Zakaj se ne igrate v peklu?

Predstavljajte si kiparja, ki živi in dela ob koncu 19. stoletja – ne v Ljubljani, temveč v New Yorku. Kar pomeni, da ga ameriško ali pa newyorško ministrstvo za kulturo ne more obtožiti nenamenskega trošenja proračunskih sredstev. Kul, si rečete – potem se mu ne more zgoditi nič hudega ali pa vsaj ne tako hudega, da bi moral začeti z gladovno stavko.

Pač. Zgodi se mu nekaj hujšega – in ja, obstajajo hujše reči od gladovne stavke. Njegov poslovni partner, ki nujno in hitro potrebuje denar, namreč sklene, da bo zažgal njegov muzej in pobral mastno zavarovalnino. In res, muzej zajame silovit ogenj, ki pokonča vse umetnine – vse tiste genialne voščene skulpture, od Device Orleanske do Marije Antoanete. Jasno, ogenj vzame tudi umetnika. Vsaj tako vsi mislijo. Ogenj ga res zgrabi, toda le toliko, da ga krepko iznakazi. Zdaj je čas, da servira tisto, kar najbolj tekne, ko je hladno – maščevanje. Krasti začne trupla in jih spreminjati v voščene lutke. Naslednji korak je logičen: da bi njegove voščene skulpture izgledale čim bolj realistično, tako rekoč fotorealistično, začne ljudi pobijati kar sam. Ko jih še tople in nekompromitirane oblije vosek, so zreli za večnost. Henry Jarrod, kot mu je ime (igra ga veliki Vincent Price), je umetnik, ki gre do konca. Življenje prelevi v umetnost – in smrt tudi. Za umetnost je voljan ubijati in umreti. Drugače od ostalih, ki za umetnost niso voljni niti živeti.

Tako se odvrti Muzej voščenih lutk (House of Wax), prva 3D-grozljivka v zgodovini sveta. Leta 1953 jo je posnel André de Toth (rojen kot Sasvari Farkasfalvi Tothfalusi-Toth Endre Antai Mihaly), madžarski režiser, ki je med II. svetovno vojno prebegnil v Ameriko in pristal v Hollywoodu, kjer je zaslovel z efektnimi, ekonomičnimi, surovimi, ciničnimi vesterni (npr. Lovec na glave) in kriminalkami (npr. Val zločinov). Muzej voščenih lutk – sicer rimejk Skrivnosti muzeja voščenih lutk, ki jo je 20 let prej posnel oni drugi veliki Madžar, Michael Curtiz, danes bolj znan po Casablanci – je bil njegova edina grozljivka, toda čudno ni to, da ni posnel nobene več, temveč da je to sploh posnel. Muzej voščenih lutk je bil 3D, de Toth pa je bil brez levega očesa, ki ga je izgubil že v otroštvu, kar pomeni, da svojega lastnega filma – ali pa kateregakoli filma v stereoskopskem formatu – ni mogel gledati. V Fragmentih, svoji briljantni avtobiografiji, ki kar kliče po filmu (hej, poročen je bil sedemkrat, tudi s famozno Veronico Lake, imel je 19 otrok, po nekem streljanju se je prebudil v mrtvašnici, leta 1939 je nehote posnel nacistično invazijo na Poljsko, v Ameriko je odpotoval z ladjo, ki je potonila, med snemanjem Knjige o džungli je obtičal v kletki s tigrom, v Egiptu so ga – kmalu po arabsko-izraelski vojni – aretirali, misleč, da je izraelski obrambni minister Moše Dajan, ki je bil prav tako brez levega očesa ipd.), pravi: “Le Jack Warner je premogel toliko poguma, vizije, smisla za humor in hazarderskega duha, da je svoj prvi 3D-film prepustil enookemu režiserju.” Warner bi lahko svoj prvi 3D-film prepustil tudi kakšnemu drugemu enookemu režiserju, bodisi Raoulu Walshu, Johnu Fordu, Texu Averyju ali Fritzu Langu, ki je umetniško kariero itak začel kot kipar, in to pri nas, v Ljutomeru, kjer zdaj cveti Grossmannov festival fantastičnega filma in vina.

Muzej voščenih lutk je bil orjaški hit, največji 3D-hit v petdesetih, ko je Hollywood mislil, da bo televizijo, ki mu je kradla publiko, zlomil s 3D-filmi, toda snemal je preslabe 3D filme, tako da je publika naglo sprhnela. Najboljšega tedanjega 3D-filma, Hitchcockove klasike Kliči U za umor, v tem formatu sploh niso prikazali. 3D je šel prej iz mode.

In Muzej voščenih lutk – jasno, v 3D-formatu (čakajte, da vidite požar in Charlesa Bronsona, ki skoči iz publike!) – bo jutri, v soboto, otvoril osmo Noč grozljivk, kinodvorski maraton groze, gorja & gravža. Ker je starinski, potrebuje malce pomoči (3D!), ostali štirje šokerji, ki bodo tresli Kinodvor, pa ne potrebujejo nobene pomoči, saj že v 2D-formatu izgledajo tako srhljivo in morbidno kot Muzej voščenih lutk v 3D-formatu.

Kanadska Divjina (Backcountry) – Žrelo v gozdu – vam bo zvenela precej domače: fant in punca gresta kampirat v romantični, idilični gozd, kjer nabašeta na medveda, ki iz nje potegne vse najboljše, iz njega pa vse najslabše – tako kot plaz iz onega švedskega turista v Östlundovi Višji sili. Če bi se ta opolnomočena punca preselila v intenzivni, atmosferski, jarmuschevsko črnobeli šoker Ponoči hodi sama (A Girl Walks Home Alone at Night), “iranski vampirski špageti vestern” (posnet v Kaliforniji), bi mutirala v okultno feministično vampirko, ki moškim – in tudi fantkom – pokaže, kaj je kul in kaj ne. Če bi se preselila v morasti avstralski šoker Babadook, pa bi mutirala v samohranilko, nad katero se spravi mala, groteskna, teroristična kreatura, ki skoči iz najljubše “pravljice” njenega asocialnega, paranoidnega sinka, tako da bi bilo vprašanje, zakaj se raje ne igrata v peklu, le retorično.

Igro v peklu ponuja japonska Igra v peklu (Jigoku de naze warui), divji, manični, sarkastični, eruptivni multižanrski koktajl, v katerem mladi “neodvisni” filmarji, ki hlepijo po filmskem prvencu, dobijo to, kar iščejo: mafijec, ki hoče svojo hčerko spraviti na velika platna, jim ne da le denarja in opreme, temveč tudi pravo akcijo – prave mafijce, pravo nasilje, pravo streljanje in pravo ubijanje. Film je smrtno nevaren. Čudež je, če ga preživiš – mojstrovina je, če ga ne. Nič, za umetnost je treba ubijati in umreti. Kot de Tothov 3D-kipar.