Kot kaplja krvi na sveži rjuhi

Erica Johnson Debeljak, Slovensko-ameriška pisateljica in prevajalka

13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Komentar

V ambulanto je prišla okrog desetih dopoldne. To ni bila prava ambulanta, temveč nekaj zasilno opremljenih prostorov poleg skladišča, kjer so sicer shranjevali oblačila in hrano. V njej so delali tuji zdravniki in prevajalec po imenu Mohamed. V drugih dveh zbirnih centrih na meji niti niso mogli ponuditi popolne zdravniške oskrbe, zato je bilo v naši mali ambulanti zelo živahno. Večinoma je šlo za vnetja zgornjih dihalnih poti in težave s prebavili. Mohamed, edini prevajalec v tem blatnem in žalostnem kotičku sveta, ki smo ga danes povsem okupirali, je moral biti na več koncih hkrati.

Žensko in otroka je iz enega od preostalih dveh centrov pripeljal policist, a nihče ni vedel natančno, iz katerega. Podobno se ni nihče spomnil, da bi videl policista, ki je žensko odložil pri nas, pa tudi če bi ga, bi verjetno imel masko čez nos in usta, torej ga tako rekoč ne bi mogli prepoznati med vsemi črno oblečenimi policisti, ki so se gnetli po centru. Vsi policisti, vojaki in drugo osebje so bili opremljeni z zaščitnimi maskami in rokavicami. Tudi mi bi jih morali nositi, nas je podučil vodja civilne zaščite, ki je bil naš koordinator. Povedal je, da brez njih ne bomo smeli delati in da moramo zaščitno opremo zamenjati vsako uro. Bilo je vlažno in hladno, da smo skoraj zmrzovali, a pod sintetičnim gumijastim materialom so se mi roke močno potile in masko sem si nenehno odmikala z obraza. Mislila sem si, da me bodo lažje razumeli, če bodo videli moje ustnice, jaz pa njih, čeprav ta miselni tok ni bil ravno logičen. Navsezadnje niso imeli mask in večinoma nismo govorili skupnega jezika. Redki so znali besedo ali dve angleško, nihče pa slovensko.

Ko sem jo prvič opazila, je stala pri ozkem vhodu v zasilno ambulanto. Otrok je imel ošpice in dali so mu nekaj za lajšanje simptomov med potovanjem. V običajnih okoliščinah bi priporočili več dni mirovanja v postelji, dokler vročina ne bi popustila, a to niso bile običajne okoliščine. Ženska je bila drobna, skoraj kot otrok, in zdela se je še manjša, zdaj ko je bila izčrpana zaradi ubogega, kričečega dojenčka. Na glavi je imela ruto, pa ne črne, temveč v svetlo rjavem odtenku, čez ramena ji je visela odeja, na tanke gležnje in majhna stopala ji je padalo več težkih kril. Kljub takšni opravi ni zbujala videza kmečke ženske. Koža na obrazu in rokah je bila nežna, prosojna in bleda, skoraj enake barve kot ruta, oči pa so bile žareče mandljevo temne.

Le en dotik in nekaj besed, ki so bile očitna laž v kateremkoli jeziku, so sprožili dolgo zadrževane solze.

Stala je na hodniku z razkrečenimi nogami in rahlo upognjenimi koleni ter v obupu mehansko zibala kričečega dojenčka. Želela sem ji olajšati skrbi, ji dati priložnost, da se umiri in pride do sape, hkrati pa nekoliko nežneje umiri otroka. Po televiziji sem videla spodbudne prizore prostovoljcev, kako so dvigovali dojenčke iz gumenjakov, jih jemali v naročje in jih reševali pred hladnimi valovi. Toda vodja civilne zaščite je bil obseden s higieno in ta je imela prednost pred vsem drugim. Nisem bila prepričana, ali se smemo dotikati bolnih dojenčkov.

Ženska je otroka počasi le umirila tudi brez moje pomoči, a še vedno ni zapustila prostorov ambulante. Sesedla se je na veliko škatlasto kovinsko posodo za vroč čaj, last slovenskega obrambnega ministrstva. Na kolenih je držala spečega dojenčka, bila je negibna kot kip in strmela v vrsto beguncev, ki so čakali, da jim obmejna policija pregleda torbe in vnese njihova imena v uradni seznam. Malo pozneje smo ob pomoči prevajalca Mohameda izvedeli, zakaj se ni pridružila sotrpinom.

