Žiletka

Do tod smo torej prišli. Ali morda bolje: sem dol smo torej padli. V praktično nekaj tednih. Od avgustovskega zasmehovanja neofašista iz soseščine, ki se z žiletkami ograjuje od svobodnega sveta, do kupovanja presežkov njegove ograje. Oni dan, katerega datum si velja zapomniti, 11. novembra 2015, ko so se tako imenovane »tehnične ovire« izkazale za nič drugega kot žico, okrašeno z bleščečimi in ostrimi žiletkami, mi je na misel prišla stara urbana legenda o skrivnostnem postavljavcu žiletk na tobogane mestnih bazenov, ki smo si jo tistega daljnega poletja pripovedovali na ljubljanskem kopališču Štern ob cockti, jupiju in mastnem pomfritu. Ker sem si že od nekdaj zgodbe vedno rad živo predstavljal, so se mi takrat pred očmi po eni strani odvrteli prizori malih masakrov, v katerih otroci eden za drugim, prešerno nasmejani frčijo dol po toboganu, vmes pa jim nastavljene žiletke odpirajo hrbte in mehke bele trebuhe, po drugi strani pa sem si predstavljal tudi tisto bedno kreaturo od človeka, ki žiletke na tobogan namešča. Niti sanjali nismo, da bo nekoč v naši prihodnosti, čez trideset in nekaj let, nekdo ostre, bleščeče se žiletke na veliko nastavljal naokrog kar v našem imenu, kot del državotvorne politike varovanja državne meje, s širokim nacionalnim konsenzom za povrh.

Nikakor ne bi želel biti razumljen kot nekakšen sanjač, ki zagovarja absolutno odprtost in prehodnost meja, ne glede na to, koliko beguncev jih namerava prečkati, a ker si stvari, o katerih razmišljam, še vedno rad živo predstavljam, bi rad tudi to ograjo, ki se širi vzdolž naše južne meje, videl natanko takšno, kakršna je. Brez politično korektnih olepšav in zavajanj. Ko tako predsednik vlade na vprašanje, čemu je ograja namenjena, politično-korektno-olepšano odgovori, da za »usmerjanje begunskega toka« proti urejenim mejnim prehodom, pomislim, da je to lahko celo res, vendar le ob predpostavki, da jo bodo kot takšen svojevrsten smerokaz jemali tudi begunci sami in se ji bodo dosledno izogibali ter je ne poskušajo na kakršenkoli način prestopati. Čim bo namreč prišlo do tovrstnih poskusov, se bo iz benignega smerokaza v hipu spremenila v hladno orožje, namenjeno poškodovanju beguncev, rezanju njihovih dlani, obrazov, hrbtov, stegen in meč, ko se bodo poskušali splaziti skoznjo. Namembnost žiletk na mejni ograji se bo po njihovih konsekvencah nevarno približala namembnosti tistih domišljijskih na toboganih mestnih bazenov. In ravno na tej točki vizualizacije prihodnosti te ograje in njene funkcije se preprosto moramo vprašati o njeni legitimnosti in dopustnosti, če seveda resnično kaj damo na svojo deklarirano civiliziranost in omiko, ki naj bi jo ograja branila.

Bi si sodobna država sploh smela privoščiti uporabo tovrstnih sredstev? Sredstev, ki so namenjena poškodovanju tistih, katerih edini zločin je poskus prečkanja meje zunaj območij za to predvidenih mejnih prehodov? Zakon o nadzoru državne meje, ki bi moral predstavljati pravno podlago za njeno postavitev, žičnate ograje z ostrimi rezili seveda ne omenja, določa pa v 8. členu pristojnost policije (in ne vojske!), da uporabi »tehnična ali druga sredstva« za preprečevanje nedovoljenega prehajanja državne meje. V tej zakonski dikciji je očitno skrit zajec sprenevedanja in vztrajanja pri preimenovanju ograje v tehnično sredstvo oziroma oviro, s katerim očitno želi vlada svoja ravnanja obdržati znotraj meja legalnosti. Vendar tudi če pristanemo na to, da žičnata ograja z ostrimi rezili lahko predstavlja »tehnično ali drugo sredstvo«, o katerem govori 8. člen zakona, bi morala tudi kot takšna prestati načelo sorazmernosti, ki ga zapoveduje 7. člen istega zakona, po katerem je pri varovanju državne meje policistom dopustno izvajati zgolj tista pooblastila, s katerimi opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebe, katerim posledično ne sme biti povzročena škoda, ki bi bila v očitnem nesorazmerju z namenom in cilji teh pooblastil. Da bi postavitev žičnate ograje z ostrimi rezili lahko ovrednotili kot sorazmeren ukrep, morajo torej ljudje, ki jim s tovrstnim ukrepom preprečujemo prečkanje meje zunaj območja urejenih mejnih prehodov, pomeniti zadosti veliko in realno nevarnost. Iz beguncev se morajo spremeniti v barbare na naših vratih. Zato se ne gre pretirano čuditi, da so v trenutku, ko so na meji začeli nameščati prve metre žice, v domačem medijskem prostoru dokončno popustile tudi zadnje zavore in samoomejitve pri širjenju nestrpnosti in sovraštva, ki sta primarno sicer usmerjena proti beguncem, vedno bolj pa se obračata proti pripadnikom muslimanske vere nasploh. Tako celo nekdanji minister za izobraževanje, znanost in kulturo (!) razglablja o manj vredni kulturi, ki nima pokazati kaj dosti več od »štirih minaretov, ki so jih dozidali k največji krščanski cerkvi«. Na meji je namreč velika nevarnost, celo vlada to priznava s tem, ko je posegla po takšnem skrajnem ukrepu, kot je žičnata ograja z rezili. Tako ima očitno prav spin doktor Božidar Novak, ko ograjo s ciničnim tvitom poimenuje »vrhunsko komunikacijsko orodje«, ki pa žal za zdaj bolj uspešno kot z begunci (ki zaradi nje še niso opustili balkanske poti in še kar prihajajo) komunicira z domačo javnostjo in jo pospešeno radikalizira. Upam vsaj, da se v prihodnje ne bo izkazala tudi bolj za oviro tistim, ki bodo želeli iz takšne družbe pobegniti, kot pa tem, ki danes potujejo skozi.