. Soseda Avstrija sicer vljudno ploska, vendar je vesela, da begunci potujejo naprej v Nemčijo.

V stranki Merklove je vzdušje vse bolj zaostreno. Številni so prepričani, da Merklovi zadeve uhajajo izpod nadzora in da je sicer pokazala plemenito gesto, vendar je pri obvladovanju begunske krize odpovedala. In v resnici je tako kot notranji minister preslišala vsa opozorila pred naraščajočim številom beguncev.

Merklova se na kritike ne odziva tako kot vedno z nežnim prepričevanjem, temveč z nekakšno politiko, da je zdaj pa dovolj. Ko je izjavila, da se ne bo opravičevala, ker je Nemčija pokazala prijazen obraz, saj sicer to ne bi bila njena domovina, se v teh besedah ni skrivala le graja na račun kritikov. To je bila tudi neprikrita grožnja: Če mi ne boste sledili, si boste morali poiskati drugega vodjo.

Kaj se dogaja z Merklovo? Nemci so bili prepričani, da poznajo svojo kanclerko, njena priljubljenost izvira iz njene preračunljivosti in nekoliko utrujajoče preudarnosti. Zdaj pa iz nje veje idealizem, luteranska brezpogojnost, in svet pravzaprav ne ve več, kaj naj si misli o njej.

V Izraelu in Združenih državah Amerike Merklovo slavijo, v New York Timesu ji vzklikajo bravo, Nemčija naj bi se vedla plemenito in pohvalno, je izjavil izraelski zgodovinar Tom Segev. A pri nemških partnerjih v Evropi je navdušenje bolj mlačno. Politiki Merklove se javno upira še kdo drug poleg madžarskega premiera Viktorja Orbana.

Merklova s svojim vabilom beguncem ni govorila le v imenu Nemčije, temveč vse Evrope, naj sprejme ljudi, ki jih je kanclerka zmamila sem. V beguncih se skriva zmožnost, da razbijejo celino. Prav Merklova je poskrbela za to, da je lahko prišlo tako daleč.

Evropa noče slediti nemškemu razumevanju za humanost. V britanski vladi komajda prikrivajo ogorčenje nad usmeritvijo, za katero se je odločila Angela Merkel.

Evropa noče slediti nemškemu razumevanju za humanost. V britanski vladi komajda prikrivajo ogorčenje nad usmeritvijo, za katero se je odločila Angela Merkel. Notranja ministrica Theresa May je v sredo dejala, da je pomembno pomagati ljudem sredi državljanske vojne, »ne pa tistim, ki so dovolj močni in bogati, da prihajajo v Evropo«. Načrte Merklove, da bi begunce porazdelili po članicah EU, Mayeva kategorično zavrača.

Francoski predsednik François Hollande, ki ga je Merklova pravzaprav imela za zaveznika v begunski krizi, je ostal na varnostni razdalji. Od Nemčije je pripravljen prevzeti tisoč beguncev, je ponosno povedal Hollande. To je smešno majhno število. A Merklova mora biti v teh dneh hvaležna tudi za to. »Nikoli nismo zbujali lažnega upanja,« je povedal svetovalec francoskega predsednika.

Nemški notranji minister Thomas de Maiziere se je že lotil predlogov za spremembe nemške azilne politike. Načrtuje, da bi tako imenovanim dublinskim beguncem ponudili pomoč za pokritje potnih stroškov, česar ne bi imeli možnosti zavrniti, in jih poslali nazaj v države, kjer so vstopili na območje EU. To ne sodi ravno k javni podobi usmiljene kanclerke. Nemčija ne more sprejeti vseh ljudi s kriznih območij, je povedal de Maiziere.

Preobrazba Merklove je po eni strani tudi zgodba o razlikah med dobro in pravilno politiko. Razlikovanje je tako staro kot razmišljanje o politiki sami. Max Weber je iz tega izpeljal razlikovanje med etiko nazorov in etiko odgovornosti, torej razliko med politiko, ki se ozira le na moralo, in tisto, ki upošteva tudi njene posledice.