Policist, ki jo je nekaj ur prej pripeljal v ambulanto, s seboj ni hotel vzeti še moža in preostalih dveh otrok. Prostovoljec Rdečega križa je povedal, da se policisti izogibajo prevažanju večjih skupin v svojih avtih.

Je vedela, od kod jo je pripeljal? Iz Dobove ali Rigonc?

Ne, je odkimala, ni vedela.

Bi prepoznala policista, ki jo je pripeljal?

Pogledala je po z maskami opremljenih policistih, ki so hodili naokrog. Ne, je odkimala.

Kaj sta se dogovorila z možem?

Dojenček je jokal, policistu se je mudilo in ni bilo časa.

V ograjenem prostoru za skladiščem je čakalo skoraj tisoč beguncev, da bi se postavili v vrsto in bi jih popisali. Stotine, ki so že bile popisane, so na drugem ograjenem prostoru pred skladiščem čakale na avtobuse, ki naj bi jih odpeljali naprej v Avstrijo. Tudi preostala dva mejna prehoda za begunce sta bila oblegana in enako kaotična kot ta. Med tremi lokacijami ni bilo usklajevanja, ni bilo dogovorjene točke za združevanje ločenih družin.

Saj gredo vsi v isto smer, je skomignil neki policist.

Nagnila sem se naprej in se dotaknila njenega ramena. Vse bo v redu, sem rekla izza maske.

Le en dotik in nekaj besed, ki so bile očitna laž v kateremkoli jeziku, so sprožili dolgo zadrževane solze. Tekle so iz temnih oči po licih in padale na ruto. Umaknila sem roko. Mohamed je ponovil imena njenega moža in dveh otrok, prostovoljec Rdečega križa pa jih je zapisal na list papirja. Pri policistu sta si izposodila megafon in odkoračila za skladišče, da bi pričakala avtobuse iz Rigonc in klicala imena, napisana na listu. Preden sta odšla, me je prostovoljec prosil, naj ji poiščem udobnejši prostor, kjer bo lahko sedela na čem drugem kot na zaboju in bo lahko za nekaj minut odložila dojenčka.

Skladišče, ki smo ga zasedali, v resnici ni bilo pravo skladišče, temveč prej dolg hodnik v kleti brežiške policijske postaje s štirimi ali petimi majhnimi prostori na eni strani. Sam hodnik je bil skoraj do stropa napolnjen z darovanimi oblačili. Čevlji, najbolj iskano blago, so bili nametani okrog umivalnika pri vhodu. Oblačila in obutev so skušali vsaj približno razvrstiti: otroška oblačila so bila na koncu hodnika, moška in ženska na sredini. Plenice in oblačila za dojenčke so pospravili v enega do manjših prostorov, odeje in moške jakne v drugega. Le del teh zalog je prišel do beguncev. Oblačil niso smeli poiskati sami in vzeti, kar bi potrebovali, zato so med ograjenimi predeli tekali prostovoljci, skušali ustreči glasnim prošnjam in iz števila iztegnjenih prstov uganiti velikost čevljev. Moške jakne kljub nizkim temperaturam niso prišle do novih lastnikov. Svežnji plenic so v vsej zmedi ostali nedotaknjeni in pozabljeni.

Ko sem pregledovala čevlje in oblačila, sem opazila, da v enem od prostorov ob hodniku ni bilo zalog, le nekaj postelj. Žensko sem odpeljala v ta prostor in dojenčka je položila na eno od ležišč. Tudi sama je sedla in prinesla sem ji vroč čaj – niti tega po pravilu nismo ponujali beguncem, ker je bilo z njim težko postreči, saj begunci s polnimi rokami stvari, otrok in prtljage niso mogli držati še plastičnih kozarčkov. Čaj je zavrnila. Dvignila je roko v znak odklonitve in zamrmrala angleški besedi, ki ju je poznala.

Moja družina.

Nemočno sem obstala in razmišljala, da ta prostor, skrit v zgradbi, morda le ni bil idealen zanjo. Če bi mimo prišel mož, je ne bi mogel videti. A tukaj je vsaj lahko za nekaj časa odložila otroka, čeprav se sama ni mogla sprostiti. Še sedeti ni mogla dolgo, takoj je spet skočila pokonci, pohitela ven in začela po arabsko govoriti ljudem, ki so čakali v vrsti. Bilo je, kot bi zaradi trenutnega olajšanja, ko ji ni bilo več treba nositi in tolažiti jokajočega otroka, njeno telo preplavila vsa panika, ki jo je prej skušala krotiti. Klicala je z nenadno neukročeno energičnostjo in gestikulirala z drobnimi belimi rokami. Tako živahne in zgovorne je še nisem videla.

