»Če bi se Kristus vrnil, bi bili Slovenci prvi, ki bi ga spet pribili na križ«

Bogomir Kos je eden od bolj izkušenih slovenskih bančnikov. V začetku devetdesetih let je vodil agencijo za sanacijo bank, nekakšno slabo banko, ki je od treh največjih slovenskih bank prevzela slaba posojila in jim v zameno dala obveznice z jamstvom države. To je bila po oceni tujih strokovnjakov do tedaj najuspešnejša sanacija bančnega sistema v svetu. Od leta 1993 do 1995 je bil namestnik guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja, nato je bil namestnik direktorja Združenje bank Slovenije, pa član uprave Abanke in nato svetovalec direktorja Klirinško-depotne družbe. V začetku 2007 se je zaposlil v Probanki, kjer je sprva vodil oddelek za upravljanje tveganj, od leta 2012 do likvidacije te banke pa je bil predsednik uprave. Zdaj je svetovalec vodstva KD Group. Prepričan je, da likvidacija Probanke ni bila potrebna, da bi se ji lahko izognili in da je Banka Slovenije pri likvidaciji vztrajala zaradi pritiskov iz Frankfurta.

V Sloveniji smo banke pred bankrotom z davkoplačevalskim denarjem prvič reševali kmalu po osamosvojitvi. Je bila agencija za sanacijo bank, ki je bila ustanovljena konec leta 1992, nekakšna slaba banka? Je mogoče potegniti vzporednico s sedanjo Družbo za upravljanje terjatev bank?

Koncept agencije za sanacijo bank je bil precej drugačen od sedanje slabe banke. Agencija je bila predvsem nadzorni organ, slabe banke pa so ostale v samih bankah. Tako so informacije o komitentih ostale pri bankah, niso jih izločili na zunanjo institucijo, ki bi odnos s strankami začenjala iz nule. Država je v 90. letih sicer reševala banke, vendar samo do določene mere. Del izterjave slabih posojil je prepustila bankam, zato da je s tem preprečila moralni hazard in da bankam ni dala potuhe. Šlo je za podoben pristop k sanaciji bank kot denimo v Španiji in ZDA, kjer se starim bankam ni dovolilo, da bi propadle, a so morale tudi banke same prispevati k uspehu sanacije. Agencija za sanacijo bank je predvsem nadzirala banke, ki so same opravile pretežni del rehabilitacije slabih terjatev, sedanja slaba banka pa z bankami nima nič. Ta razlika je pomembna. Pa še nekaj je očitno. V 90. letih nam ni šlo za to, da bi zgradili ogromno institucijo, pomembnejša je bila njena učinkovitost. Število zaposlenih na agenciji je bilo vsaj pol manjše, kot je v DUTB. Če bodo v DUTB obdržali tako visoke plače, kot so jih imeli doslej, sanacijska zgodba ne bo končana še sto let. Mimogrede, se vam ne zdi sramotno, da smo morali za vodenje DUTB uvoziti tujce? To izraža generalno nezaupanje celotnemu slovenskemu narodu.