Kateri sočutni človek bi zavrnil politiko pomoči beguncem, ki se z otroki v naročju prebijejo prek Grčije in Balkana v Nemčijo? A kje je prava mera med humanostjo in občutkom za realnost? In kaj je pomembnejše: rešiti begunce ali EU, ki pomeni rešitev za vojne grozote? Pogled na dramatične pretekle tedne tako razkriva tudi, da je Merklova izgubila občutek za pravo mero.

Berlin, 19. avgusta, vojaško območje letališča Tegel

Ob 13. uri tega lepega poletnega dne se je Merklova s številno delegacijo odpravila v Brazilijo. A preden se je povzpela na letalo, se je po telefonu pogovorila z notranjim ministrom de Maizierom. Poročal ji je o dramatično naraščajočem številu beguncev. Rekel je, da bo popoldne objavil navzgor popravljeno napoved za celoletno število, in sicer se bo ta s 450.000 povečala na 800.000.

800.000. Merklova je bila zgrožena. Zavedala se je, da se bo zaradi tega podatka veliko spremenilo. Ko bodo državljani ugotovili, da priliv beguncev presega vse dosedanje razsežnosti, v javnosti ne bodo govorili o ničemer drugem več.

Merklovi je jasno, kako negotove so razmere. Po eni strani nemško gospodarstvo cveti in večini Nemcev v nasprotju z začetkom 90. let, ko je v Nemčijo že prihajalo na sto tisoče beguncev, ni treba biti v skrbeh za delovno mesto. Po drugi strani pa Merklova pozna Nemce in njihove pogosto neutemeljene strahove. Pomembno se ji je zdelo, da vlada ne ubira ostrih tonov, ki bi še zaostrili ozračje. Vesela je, da Krščanskosocialna unija ne priliva olja na ogenj. Bavarci naj bi natančno vedeli, kje je meja z desničarskim populizmom.

Vendar Merklova kljub temu še ni natančno vedela, kako naj se loti te krize. Zahteve so bile vse glasnejše, kanclerka je morala obiskati dom za begunce, vendar tja ni hotela priti praznih rok. Vodja vlade mora ponuditi rešitve, ne pa se pritoževati nad razmerami. Ta stavek so v naslednjih tednih pogosto ponovili.

Nürnberg, 21. avgust, zvezni urad za priseljevanje in begunce

Direktorica Angelika Wenzl je sestavila pomemben dokument z oznako 411-93605/Sirija/2015. V njem piše, da za begunce iz Sirije ne velja zapleten dublinski postopek: komur se uspe iz države, kjer divja državljanska vojna, prebiti do Nemčije, ga ne bodo poslali nazaj, čeprav bi zanj morala biti pristojna druga država članica EU. Ta sklep ni namenjen javni objavi, temveč naj bi samo olajšal birokratske postopke.

A nato je dokument prišel tudi v elektronski poštni predal človekoljubne organizacije Pro Asyl in kmalu je bil v angleščini objavljen tudi na neki spletni strani. Zadnje dvome o njegovi pristnosti je 25. avgusta pregnal sam zvezni urad za priseljevanje in begunce. Ob pol dveh popoldne je ekipa za družbene medije tega nürnberškega urada na Twitterju objavila: Trenutno pri sirskih državljanih dejansko v glavnem ne bomo upoštevali dublinskega postopka. Prispevke zveznih organov običajno na Twitterju delijo le trije ali štirje uporabniki – v tem primeru pa jih je to naredilo 156, celo BBC. Neki uporabnik je v angleščini vprašal, ali to velja le za Sirce, ki so že tam. Odgovor urada: Odločitev ni vezana na datum prihoda.

Ko se je Merklova spet pojavila, je bil hrup oglušujoč. Oglašale so se piščalke, a neka ženska jih je preglasila s krikom »Pička, spravi se nazaj v svojo koreto«.

