Jovanotti: Prvi italijanski raper

Ste vedeli, da je v začetku septembra v ljubljanski Kino Šiška prišel Lorenzo Cherubini, širšemu občinstvu bolj znan kot Jovanotti? Brez skrbi, niste spregledali njegovega koncerta. Eden najbolj priljubljenih italijanskih glasbenikov zadnjih dveh desetletij je predstavnikom medijev tokrat prišel le predstavit »najboljši šov, ki ga je videl svet«, s katerim bo 12. januarja prihodnje leto nastopil v stoženski Areni.

Ja, na odprtem delu tiskovke Jovanotti ni skoparil s pohvalami na svoj račun. »Jovanotti je moj najljubši glasbenik, obožujem ga,« je izstrelil. Ali pa: »Zaljubljen sem v svojo glasbo in z najboljšo ekipo smo ustvarili najboljši koncertni spektakel v zgodovini popularne glasbe.« Ker je vsak stavek končal z dvoumnim nasmeškom, je bilo njegovo samohvalo sicer treba razumeti s pridržkom, toda dejansko ima zanjo povsem trdno podlago. O poleti končani koncertni turneji Lorenzo negli stadi 2015, ki si jo je menda ogledalo kar pol milijona ljudi, so v presežnikih govorili glasbeni kritiki in občinstvo. Njegov letošnji, trinajsti studijski album Lorenzo 2015 CC pa je tako kot prejšnjih sedem zasedel prvo mesto na italijanski lestvici najbolje prodajanih albumov. Dobršen del skladb z njega bomo skupaj s tako rekoč obveznimi hiti iz preteklosti januarja slišali tudi v Ljubljani.

To pa ne bo Jovanottijev prvi koncert pri nas. Starejši feni se verjetno še spomnijo, kako je leta 1994 v ljubljanski Hali Tivoli navdušil z glasbo, prirejeno za širšo zasedbo, in tudi z intimnostjo, ob kateri se je ustvaril vtis, kot da koncert poslušamo v njegovi dnevni sobi. Ima danes, ko nastopa na velikih stadionih, pred petdesettisočglavo množico, sploh še lahko takšen stik z občinstvom? »Imam, rekel bi celo, da je ta stik zame najpomembnejši del nastopanja. Je pa res, da so na velikih odrih zdaj bolj v ospredju tudi druge izkušnje,« mi je dejal po novinarski konferenci, ko sva se usedla stran od gneče in začela pogovor iz oči v oči.

V Ljubljani je prvič nastopil ravno v času, ko mu je z albumom Lorenzo 1994 uspelo vstopiti na mednarodno glasbeno prizorišče. Takrat si je marsikdo tudi pri nas prepeval njegove velike hite Penso Positivo, Serenata Rap in Piove in precej zaslug za ta preboj je nedvomno imela televizija MTV, na kateri so njegove skladbe predvajali tako rekoč vsak dan. Res pa je, da ga je širše občinstvo že prej poznalo tudi kot enega prvih italijanskih moderatorjev na MTV, kjer je začel delovati na začetku devetdesetih let. To je bil sicer čas, ko glasba še ni bila tako zelo razdeljena na mainstream in alternativo, in takrat tudi denimo v ljubljanskem alternativnem klubu K4 skorajda ni bilo večera, ko ne bi predvajali kakšne njegove skladbe. Še bolj navdušeni nad njegovo glasbo so bili pri nas Primorci in med pohajkovanjem s kakšno druščino ni bilo nič nenavadnega, če si dobil občutek, da je Jovanotti tako rekoč del klape.

V Italiji je njegova priljubljenost medtem postala primerljiva s papeževo. Nastopal je s tenoristom Lucianom Pavarottijem in drugimi italijanskimi superzvezdniki, se spoprijateljil z Bonom, liderjem skupine U2, in skupaj z njim nagovarjal svetovne voditelje k odpisu dolga revnim državam, polnil je stadione in postal eden ključnih stebrov italijanske pop kulture. Ker pred popularnostjo ni nikoli bežal, je postal glasnik mlajše generacije, človek množic in danes bi naslov njegovega prvenca Jovanotti for President (Jovanotti za predsednika) iz leta 1988, če bi se seveda odločil za vstop v politiko, namesto samoironičnega predznaka verjetno dobil preroškega.

