Prihodnosti ni

V zadnjem letu in pol imamo, pravijo, odlično gospodarsko rast: lani je dosegla 3 odstotke in v letošnjem prvem polletju še vedno 2,7 odstotka. Napovedi so že nekoliko nižje in znašajo za prihodnji dve leti okrog 2 odstotka. No, vsaj lani in letos so bili naši rezultati med najboljšimi v območju evra – čeprav najslabši v »dohitevajoči« srednji Evropi. Slovenska rast je še globoko pod nekdanjo, ki je znašala v obdobju 1993–2006 (preden se je začelo dolžniško napihovanje) od 4 do 5 odstotkov. A je treba upoštevati, da se je od takrat znižala v vsej Evropi.

Gospodarska rast v »razviti« Evropi, ki jo lahko aproksimiramo z evrskim območjem, seveda določa tudi našo. Evrska Evropa je naše prvo okolje in glavni izvozni trg. Pa vendar sta izvoz in skupni BDP predvsem produkt naših lastnih razmer in politik. Razvite evropske države so materialno že zasičene, njihova materialna rast, ki jo meri BDP, se že zaključuje. Evropske (evrske) stopnje rasti moramo »prehitevati«.

Slovenska gospodarska rast je do leta 2006 prehitevala rast evrskega območja dokaj stabilno za 2 odstotni točki na leto. Če bi šlo naprej zgolj s tem tempom, bi v desetletju in pol že dosegli ravni »razvite« produktivnosti in blaginje! Pa ni šlo. Po zlomu (leta 2008) smo se te svoje prejšnje učinkovitosti spet dotaknili samo zelo na kratko lani, letos pa je prehitevanje znova za pol manjše in bo po napovedih še manjše. V resnici smo lani in letos prehiteli povprečno evropsko rast samo za toliko, za kolikor smo za njo zaostali v letu in pol po sprejetju ZUJF-a. Slovenski produktivni performans je v velikem nazadovanju.

Del krivde za to nosi neoliberalno stiskanje končne porabe prebivalstva in države, katere delež v BDP-ju je bil v evropskem merilu podpovprečen že v vsej tranziciji, po ZUJF-u pa je med najnižjimi. Prej ga je izpodrivalo veliko investiranje, zdaj, ko tega ni več, ostaja kot edina protipostavka enormno odlivanje finančnih presežkov podjetij in premožnejših delov prebivalstva v tujino. V tako deformirani strukturi poganja skoraj vso slovensko gospodarsko rast samo še izvoz.

Poganja pa jo slabo! Sedanjega velikanskega zunanjega presežka ne ustvarja dobra rast izvoza, ustvarja ga skoraj stagnantni uvoz. Rast izvoza blaga in storitev, ki je pred krizo, kot se za »dohitevajoče« gospodarstvo spodobi, močno presegala povprečno evropsko, je zadnjih šest let zgolj enaka evropski.

Določujoči dejavnik v tem izrazitem slovenskem usihanju je upadajoči trend produktivnosti dela, ki kaže – poenostavljeno – prispevanje znanja, podjetništva in državnih politik k produktu, ki ga da, recimo, »ena ura dela«. Pred krizo je produktivnost dela naraščala povprečno za okrog 4 odstotke na leto ali za 2 do 3 odstotne točke več kot povprečna evropska (evrska). V lani obnovljeni gospodarski rasti se je povečala samo za 2 odstotka in letos samo še za dober odstotek. Že nekaj let ne raste nič bolj, kot raste v evropskih zrelih, produktivno že nasičenih gospodarstvih. (Letošnjo gospodarsko rast poganja predvsem zaposlovanje, ki ga je spodbudila velika »fleksibilizacija« trga dela. Odveč je pripomniti, da sta rast in konkurenčnost, ki nista utemeljeni na produktivnosti, zelo kratkega daha.)