Notranje ministrstvo v Berlinu je skušalo omejiti škodo. »To vseeno ni zavezujoč zakon – predpis ali zamrznitev dublinskega dogovora – temveč le smernica za upravno prakso,« je pred novinarji jecljal tiskovni predstavnik Thomasa de Maiziera. A takrat se je sporočilo že zdavnaj razširilo po vsem svetu. »Nemčija odpira vrata,« se je glasil naslov v britanskem Independentu. Na Facebooku so Sirci objavljali fotografije Angele Merkel: »Ljubimo te.«

Heidenau, 26. avgusta, glavna ulica

Kanclerkina kolona avtomobilov se je pripeljala na parkirišče nekdanje trgovine domače obrti v Heidenauu, kjer sta nanjo čakali dve skupini: tihih in besnih. Tihi so bili begunci in prostovoljci. Drugi so bili besni Heidenaučani. Ko je Merklova slišala klice, se je zdrznila. »Izdajalka naroda!« so rjoveli vznemirjeni meščani. »Mi smo sodrga!« Merklova je zmedeno gledala, nato pomahala, ker je tako pač vajena, in izginila za zaporo.

V začasnem bivališču beguncev je ostala več kot eno uro. Zunaj je bilo vroče, sonce je žgalo na glave zbrane množice. Razpoloženje je bilo vedno bolj napeto. Ko se je Merklova spet pojavila, je bil hrup oglušujoč. Oglašale so se piščalke, a neka ženska jih je preglasila: »Pička, spravi se nazaj v svojo koreto.«

Spremstvo Merklove je bilo še nekaj dni zgroženo zaradi sovražnega razpoloženja v Heidenauu. Merklova je kot kanclerka vajena zmerjanja, so rekli. Kaj pa prostovoljci, ki nimajo osebnih stražarjev in so izpostavljeni tej tolpi? V kanclerkinem uradu je zorelo prepričanje, da mora vzeti vajeti v svoje roke.

Merklova ni nikoli kazala razumevanja za skrajno desničarstvo. Leta 2003 je iz frakcije svoje stranke vrgla Martina Hohmanna, ker je v nekem govoru uporabil protijudovske klišeje. Z leti je njeno stališče postajalo le še odločnejše. V internetnih pogovorih je zatrla vsak poskus, da bi skrajno desničarstvo na vzhodu države opravičila s psihološkimi dejavniki. Pri njej ne more računati na razumevanje.

Dunaj, 27. avgusta, palača Hofburg

Merklova je obiskala konferenco o zahodnem Balkanu. Sredi zasedanja je odjeknilo sporočilo, da so v tovornjaku na odstavnem pasu avtoceste A 4 blizu Dunaja našli nekaj deset mrtvih beguncev, ki so se zadušili. Merklova je stopila pred novinarje in povedala: »Vsi smo pretreseni ob tej strašni novici.«

Berlin, 31. avgusta, zgradba novinarske organizacije Zvezne tiskovne konference

Merklova je pripravila letno tiskovno konferenco za novinarje iz prestolnice. Tokrat ni bila rutinska. Večkrat je uporabila pridevnik ponosna. Ponosna je bila na humanost ustavnega zakona, ponosna tudi na številne državljane, ki pomagajo. »Svet Nemčijo vidi kot državo upanja in priložnosti,« je rekla Merklova. Hitro je bilo jasno, da želi posredovati sporočilo. Kogar preganjajo, kdor beži pred državljansko vojno, je dobrodošel. Ne bo preprosto, vendar: »Nam bo uspelo.«

To so stavki, ki jih ni spregovoril še noben kancler. Nemcev ne bi smeli zanimati le lastni interesi, temveč bi morali slediti srcu. Merklova je svoje državljane pozvala, naj energijo in denar vložijo v sprejem beguncev. Kanclerka je na začetku mandata sicer prisegla, da se bo posvečala blaginji nemškega naroda, vendar je ves svoj kapital zaupanja tvegala zaradi ljudi v stiski, zaradi Sircev in Afganistancev.

Merklova je že prej kdaj sprejela tvegane odločitve, na primer decembra 1999. Takrat je Helmuta Kohla odslovila s slavnim pismom v časopisu Frankfurter Allgemeine. Pa spomladi 2011, ko je v nekaj urah pokopala jedrsko energijo v Nemčiji.

A te odločitve je sprejemala iz strahu. Merklova se je želela izogniti temu, da bi jo odnesla afera zaradi prostovoljnih prispevkov njeni stranki, zato se je odmaknila od Kohla, energetski preobrat pa je bil tako hiter tudi zato, ker se je Merklova bala, da bi po katastrofi v Fukušimi posledice občutila tudi njena stranka CDU.