Ker se je zgledoval po ameriških raperjih, predvsem po Beastie Boysih, je prvi album posnel v angleščini, a kljub razmeroma dobremu odzivu nanj, je pravo prelomnico doživel šele, ko je začel rapati v italijanščini. Hkrati je v samosvoj hibrid hiphopa, funka, disca in popa začel mešati vplive različnih glasbenih praks, nabranih z vsega sveta, in hitro postal nekakšen italijanski Manu Chao, s katerim prijateljujeta tudi zasebno. Zaradi popularnosti si je lahko privoščil sodelovanje s številnimi zvezdniki, toda kljub temu ni nikoli splahnelo njegovo navdušenje nad sodelovanjem z glasbeniki, ki ostajajo skriti očem mainstreama. To je vnovič potrdil z novim albumom, na katerem so se mu med drugim pridružili Britanec sudanskih korenin Sinkane, izjemni tuareški kitarist Bombino in Kamerunec Manu Dibango, sicer avtor znamenitega protodisko hita Soul Makossa. In po kakšnem ključu pravzaprav izbira sodelavce? »V Bombinovo glasbo sem se zaljubil, ko sem na eni izmed maroških tržnic našel eno od njegovih kaset. Ko sem ga spoznal, sva se morala sporazumevati s posredovanjem prevajalca, toda čeprav zveni klišejsko, glasba resnično lahko premosti jezikovne ovire. Hitro sva ugotovila, da naju zanima isti glasbeni jezik,« se spominja. »Že dolgo pa sem si želel sodelovati tudi z Dibangom. Naravnost zaljubljen sem v njegov komad Soul Makossa. No, in kot vidite, se mi je želja naposled uresničila.«

Prav Jovanottijev izvrstni posluh za izbiro glasbenikov, s katerimi plemeniti in nadgrajuje svojo glasbo, je ena ključnih prvin njegove glasbene dolgoživosti. Hkrati pa je jasno, da se je veliko naučil tudi od starejših italijanskih kolegov. Med drugim tako, da jih je spremljal na znamenitem festivalu italijanske popevke v San Remu? »Seveda, to je bila glasba, ki so jo poslušali moji starši in ob kateri sem odraščal,« se zasmeji. »Kot na vsakem drugem festivalu sicer tudi na tem ne manjka sranja, a festival skoraj vsako leto postreže s kopico zares izjemnih skladb.«

Potem ko sva se dotaknila italijanske glasbe, seveda nisva mogla mimo izjemnih posebnežev in entertejnerjev, kot so Adriano Celentano, Fred Buscaglione in Paolo Conte. Zlasti te tri izjemno ceni. »Pravkar ste našteli tri moje najljubše glasbenike. Za Celentana bi rekel, da je najpomembnejša figura italijanske pop kulture v prejšnjem stoletju. Buscaglionove skladbe si že dolgo želim predelati, že Pavarotti me je resno nagovarjal, da bi moral posneti priredbe. Contejeva poezija pa bi morala biti tako rekoč ideal vsakega resnega pisca pesmi. Vsi trije so glasbeniki, od katerih sem se resnično veliko naučil,« priznava. Zakaj torej ne posname albuma s priredbami kar vseh svojih najljubših italijanskih skladb? »Hja, to je pa še ena moja velika želja in mislim, da si jo bom prej ali slej izpolnil.«

Ko z iskrenim občudovanjem govori o vzornikih, se nehote pojavi vtis, da mu je kar malo neprijetno, če se med njimi in njegovo kariero išče kakšna vzporednica. Toda v treh desetletjih se je tudi sam neštetokrat dokazal kot izjemen songwriter in performer. Verjetno bi težko našli Italijana, starega od 15 do 50 let, ki ne bi znal na pamet vsaj refrenov petih njegovih skladb, če že ne kar celotnih besedil.

