Marš smrti
Zakaj se imajo Slovenci za žrtve beguncev in kako se je Evropa prelevila v trgovko z ljudmi
Khalil, sirski Kurd, obnemogel čaka svojo družino, ki jo je izgubil v množici približno tri tisoč beguncev, ki so se odpravili proti registracijskem centru v Brežicah. Skupina je v noči v spremstvu policije zapustila začasno zbirališče v Rigoncah. Po vstopu v Slovenijo v Rigoncah, se begunci peš odpravijo na približno 8 kilometrov dolgo pot preko polj in vasi.
© Matic Zorman
V filmu Amistad, ki ga je pred skoraj 20 leti posnel Steven Spielberg, je prizor, ki izgleda kot popolna anticipacija in metafora tega, kar se trenutno dogaja v Sloveniji. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španci – ne tihotapci, temveč povsem legalni trgovci – z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, ki si je že tedaj rada rekla »dežela svobodnih«. In ko sužnji – izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni – počasi plujejo skozi noč, mimo, prav tako počasi, pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala, potemtakem svetova, ki se do tega »kratkega stika« – do tega, spielbergovsko rečeno, »bližnjega srečanja tretje vrste« – drug drugega sploh nista niti zavedala. Ni nujno, da se bosta še kdaj srečala. Le drug mimo drugega sta šla. To je vse.