Težko je reči, kaj je Merklovo iz trezne, ostre političarke spremenilo v begunsko kanclerko, skorajda mater Terezo, kot se že norčujejo v njeni stranki.

Njeni ljudje ostro zavračajo vsa psihološka pojasnila, ki se pojavljajo v časopisih – na primer, da je Merklovo, ki je brez otrok, tako ganila jokajoča begunska deklica na tako imenovanem pogovoru z državljani v Rostocku sredi letošnjega julija.

Čustva so v politiki nevarno blago. Kdor slovi po tem, da se pusti voditi čustvom in občutkom, hitro obvelja za vodljivega. Kljub temu veliko dejavnikov potrjuje, da Merklova pri svojih odločitvah srce posluša bolj, kot javno priznava. Nekdo, ki jo pozna že dolgo, pravi, da jo je prizadelo, ko so jo med grško krizo zmerjali za duha nacistov. Poleg tega se ne boji za svoj položaj. Pri njej je tako kot pri zelo bogatih ljudeh: svoj kapital lahko vlaga tudi v stvari, ki ji ne prinašajo dobička.

Luksemburg, 4. septembra, evropsko kongresno središče

Razmere na Madžarskem so se zaostrovale. Na meji se je gnetlo na tisoče ljudi, begunci so zbežali iz sprejemnega taborišča Röszke blizu srbske meje. Iz Budimpešte se je več kot dva tisoč beguncev peš odpravilo proti Avstriji. Hodili so po avtocesti in mimo njih so brzeli avti.

V Luksemburgu so zasedali zunanji ministri EU. Avstrijec Sebastian Kurz se je na štiri oči pogovarjal z nemškim kolegom Frank-Walterjem Steinmeierjem. Razmere na Madžarskem naj bi bile katastrofalne, Nemčija in Avstrija bi morali ukrepati, je menil.

Steinmeier je poklical kanclerko, ki je bila na praznovanju obletnice CDU v Kölnu, kamor je bilo povabljenih 500 ljudi. Počakati sta morala eno uro. Po slavju je Merklova poklicala avstrijskega kanclerja Wernerja Faymanna, svojega notranjega ministra de Maiziera, nato pa spet Steinmeierja. Nato je sprejela odločitev, da bodo begunce s posebnimi vlaki prepeljali v Nemčijo.

Uradno ni ugovarjalo nobeno ministrstvo – le strokovnjaki so posredovali nujna opozorila. Tako uradniki na zunanjem ministrstvu kot tisti na notranjem so svarili, da bo odločitev v Nemčijo privabila še več beguncev.

Merklovi se je zdel pomemben sloves Evrope. Kakšno sporočilo bi posredovali, če bi po svetu zaokrožile podobe starih ljudi in nosečnic, ki bi se po svojem pohodu v Nemčijo izmučeni zgrudili?

Okoli pol polnoči je urad Merklove skušal priklicati Horsta Seehoferja, bavarskega premiera. Številni begunci naj bi namreč pripotovali ravno na Bavarsko. A premier je bil na dopustu in na mobilniku je imel izključeno zvonjenje. Klica morda res ni slišal, morda pa ga ni hotel slišati. V nujnih primerih je Seehofer dosegljiv prek osebnih stražarjev, vendar ga Merklova ni poskusila priklicati po tej poti. Sicer pa se je bila tako ali tako že odločila.

Zaradi protokola je nekoliko pozneje vodja kanclerkinega urada Peter Altmaier poklical Karolino Gernbauer, vodjo urada bavarskega premiera. Gernbauerjeva je Seehoferju poslala kratko sporočilo, ki ga prav tako ni prebral. Tako je šele naslednje jutro izvedel, da je Merklova ukazala begunce prepeljati v Nemčijo.

München, 5. septembra

V soboto okoli četrte ure popoldne so člani predsedstva CSU dobili kratko sporočilo s pomembnim obvestilom, da se morajo ob šestih zaradi uskladitve skupnega stališča zbrati na telefonski konferenci. Seehofer je poročal, da se je kanclerka žal samostojno odločila za vizijo neke druge Nemčije. Vsem zbranim je bilo jasno, da bi Seehofer iz begunske krize rad koval politični kapital. Merklova naj bi iz Nemčije želela narediti begunski dom, je bilo njegovo sporočilo.

