Kritika / Mali princ

za +

Alternativa obstaja.

Mali princ, ekranizacija – no, reimaginacija – Saint-Exupéryjeve klasike iz leta 1943, ni le ena izmed boljših animacij zadnjega časa, temveč že kar dosežek, saj nam na čudovito – okej, magično – nevsiljiv način pokaže, da ni treba pristajati na neoliberalni status quo in da obstajajo tudi alternative.

V Saint-Exupéryjevi zgodbi pilot, ki strmoglavi v puščavi, sreča dečka, Malega princa, ki je strmoglavil s tujega planeta, v animaciji, ki jo je pridelal Mark Osborne, avtor Kung fu pande, pa se vse začne z Deklico, ki ima občutek, da prehitro odrašča – ni čudno, Mama ji je kariero in prihodnost splanirala do zadnje podrobnosti, in sicer tako brezdušno in vodotesno, da ni prostora ne za igro, ne za domišljijo, ne za improvizacijo, ne za alternativo. Dekličina prihodnost bi bila brez prihodnosti, če ne bi spoznala ostarelega, ekscentričnega Pilota: ja, znanilci alternativnosti so vedno čudaki, vedno izgledajo nori, ostali se jih vedno otepajo in vedno jih obiskuje policija! Ker pa je Pilot v stiku z dečkom, Malim princem, ki je obtičal na asteroidnem planetu, kjer Biznismen – tipični neoliberalni elitist – privatizira zvezde (naravne vire, če hočete), je to priložnost, da vsi skupaj prilagajanju sivemu, enoličnemu, fašistoidnemu statusu quo rečejo zgodovinski ne. Status quo je digitalen, alternativa pa je stop-motion akvarel. Problem v Malem princu niso le neoliberalne sile, ki svet spreminjajo v morečo sivino, temveč tudi odrasli, ki otrokom vcepljajo svojo servilno prilagojenost (bodite koristni! učinkoviti! pridni! esencialni!) ter strah pred alternativo in emancipacijsko imaginacijo, s čimer dajejo tej stresni sivini neoliberalnega projekta legitimnost. Otroštvo ni nekaj, kar moraš pustiti za sabo, če hočeš odrasti, temveč nekaj, kar si šele priboriš – z emancipacijo. Otroštvo ni preteklost, temveč prihodnost.