Opisani negativni obrat se je zgodil v manj kot desetletju! Na individualni ravni še ni tako manifesten, kot je že manifesten v razkrajanju vseh vrst javnih storitev in javnega standarda. Ne slepimo se: vse drugo še pride. Produktivnost in blaginja se ne moreta ohranjati v družbi, katere politični razred sestavljajo samo še lutke, nastavljene za prikrivanje obsežnih finančnih operacij plenjenja državnega premoženja, po katerih bo prišel še naskok na osrednja jedra slovenske produktivne sfere. Te nove vladajoče mafije so že v svojem prvem desetletju prevalile v naše skupno breme zunanji dolg v velikosti polovice celoletnega BDP-ja! Načini obnašanja in vrednote, s katerimi preoblikujejo slovensko družbo po svoji meri, so destruktivni. Pa smo šele na začetku.

V oči bode, da se na to sploh ne odzivamo: ne v gospodarstvu, ki je v resnici najbolj na udaru, ne v ekonomski analizi (ki je tako in tako skoraj ni več). Kot da smo izgubili vse kriterije in orientirje – in ves zgodovinski spomin. Vsa nedavna slovenska zgodovina je bila namreč popolnoma drugačna.

Slovenski kapitalistični (industrijski) razvoj se je začel z veliko zamudo. Tako kot v večini vzhodne in južne Evrope so se slovenske dežele v 19. stoletju oprijele svojih, od Smitha in Ricarda blagoslovljenih »primerjalnih prednosti« v kmetijstvu, ki ga je povleklo povpraševanje iz takratnega vala industrializacije in urbanizacije v zahodni in srednji Evropi. Primitivna provincialna recepcija nove liberalne doktrine je ustavljala razvoj družb že takrat (tako kot ga v Sloveniji – kar je grozljivo – spet danes).

Pravi industrijski razvoj je v Sloveniji stekel šele proti koncu 19. stoletja, dodatne pospeške pa je dobil po letu 1918, ko se je umestil v uvozno substitucijo na zaščitenem jugoslovanskem trgu. Zaščita pred nadmočno tujo konkurenco je omogočila organski, postopni tehnološki in sistemski napredek z danega, nizkega izhodišča; jugoslovanski trg pa je bil dovolj velik, da je lahko ta razvojni model poganjal slovensko gospodarsko rast še vse do konca sedemdesetih let 20. stoletja.

Razvoj pod zaščito ima omejitve. Tehnološki napredek in obsegi proizvodnje se morajo prej ko slej internacionalizirati. Danes se spet zavedamo predvsem pasti primitivne nebrzdane liberalizacije, v drugi polovici 20. stoletja pa so v »deželah v razvoju« prevladali vzorci čezmerne zaščite, ki so uničili razvoj v Latinski Ameriki in vzhodni Evropi (politike v vzhodni Aziji so bile drugačne). Slovenska država je potiskala podjetja v izvoz na Zahod že v sedemdesetih letih; v osemdesetih, ko se je v dolžniški krizi sesedel jugoslovanski trg, pa je postal to že splošni vzorec. Osamosvojitev leta 1991 je bila uspešna, ker je bila do takrat že zagotovljena zadostna slovenska izvozna učinkovitost.

Dve točki sta gotovo vredni razprave. Umestitev slovenske ekonomije v jugoslovanski okvir (že po letu 1918) je omogočila gladek, neoviran razvoj domačih potencialov in institucij – a z znatno izolacijo od sočasnih modernizirajočih procesov v osrednji Evropi. Drugo vprašanje zadeva »demokratični primanjkljaj« druge polovice 20. stoletja, ki je v ekonomski sferi močno omejil učinkovitost trgov. Zato pa je komunistična država predvsem v prvem, najbolj avtoritarnem obdobju zgradila proizvodno infrastrukturo, oprto na revolucijo v izobraževanju in znanosti, ki je ne bi »trg« nikoli. Koliko smo s komunisti izgubili in koliko dobili? V današnji kvizlinški, neoliberalni Sloveniji smo že pozabili, kako pomembne so v tržnem gospodarstvu državne politike in kako povsem odločilne v velikem strukturnem lomljenju kapitalistično zaostajajočih družb.