Merklova si je želela, da se ta tema ne bi stopnjevala v politični spor, vendar tega ni bilo mogoče več preprečiti. Seehofer ni bil tako radodaren kot kanclerka, saj je od njegovega zadnjega poraza, zavrnitve cestnin za tovornjake, minilo komaj nekaj tednov. Kanclerka je napačno ocenila, da je CSU imuna proti skušnjavam populizma. Bavarski notranji minister Joachim Herrmann je po telefonskem posvetu novinarjem povedal, da je bilo dejanje Merklove »popolnoma zgrešen znak znotraj Evrope«.

Berlin, 7. septembra, kanclerkin urad

Merklova in vodja Socialdemokratske stranke Nemčije Sigmar Gabriel sta na tiskovni konferenci poročala o sklepih koalicijskega vrha o begunski krizi. Neka novinarka je vprašala, kaj je pri njej sprožilo to, da se svetu kaže kot prijazni obraz Nemčije.

Vprašanje je bilo zvito, saj je igralo na struno kanclerkine nečimrnosti. Merklova bi se lahko izvila z nekaj floskulami, vendar je odgovorila: »Vesela sem, da je Nemčija postala država, ki mnogim ljudem zunaj Nemčije pomeni upanje. To je nekaj zelo dragocenega, če pogledamo v našo zgodovino. Torej, zdi se mi zelo ganljivo.«

Berlin, 12. septembra, zvezno notranje ministrstvo

Podatki, ki jih je de Maiziere vsak dan dobival na mizo, so postajali vse bolj skrb zbujajoči. Samo konec tedna naj bi po napovedih prispelo 40.000 beguncev. Nemške zvezne dežele so obupane sporočale, da so njihove zaloge izčrpane.

De Maiziere se je po telefonu posvetoval s konservativnimi kolegi iz posameznih dežel. Čez četrt ure je besedo prevzel bavarski kolega Herrmann. Naval beguncev je ušel izpod nadzora, je povedal. »Po mojem mnenju bi pomagala le začasna uvedba mejnega nadzora. Razmere naj bi bile tako kritične, da s tem ne bi kršili schengenskega kodeksa.« Schengenski dogovor državam omogoča, da v izjemnih razmerah za 30 dni uvedejo mejni nadzor, to obdobje je pozneje mogoče podaljšati.

De Maiziere je rekel, da bi policija za takšen korak potrebovala sedem ur. V tistem trenutku je bilo vsem jasno, da je minister tudi že razmišljal o nameščanju mejne policije. »Je kdo od sogovornikov proti?« je vprašal Herrmann. Nihče se ni oglasil. Minister Mecklenburga - Predpomerjanskega Lorenz Caffier je predlagal, da bi sklicali izredno konferenco vseh notranjih ministrov, da bi se za mejni nadzor odločili skupaj s socialdemokratskimi kolegi. Herrmann je to odsvetoval, saj naj bi bil odkrit pritisk na kanclerko v tistem trenutku prej kontraproduktiven.

De Maiziere je obljubil, da bo Merklovo obvestil o nameri zbranih ministrov. Herrmann pa je takoj poklical Seehoferja, ki naj bi pritisnil na Merklovo. Ob 13.26 je Seehofer kanclerki poslal kratko sporočilo, ki se je končalo z besedami: »Lahko te le rotim, da upoštevaš resnost razmer.«

Merklova pozna Nemce in njihove pogosto neutemeljene strahove. Pomembno se ji je zdelo, da vlada ne ubira ostrih tonov, ki bi lahko še zaostrili ozračje.

V tem času se je vključilo tudi vodstvo socialdemokratov. Gabriel je že vedel za preobrat v krščanski uniji. Potožil je: »Temu navdušenju že od samega začetka nisem čisto verjel.« Socialdemokrati so izrazili strah, da bo tudi ta izraz iskrenosti kratkotrajen. Vendar je Gabriel vseeno poskrbel, da so socialdemokrati sodelovali pri odločitvi krščanskih ministrov. Ob pol šestih popoldne so spet sklicali telekonferenco koalicijskih voditeljev: sodelovali so Merklova, Gabriel, Seehofer in več zveznih ministrov. Na koncu so sklenili, da bodo uvedli mejni nadzor.