Vodja civilne zaščite je ves iz sebe stal na hodniku pred prostorom. Kričal je name in zahteval odgovor, zakaj sem otroka prinesla tja.

Živčno sem se vrnila k dojenčku. Vodja civilne zaščite je ves iz sebe stal na hodniku pred prostorom. Kričal je name in zahteval odgovor, zakaj sem otroka prinesla tja. V hipu mi je postalo jasno, da sem prekršila najtemeljnejše pravilo našega sodelovanja. Vsa kompleksna koreografija centra – maske in rokavice, policija v popolni protiizgredniški opremi, ograjena območja, oblačila in hrana, nakopičena v zgradbi, begunci pa nakopičeni zunaj – je imela jasno logiko: zagotoviti osnovno oskrbo v humanitarni krizi, to že, predvsem pa ločevati nas in njih v ločenih sferah. Obstajale so ozki, omejeni kanali kontaktov – prek Mohameda, mednarodnih zdravnikov, prostovoljcev, ki so švigali v skladišče in spet iz njega, v rokah pa stiskali čevlje in puloverje –, a da smo medse, v našo notranjo sfero, dovolili enemu od beguncev, čeprav dojenčku, je bila najhujša mogoča kršitev, očitna kot kaplja krvi na sveži rjuhi. Ni šlo toliko za higieno ali varnost, temveč za načelo, red in definicije.

Prosila sem ga, naj neha kričati, da ne bi prebudil dojenčka, in obljubila, da bom težavo takoj rešila. Prej sem poleg smetnjakov opazila bel plastičen vrtni stol. Zgrabila sem odejo in stekla po stol in ženska je z dojenčkom že kmalu sedela pred skladiščem. V približno istem času, dve uri pred koncem moje izmene, so se zvrstili dogodki, ob katerih sem pozabila na usodo mlade mamice. Usmiljeni Samaritan je prišel s steriliziranimi stekleničkami in z vročo vodo iz umivalnika na hodniku smo pripravili mleko v prahu za dojenčke in ga razdelili. Prispeli so trije avtobusi, namenjenih v Avstrijo, kamor bojo odpeljali nekaj, a niti približno ne vseh registriranih beguncev. V paniki, ki je nastala, je prišlo do prerivanja in nekega mladeniča so zabodli v glavo. Za žrtev so najprej poskrbeli v ambulanti, nato pa so jo odpeljali v bolnišnico. Kmalu potem so na večjem ograjenem območju za skladiščem odložili več kot tisoč neregistriranih beguncev in odločili so se, da bomo tam uredili vrsto za razdeljevanje hrane. Naslednjo uro smo prenašali hrano, mizo in plastenke vode okrog zgradbe, medtem ko so nas izza ograje opazovale množice moških, žensk in otrok. Vmes sem naletela na Mohameda in ga prosila, naj preveri, kako je z mamico, in ji pove, da imajo na drugi strani avstrijske meje zbirališče ločenih družin, kjer se spet lahko združijo z izgubljenimi člani. Videla sem žensko iz Rdečega križa, ki je nejevoljno zmajala z glavo in pripomnila, da bodo zadnji prišleki gotovo morali prebiti noč na tem prekletem kraju.

Naslednjo uro sem stala za mizami in z drugimi prostovoljci razdeljevala po dva kosa kruha, konzervo sardin in plastenko vode na vsakega odraslega, otrokom pa jabolka, datlje in piškote. Družine s tremi ali več otroki so dobile tudi liter mleka. Pol ure po izteku izmene, ko se je začel spuščati mrak in so temna blatna polja postajala še temnejša in hladnejša, sem prostovoljcema, ki sta se zjutraj z menoj pripeljala iz Ljubljane, povedala, da bi se rada vrnila domov.

Bi se mi pridružila?

Da.

Pred policijsko postajo smo odložili živo oranžne brezrokavnike in priponke z imeni, zaščitne maske in rokavice pa odvrgli v smeti. Šli smo mimo smetnjakov, smrdečega predela, kjer je bilo šest prenosnih stranišč, mimo vrste reševalnih in policijskih vozil in nazadnje čez blatno parkirišče. Odklenila sem avto in pri tem opazila žensko iz Rdečega križa, ki je tekla proti nam in nam mahala.

Našli smo ga, je klicala, našli smo ga!