Omejeni um

Vlada je začela na meji postavljati žico z rezili 11. novembra. Ravno v tistem času so begunci praktično izginili z naslovnic dnevnikov in osrednjih televizijskih poročil. Posledica ograje ali naključje? Zaradi časovnega sovpadanja dogodkov bi se ob pogledu za nazaj lahko zazdelo, da gre za vzročno povezanost. Vlada je s postavitvijo usmerjevalnih ograj, kot jim je pravil takratni premier (če gledamo iz prihodnosti v preteklost), begunce usmerjala proč od ad hoc begunskih taborišč (npr. Rigoncev) in njihova pot prek Slovenije je potekala tekoče iz Hrvaške v Avstrijo prek vnaprej predvidenih poti, zato ni bilo o čem poročati. A če gledamo iz današnje, aktualne perspektive, vemo, da to ni res.

Begunci vstopajo v državo natanko tam, kjer so vstopali prej, pred ograjami, prek Dobove, le da so bolj skriti. Zdaj pridejo z vlakom in se z vlakom ali avtobusom odpeljejo naprej. Ne hodijo več po desetkilometrskem nabrežju. Ne poskusijo prestopiti meje na več sto kilometrov dolgi zeleni meji. Ne pomeni pa, da jih ni. V zadnjem mesecu je vsak dan v Slovenijo vstopilo in potem iz nje izstopilo povprečno 3500 beguncev. Televizija je o njih prenehala poročati, ker ni bilo ekscesov. Ni bilo napadov na policiste (niti enega) ne poskusov nedovoljenih prehodov. Usmerjevalna ograja ni usmerila še nikogar razen uma gledalcev poročil. Na vprašanje, zakaj vlada ne napoveduje lokacij postavljanja na meji, je državni sekretar notranjega ministrstva Bojan Šefic 19. decembra na TV povedal, da zato, ker postavljanje »prilagajajo trenutnim tveganjem«. Trenutnim tveganjem? Naš razum je naravnan tako, da skuša informacije postaviti v kontekst, in se vsakič znova ne sprašuje o tem, ali so trditve, iz katerih se kaj izpeljuje, prave ali napačne. Večkrat ko slišimo, da so ograje namenjene varovanju meje, in večkrat ko slišimo za »begunski val«, to naravno nesrečo, bolj smo dojemljivi za sprejemanje insinuacije, da so trenutna tveganja povezana z begunci, ki želijo nelegalno prestopiti mejo. Le da tega ni nihče izrekel. Trenutno tveganje je prav tako lahko tveganje, da se bo lokalno prebivalstvo postavljanju uprlo. Ampak dokler to ni izrečeno, tveganje pomenijo begunci in ne lokalni prebivalci, čeprav bi ob napovedi rezanja žice policija utegnila imeti opravka predvsem z njimi. Sploh ker v zakonu o varovanju državne meje ni opredeljeno, kaj narediti s posamezniki, ki se spravijo nad žico z rezili.

Demonstracije proti okupirani Sloveniji

Ali je argument, da žice ob Kolpi ni smiselno postaviti, ker begunci tam tako ali tako ne bežijo, dober ali neveljaven? Odgovor je odvisen od tega, v kaj verjamemo in potemtakem vzamemo kot izhodišče razmišljanja. Dober je, če dejansko menimo, prvič, da je žica primerno sredstvo za preprečevanje vstopa v državo, in drugič, če menimo, da je beguncem vstop v državo treba preprečevati. V primeru, da menimo, da beguncem vstopa ni treba preprečevati (in ga na mejnih prehodih država tudi ne preprečuje), je nesmiseln.

Če bi vendarle kakšen begunec prestopil mejo in se ustavil pred žico z rezili, smo mu v primeru težav dolžni pomagati. A kako naj pridemo do njega drugače kot z orodjem v roki?