Stanje je bilo protislovno: Merklova je želela s svojo politiko Evropo predstaviti kot skupnost človekoljubnosti, zdaj pa so poteptali prav tisto pravilo, ki evropsko svobodo simbolizira bolj kot vsa druga. V Evropi so spustili mejne zapornice.

Berlin, 15. septembra, zgradba Willyja Brandta

Vodja stranke Sigmar Gabriel se je sestal z ministrskimi predsedniki iz svoje stranke in pripravili so se na večerno srečanje z Merklovo.

Predsedniki zveznih dežel iz vrst socialdemokratov so rohneli, ker se je država tako neuspešno spopadala s krizo. »Zakaj ni bilo podatkov?« so se pritoževali. »Zakaj se šele tako pozno pogovarjamo o denarju, naše občine ne zmorejo več.« Vodja stranke je bil razdražen in ni hotel, da bi begunci postali eno od torišč strankarske politike. Zavzel se je za Angelo Merkel in rekel: »Tudi meni se niti ne sanja.« Gabriel se je izraziteje postavil na kanclerkino stran kot njeni strankarski prijatelji.

Berlin, 15. septembra, kanclerkin urad

Ob pol sedmih so se deželni premieri sestali z Merklovo. Kanclerka je pripeljala tudi de Maiziera in vodjo svojega urada Altmaierja. Na srečanju je bil tudi Gabriel.

Merklova je skušala zbrane sprostiti s šalo. Od Seehoferja je namreč izvedela, da tople besede in blago zveneče fraze niso dovolj, je rekla. Nekateri so se vljudno nasmejali, razprava pa v nadaljevanju vseeno ni bila plodna, sodelujoči so se hitro zapletli v prepir zaradi denarja in kvot.

Ker je Gabriel ukazal, da je treba Merklovi prizanašati, so se socialdemokrati spravili na že tako ali tako obremenjenega zveznega notranjega ministra. De Maiziere je pojasnil, kako si predstavlja pomoč države posameznim deželam. Pripravili bodo 40.000 novih zmogljivosti za begunce, a ko je začel naštevati prazne vojašnice in policijske namestitvene zmogljivosti, so deželni premieri začeli pripominjati: »So že polno zasedene.« Kanclerka je nato dejala: »Do naslednjega tedna je treba vnovič razmisliti o tem.«

Ko so deželni premieri zahtevali, da bi zvezno notranje ministrstvo končno prevzelo porazdeljevanje beguncev, se je de Maiziere tega najprej branil. Država naj ne bi bila pooblaščena za to.

Nekateri so zmajali z glavami, saj ne gre za vprašanje pristojnosti, temveč za konkretno pomoč. De Maiziere je končno dodal: »Prav, potem bomo s tem začeli v ponedeljek.« Seehofer je odgovoril, da se bo takrat že začel Oktoberfest in bi bilo zato prepozno. Vmešala se je Merklova in rekla: »V redu, od jutri naprej bo tako.«

Na koncu so se zbrani strinjali, kako pridobiti še 40.000 prenočišč. Seehofer je vseeno opozoril, da begunci tega ne smejo razumeti kot vabilo. »Ne smemo zbujati vtisa, da gre za 40.000 dodatnih mest, ki jih je treba zapolniti,« je opozoril. Merklova je obljubila, da je zdaj pomembno razbremeniti dežele. Tako je povedala tudi pozneje na tiskovni konferenci. Pri tem je bila videti zelo utrujena.

Srečanje v kanclerkinem uradu je razkrilo njene slabosti v tej begunski krizi. Merklova se običajno izogiba velikim simbolnim gestam in raje poskrbi za podrobnosti, zdaj pa je bilo ravno nasprotno. Še vedno je bilo namreč popolnoma nerazčiščeno, kako bo država poskrbela za številne nove prišleke. Bremenskemu županu Carstenu Sielingu je bilo jasno, da se tudi v Berlinu ne znajdejo nič bolje kot pri njih. »A na vrhunskem srečanju o beguncih sem dobil vtis, da vendarle nekaj improvizirajo.«

Gotovo je Merklova podcenila, kakšen vrtinec bodo povzročile njene besede in kako močan magnet je obet boljšega življenja v Nemčiji.

