Kritika / Ritual prijateljstva in dobre volje

Koncertnemu ciklu Glasbe sveta, ki ga že vrsto let pripravlja ekipa ljubljanskega Cankarjevega doma, je prejšnjo nedeljo končno uspelo realizirati glasbeni dogodek, ki so se ga trudili izpeljati že več kot dve desetletji, a se jim je pri usklajevanju datumov ni in ni izšlo. Zdaj jim je le uspelo. Oder največje, Gallusove dvorane so tako zasedli znameniti Bobnarji iz Burundija, nemirne afriške državice, ki leži med Kongom in Tanzanijo ter velja za drugo najrevnejšo državo na svetu. Kljub težavam, v katerih je njihova domovina, so številnim glasbenim radovednežem pričarali nepozabno, prvinsko ritmično doživetje.

Drummers of Burundi je svetovno znan ansambel tolkalcev, ki ga je Zahod zares odkril v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja in je močno vplival tudi na glasbeni izraz nekaterih popularnoglasbenih izvajalcev, denimo The Clash, Joni Mitchel in zasedbe Echo & The Bunnymen. Tolkalci iz burundijske poljedelske vasice sicer že pet desetletij gostujejo po vsem svetu, slišali smo jih tudi na odprtju velikih športnih dogodkov (denimo različnih maratonov), Unesco pa jih je lani razglasil za svetovno kulturno dediščino.

Seveda je treba poudariti, da je njihov nastop pravzaprav ritual, ki ga tradicionalno izvajajo ob različnih svečanih priložnostih – rojstvih, pogrebih, kronanjih kraljev, žetvah ... Tradicija se že stoletja prenaša z očetov na sinove, bobnarji pa igrajo na debelne bobne iz izdolbenih dreves, ki so prekriti s posušenimi živalskimi kožami.

Nastop v Gallusovi dvorani je potekal v nekoliko prilagojeni različici. Na oder je najprej prišlo enajst bobnarjev, oblečenih v tradicionalne burundijske noše v nacionalnih barvah, z značilnimi bobni, dvignjenimi nad glavami, ob tem pa so proizvajali tradicionalne afriške ritme, ki so jih pospremili tudi s petjem. A dogodek se je zares začel šele, ko so bobne postavili v značilen polkrog in začeli skupinsko udarjati po njih in iz njih izvabljati starodavne, prvinske ritme. Nekateri člani ansambla so začeli v pravem ekstatičnem zanosu izvajati tudi njihov energični ples. Vse skupaj je bila svojevrstna mistična izkušnja, ki pa je niso pospremili le s petjem in plesom, temveč tudi z govori, ki so na vrsto prišli pred vsako, precej repetitivno skladbo, ki so, druga za drugo, izvajalce postopoma pripeljale do pravega transa – verjamemo pa, da tudi kakšnega obiskovalca.

Nastop so končali podobno, kot so ga začeli: med ekstatičnim bobnanjem, med katerim so bobne spet dvignili nad glave, in petjem so odkorakali z velikega odra Gallusove dvorane in še nekaj časa igrali v zaodrju, s čimer so še bolj poudarili mogočnost svojega starodavnega izročila.

Izjemen, ekstatičen nastop Bobnarjev iz Burundija, katerih domovimo čisto premalo poznamo, čeprav ji grozi genocid, podoben tistemu v Ruandi. In hkrati nastop, ki je v današnjem, precej ksenofobičnem evropskem vzdušju več kot dobrodošel. Ritual prijateljstva in dobre volje.