Pretekli konec tedna so bile na meji dvoje demonstracije proti žici. V enem primeru so bile vsaj malo povezane z begunci, v drugem pa beguncev sploh več ni ali pa jih nikoli ni bilo. Primorske demonstracije na Dragonji so imele v sebi mnogo tistega svobodnjaškega ne boste nas ločevali duha, ker v Istri to kratko malo pač ne gre, preteklost je tam še živa, demonstracije ob Kolpi pa so potekale čisto drugače. V Istri je bil žur, je bil Jani Kovačič, ki je prepeval Žareta lepotca, je bil upor proti omejevanju svobode, tudi na idejni ravni. V Fari pri Kostelu ob Kolpi je bila prizadetost prebivalcev, tista groza, ki jo sicer lahko občuti samo otrok, ko ve, da se mu dogaja neznanska krivica s strani odraslih, ki bi jim želel zaupati. V kraje ob Kolpi ljudje niso prišli demonstrirat, zato da bi imeli dober žur – ob morju je sijalo sonce, ob Kolpi pa je bila ves dan megla –, ampak zato, ker so jim, kot so rekli sami, zarezali naravnost v srce. Vzklik smrt fašizmu je bil tukaj slišati povsem naravno. V nedeljo v času demonstracij ni bila v vsej občini odprta nobena gostilna – ker ni odprta niti druge dni v tednu, gostilne tam sploh ni. Demonstracije ob morju so bile seveda prave, nič manj prave od demonstracij ob Kolpi. Imele so enakega nepokornega duha. Je pa vseeno pomembna razlika. Primorci točno vedo, zavedno ali nezavedno, da v svojem uporu ne morejo ostati sami, ampak bo z njimi vstala vsa Slovenija. Morje ima za Slovence poseben pomen. Kolpa? Niti ne. Ja, nekaj eksotičnega morda, da greš tja enkrat ali dvakrat v življenju, v Faro pa otroci v šolo v naravi.

Begunci so iz Afrike in Bližnjega vzhoda sprva v Evropo prihajali z morske strani. Najprej na Lampeduso, nato naprej v celinsko Italijo. Z Bližnjega vzhoda prihajajo prek Turčije, nato večinoma s čolni v Grčijo. Tudi naša vojaška ladja naj bi pomagala beguncem v Sredozemskem morju. Zakaj begunci ne bi šli prek morja naprej v Jadransko morje? Ali zakaj ne bi šli peš do struge Dragonje in nato s čolnom do piranske punte? Ali plaž portoroških hotelov? Zakaj ne bi torej tam postavili ograje, če se tako zelo bojimo beguncev, ki domnevno stihijsko prehajajo naše meje? Morje je tu veliko manj nevarno kot okoli grških otokov, toplejše je, bolj slano (lažje je plavati v njem), manjši valovi so in manjša bibavica. Potovanje po Jadranskem morju je mnogo manj nevarno od potovanja po Sredozemskem morju. Pa se videnje žice vzdolž 46 kilometrov slovenske obale kljub temu upira razumu.

V 8. členu Zakona o nadzorovanju državne meje piše, da »policija sme (…) namestiti in uporabljati tehnična ali druga sredstva za opravljanje nadzora državne meje ali preprečevanje nedovoljenega prehajanja državne meje«. Vendar je zakonodaja na tem področju nedosledna, saj nikjer ne govori o merilih. Moralo pa bi biti jasno, kakšna merila veljajo za postavitev tehničnih ovir/sredstev, katera so tehnična sredstva (ograje, žica?), ki jih oblast lahko postavi na mejo, kdaj in koliko časa so lahko postavljena. Zakonska določila so luknjičava, in ker ni jasnih pravil, ima vsakršna oblast diskrecijsko pravico, da določbe zakona interpretira po svoji presoji. Tudi proti tej samovolji so bile usmerjene demonstracije. Ko so se v Fari kajakaši spustili po reki, dva kilometra niže niso mogli do obale, saj je bila tam žica. Odstranili so jo. Policija pa ni posredovala. Glede istrskih demonstracij je nacionalni radio poročal o okrepljenih policijskih silah (na sami lokaciji so bili vsega štirje uniformirani policisti in en policijski avto), v Fari pa sploh ni bilo nobenega policista. Dobro je vedeti tudi to: če bi vendarle kakšen begunec prestopil mejo in se ustavil pred žico z rezili, smo mu v primeru težav dolžni pomagati. A kako naj pridemo do njega drugače kot z orodjem v roki?