Begunska kriza je hkrati spremenila podobo Nemčije, kot jo vidi svet. Nenadoma na naslovnicah niso več goreči domovi za begunce in kruleči neonacisti, temveč ljudje, ki beguncem na železniških postajah delijo plastenke z vodo in preste.

Veliko ljudi občuduje Nemčijo, predvsem liberalni del ZDA. V begunski krizi naj bi Nemčija odkrila »svetal način, kako se odkupiti za grehe« nacističnega obdobja, ocenjuje Fareed Zakaria, eden najbolj znanih ameriških komentatorjev.

A politika Merklove bi v evropskih sosedah lahko postala konjunkturni program za populiste. V Franciji in Avstriji vladi za ovratnik dihajo desne stranke. Avstrijska Svobodnjaška stranka je trenutno v raziskavah javnega mnenja najmočnejša od vseh tamkajšnjih strank in ni izključeno, da Marine le Pen iz Nacionalne fronte ne bo postala naslednja predsednica Francije. Evropska javnost pravi tudi, da en sam stavek Merklove lahko spremeni javno mnenje po vsej celini.

Nauk evrske krize je bil, da notranje politike ni več. Če stagnira gospodarstvo v Franciji, če se v Grčiji zvišujejo pokojnine, posledice občutijo vsi. To zdaj velja tudi za begunsko politiko Merklove. Ko izjavi, da nemška pravica do zatočišča nima zgornje omejitve, so železniške postaje na Dunaju in Salzburgu polne in Madžarska dobi potrditev za svojo namero, da na meji s Srbijo postavi ograjo iz bodeče žice.

Merklova je upala, da je altruizem nalezljiv in da si nobena evropska država dolgoročno ne bo mogla privoščiti, da bi samo opazovala, kako se begunci utapljajo na Sredozemskem morju. Merklova je iz beguncev naredila največjo mogočo politično dramo in krizo razglasila za vprašanje obstoja EU. To je bila napaka, kajti to, da bi Evropo pustili razpasti, ker se ne more zediniti o pravilih porazdeljevanja beguncev, sploh ne pride v poštev.

Merklova se tega seveda zaveda. V njeni politiki se zato skriva tudi malce arogance. To sredo so se predsedniki držav in vlad v Bruslju posvetovali o razmerah.

Veliko kaže na to, da bo navsezadnje prišlo do majhnega, neprijetnega kompromisa. Vključeval bo bodečo žico, registracijske centre na zunanjih mejah EU, denar za države, kot sta Libanon in Turčija, da bi beguncem preprečili nadaljnjo pot.

Začela se bo tudi razprava o nemški temeljni pravici do azila. Merklova pravi, da bo v prihodnjih letih pomembna naloga sprejeti enotno evropsko pravico do zatočišča. A kakšna naj bi ta bila, če pa države, kot sta Madžarska in Češka, zatočišče vidijo kvečjemu kot dejanje usmiljenja? Enako, kot Nemčija na evrskem območju ni mogla uvesti nemške marke v razmerju ena proti ena, tudi svojih moralnih predstav ne more gladko preslikati drugam.

A kratko poletje človečnosti Merklove vseeno ni bilo zaman. Politiki, ki so sledili prvemu vzgibu in pojasnjevali, zakaj ne morejo priskočiti na pomoč, so bili zaradi tega v zadregi. Pokazalo je tudi, da je mogoče ukrepati tudi zunaj ustaljene rutine in spodbudilo številne Nemce, da so brez zunanjih navodil in dodatnih pozivov sledili notranjemu vzgibu in pozdravili begunce.

To bo ostalo. Pustilo je pečat tudi v državah, ki imajo vse razloge, da so kritične do Nemčije. Izrael je med drugim tudi posledica holokavsta in Judom ne bo nikoli več treba bloditi po planetu ter iskati zatočišča pred nestrpneži. Zdaj se je tudi v Izraelu razvnela razprava o tem, ali ni država dolžna sprejeti Sircev, ne glede na njihovo veroizpoved. Premier Benjamin Netanjahu je to doslej kategorično zavračal. Judovski zgodovinar Segev pa pravi: »Od Nemcev bi se lahko naučili, kako ravnati z begunci.«