V kombinaciji s kasnejšim postopnim liberaliziranjem so slovenski komunisti speljali naravnost učbeniški »razvojni preboj«. Med letoma 1962, ko je bila povojna obnova že mimo, in 1980, ko je nastopila jugoslovanska kriza, se je slovenski realni družbeni proizvod več kot potrojil (medtem sta se avstrijski in italijanski BDP – v teh dinamičnih evropskih časih – »samo« več kot podvojila). Še višje, po evropskih standardih prav visoko, so šli parametri socialne modernosti.

Treba se bo znebiti kakšne iluzije o vzrokih velike dinamike tega obdobja. Jugoslovanski centralnoplanski model se je izpel že v začetku šestdesetih let. Nadaljnjo rast je pognalo šele odprtje meja, po katerem so začele teči v državo milijarde dolarjev od turizma in od zdomcev ter financirale tedanje velikansko investiranje, oprto na velikanski uvoz. In ko se je sredi sedemdesetih let ta impulz izčrpal, se je začela država zadolževati, do zloma in zaključne desetletne krize. Produktivni prispevek samega »družbenoekonomskega sistema« je bil precej manjši, kot se lahko zdi.

Kot da smo izgubili ves zgodovinski spomin. Vsa nedavna slovenska zgodovina je bila popolnoma drugačna.

Specifično slovensko uspešnost je ustvarila specifična zmes (kardeljevskega) opolnomočenja podjetniških vodstev in aktivnih republiških državnih politik, ki so se zgledovale po tedanjem splošnem evropskem vzorcu poganjanja fordovskega razvoja. Vsaj neka »kontinuiteta« se je potem ohranjala še v prvem delu tranzicije. V tem času je bila gospodarska rast spet med najvišjimi v Evropi in vse do leta 2006 tudi kazalniki dolgoročne zdržnosti. Med letoma 1993 in 2006, ko je bila rast še zdrava, se je slovenski realni BDP povečal za 70 odstotkov, avstrijski recimo za 38 odstotkov in italijanski za 25 odstotkov.

V začetku 20. stoletja so živele skoraj štiri petine slovenskega prebivalstva od zaostalega, eksistenčno vselej negotovega kmetijstva in med obema vojnama še vedno dve tretjini. V drugi polovici stoletja je večina prebivalstva preskočila v pretežno srednješolsko izobraženi industrijski »delavski razred« z zanesljivimi zaposlitvami in zagotovljeno socialno varnostjo, in potem zelo hitro iz te disciplinirane, brezoblične množice v modrih pajacih v avtonomijo in svobodo modernega »srednjega sloja« (no, vsaj njegovo preddverje). Preskok v produktivni učinkovitosti in blaginji je bil neizmeren. Ustvarili smo ga sami. To smo znali. To znamo.

Potem so prišli neoliberalci in z njimi prenehanje politik – in sploh vizije – produktivnega in socialnega napredka. Zveza med produktivnostjo in dohodkom se je pretrgala, pravila igre so se spremenila, ekonomska (in politična) moč je prešla iz produktivne sfere v finančno. Nekoč dovolj dobro zastavljeno privatiziranje se je spremenilo v navadno tajkuniziranje. Državo so odpravili in lahko vse, kar je njenega – našega –, pograbi kdorkoli, ki se po naključju primaje mimo. Novi parazitski red se je že leta 2008 iztekel v prvi zlom, po katerem je gibanje slovenskega BDP-ja že zaostalo za evropskim za 6 odstotkov. Povprečna realna plača je na ravni izpred sedmih let, zaposlenost na ravni izpred devetih, brezposelnost izstopajoče največja v vsem obdobju, ki ga zajame statistika. Se zavedamo globine preloma?

Vse do njega – vseh prejšnjih sto let – je slovenska družba delovala popolnoma drugače, kot deluje danes! To, kar imamo v Sloveniji danes, je popolnoma nenormalno. Živimo v karikaturi samih sebe. Ne v recesiji, ne v krizi, temveč v globokem civilizacijskem zlomu.

