»Sramota je, kar počnemo.«

Slovenija zaostruje azilno zakonodajo. Zmanjšuje pravice prosilcev za mednarodno zaščito oziroma prosilcev za azil in pravice azilantov ter uvaja hitre postopke odločanja o podelitvi azila. Zakaj? So razlogi za to utemeljeni?

Vlada je predlog sprememb zakona o mednarodni zaščiti poslala v državni zbor. Sploh ne skrivajo, da je glavni namen, kot so zapisali, »okrepiti t. i. odvračilni učinek«. Torej ustvariti okolje, dovolj neprijazno do prosilcev za azil, da ti v Sloveniji ne bi vlagali prošenj. Doseči, da se ti sploh ne bi podali na nevarno pot v Slovenijo oziroma EU, na kateri lahko izgubijo življenje. Hkrati vlada uvaja hitre (pred)azilne postopke, s katerimi bi država lahko že na meji in v zbirnih centrih ločevala tujce, ki že na prvi pogled niso upravičeni do vložitve prošnje za azil, od tistih, ki bi jim prošnjo dovolili vložiti. A tudi slednjim jemljejo pravico do pravnega sredstva oziroma pritožbe na negativno odločbo. Zmanjšujejo se, predvsem v finančnem smislu, tudi pravice prosilcev za azil in tujcev, ki jim je bil priznan status mednarodne zaščite.

S tem je Slovenija še zaostrila zakonodajo na področju azila, čeprav že zdaj izpolnjuje le minimalne standarde, ki jih zahtevajo mednarodni dokumenti, kar priznavajo tudi na ministrstvu za notranje zadeve. Spremembe so nesmiselne, saj je slovenska azilna politika, torej praksa odločanja o prošnjah za azil, ves čas med najbolj restriktivnimi v EU. Pravni zastopnik številnih prosilcev za azil in nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic je ob tem ponovil, kar trdi že desetletje in pol, vse odkar nudi pravno pomoč prosilcem za azil: »Slovenska azilna politika je škandalozna. In to politiko želijo zdaj še poslabšati. Sramota je, kar počnemo.«

Krivic ima prav, njegovo trditev potrjuje statistika. Podatki Eurostata za zadnji dve leti tako kažejo močno odstopanje slovenske azilne politike od povprečja EU. Enako je, če pogledamo zgolj podatke o postopkih prosilcev iz Sirije in Iraka, med katerimi je zagotovo največji odstotek upravičencev do azila. Podatki kažejo, da celo prosilcem iz omenjenih držav Slovenija podeli manj statusov mednarodne zaščite kot v povprečju države EU. Pa tudi ko to stori, podeli status z nižjo stopnjo zaščite kot druge države EU. Podatki za leta pred tem niso nič drugačni, morda še slabši.

Trend se v zadnjih mesecih seveda ni spremenil. V državo je doslej vstopilo okoli 330 tisoč ljudi, od tega jih je le 127 zaprosilo za azil oziroma vložilo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Postopek je bil že zaključen v 45 primerih, prošnji za podelitev azila pa ugodeno v le štirih(!).

Minevajo tri leta in pol, odkar je Slovenija – točneje Janševa vlada, še točneje njen notranji minister Vinko Gorenak – prepolovila denarno pomoč, ki jo prejemajo prosilci za azil, živeči zunaj azilnega doma in brez sredstev za preživljanje. Upravno sodišče je v več zadevah po nareku ustavnega sodišča odločilo, da tak ukrep pomeni kršitev človekovih pravic in da so prosilci upravičeni do zneska denarne pomoči v višini običajne socialne pomoči. Človek je pač človek, ne glede na to, kakšen potni list ima, ne glede na to, od kod prihaja. Tudi to pravico želijo zdaj s spremembami zakona časovno omejiti in jo pogojevati z učenjem slovenskega jezika …

Ali je v Sloveniji zaostrovanje azilne zakonodaje potrebno? Ne. Če kaj, bi bilo treba dvigniti standarde mednarodne zaščite in sprostiti politiko reševanja prošenj za azil.