No, pred kakšnimi petimi leti se mu je, potem ko se je z družino preselil v New York, zgodila še ena prelomnica. Tja je odšel, da bi začel znova, da bi se reinventiral, predvsem pa zaradi tamkajšnje bogate glasbene tradicije, za katero pravi, da jo čutiš na vsakem koraku. Najprej je nastopal v majhnih klubih, kjer ga menda nihče ni poznal, danes pa ljudje na ulicah, tako se govori, ne prepoznavajo le njega, temveč celo člane njegovega benda, s katerimi že nekaj let polnijo največje stadione po vseh ZDA in Kanadi. Glede na zajetno število italijanskih izseljencev in njihovih potomcev to niti ni presenetljivo, toda dobršen del obiskovalcev na njegove koncerte hodi tudi zaradi popularizacije plesne elektronske glasbe (EDM), ki so jo v ZDA doživeli v zadnjih letih, z eno nogo pa se je v njej znašel tudi sam. Po sodelovanju z Bennyjem Benassijem, seveda, čeprav je bila plesna glasba že od nekdaj njegova tesna spremljevalka. Navsezadnje je kariero sredi osemdesetih let začel kot didžej v rimskih klubih. Se iz tistih časov še spomni Loryja D-ja, italijanskega didžeja in producenta, ki ima v rimskem techno podtalju več privržencev, kot jih sveti oče zbere med molitvijo na vatikanskem trgu? »Seveda! V osemdesetih letih sva bila prijatelja, pozneje pa sva izgubila stik. Sredi osemdesetih sva se oba pojavljala v rimskem klubskem dogajanju, čeprav sem sam vedno nekoliko soliral in nisem hotel biti del kakšne scene,« se spomni. In nato malce pomisli: »Hm, koliko let ima sedaj Lory? Kakšnih 45 ... Le kaj počne zdaj?« Ko povsem razneženo začne obujati spomine na svoje začetke, se zdi, da pogreša čase, ki jih je prenorel za gramofoni, a hitro doda, da uživa tudi v stadionskih spektaklih in priljubljenosti.

Jovanotti je še vedno izjemno priljubljen, zlasti med mladimi. O tem se hitro prepričamo že, če si predvajamo posnetek s katerega od njegovih predavanj na italijanskih univerzah, kjer ga navadno pričakajo celo z glasnejšimi ovacijami, kot jih je bil deležen Slavoj Žižek v Buenos Airesu. Prvo vprašanje, ki mu ga je letos med razpravo na neapeljski univerzi postavil moderator, sicer eden tamkajšnjih profesorjev, je bilo o kreativnosti. Sam pravi, da tega čisto prepogosto uporabljenega izraza ne mara. Pomembnejši se mu zdi izraz inovativnost. Pa je inovativnost nekaj, za kar bi morali poskrbeti predvsem mladi? Jovanottiju namreč pogosto očitajo, da so tista najinovativnejša leta že davno minila. »To res pogosto slišim, ampak če sem iskren, glasbeno zdaj počnem veliko zanimivejše stvari, kot sem jih pred dvajsetimi leti,« pravi.

Verjetno bi mu lahko mirno pritrdili. Je pa res, da je bil takrat, ko je začel glasbeno pot, prvi italijanski raper. Ali pa vsaj prvi, ki mu je uspelo nagovoriti novo generacijo poslušalcev, utrujenih od tedaj še bolj utrujene italijanske popularne glasbe iz osemdesetih let. Feni ga zato že četrt stoletja povzdigujejo v nebo, do njega pa so že od nekdaj prijazni tudi italijanski glasbeni kritiki in na srečanju s slovenskimi novinarji je dejal, da ima z njimi povsem prijateljske odnose. Ampak če si deležen samo hvale in nič kritiziranja, to ne zveni kot najbolj zdravo ustvarjalno okolje za umetnika ... »Haha, imate prav,« takoj pritrdi. »Sem se pa z leti morda ravno zato razvil v svojega najboljšega kritika. Za tistim, kar naredim ali posnamem, vedno stojim stoodstotno. In če se potem izkaže, da je to všeč tudi poslušalcem, sem lahko samo vesel.«

Koncert:
Jovanotti
Kje: Arena Stožice, Ljubljana
Kdaj: 12. januarja 2016