Najstrašnejše je, da smo izgubili spomin na to, kaj mora v sodobni družbi početi država. Pozabili smo, kaj je, na primer, počela v drugi polovici 20. stoletja v Sloveniji in drugje v Evropi in kaj še vedno počne v vseh dobro delujočih evropskih družbah: da zagotavlja, da se v teh družbah ne krade (za začetek s temeljitim davčnim, delovnim in okoljskim nadzorom); da zagotavlja maksimalen, v dolgoročni horizont usmerjen razvoj domačih človeških virov; da varuje in podpira domače podjetništvo; z največjim mogočim nadzorom nad »finančnimi trgi«; da zagotavlja gospodarstvu in družbi dobro upravljane javne službe in javne storitve; da poskrbi za odgovorno socialno partnerstvo; da skrbi za družbeno stabilnost in kohezijo.

Govorimo o vsem, kar sedanja neoliberalna agresija prav odpravlja! Odpravlja vso temeljno vsebino tistega obdobja, v katerem sta bila evropski in slovenski kapitalizem še uspešna. V tem obdobju in s to vsebino je bil materialni razvoj v evropskem jedru že prignan do zasičenosti. Poti naprej so tam zares nejasne, ideološki in realni kaos je vsaj razumljiv. V Sloveniji ni! V Sloveniji ni še nič zasičeno. Slovenski neoliberalizem je navaden kriminal.

Pred slabimi desetimi leti se je več kot stoletni slovenski dinamični emancipacijski in modernizirajoči zgodovinski tok ustavil. Zdrknili smo nazaj v brezno zatohlega provincialnega klerikalnega hlapčevstva. Pogled naprej je obupen.

V velikem slovenskem razvojnem valu druge polovice 20. stoletja je bilo delovanje trga zelo omejeno. Verjetno smo imeli slabše podjetnike, kot jih imamo danes. Intenzivnost dela in vloženi trud zaposlenih sta bila zagotovo veliko manjša, kot sta danes. Zato pa smo imeli povsem drugačen politični razred in povsem drugače upravljano državo, kot ju imamo danes. Pa je vse tisto drugo brez haska.

Več kot sto let, tudi pod komunisti, je bila politika tesno vpeta v širok krog domače strokovne in intelektualne elite. Današnjim demokratom se zdi, da je politična legitimnost samo stvar volilnega uspeha, ki je samo stvar marketinga, sistematično pa preskakujejo vsako komunikacijo s središči znanja in modernosti v družbi in gospodarstvu. Družboslovci vedo povedati, da je »demokracija« precej bolj kompleksna stvar, kot si o njej navadno mislimo.

V zmesi lastnega provincialnega primitivizma in navodil tujih gospodarjev klestijo vlade z na videz fiskalnimi politikami ciljno usmerjeno še najbolj vsa središča ustvarjanja in reprodukcije znanja, kar lahko v slovenski zgodovini primerjamo samo s politikami okupatorjev, še zgovorneje, z italijanskim fašističnim izganjanjem izobražencev iz anektirane Primorske po prvi svetovni vojni. Po letu 1945 so komunisti izčrpavali tedanje, že tako zaostalo kmetijstvo, da so investirali v razvojni kompleks izobraževanja in industrije; današnji transferji med (današnjo) zaostalostjo in naprednostjo so prav nasprotni. Prihodnosti ni.

Ali se v produktivnem delu gospodarstva zavedajo, kaj se dogaja? Se zavedajo na slovenski levici? Za številna razmišljanja na levici se včasih zdi, kot da so zgolj odblesk prevladujoče neoliberalne penetracije: da razmišlja tudi levica v kategorijah danega kolača in zgolj o prerazporejanju danega produkta in danega premoženja; ter s prav nenavadno fiksacijo na premoženje, na kapital in na finance. To je vse hoja po območju neoliberalne paradigme.