Nezaupanje v učitelje

Predstavniki ravnateljev in učiteljev si že vsaj deset let prizadevajo, da bi vlada natančneje določila delovne obveznosti učiteljev. Po sedanji ureditvi so posamezni ravnatelji pristojni, da določijo, kaj točno učitelji naredijo, da se jim prizna 40 ur dela na teden. Zato se obveznosti učiteljev razlikujejo.

»To je vzrok treh četrtin prepirov v zbornicah,« pravi Gregor Pečan, ravnatelj osnovne šole Dol pri Ljubljani in predsednik združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol. »Učitelji se poznajo, se pogovarjajo in potem ravnatelje sprašujejo, zakaj morajo delati nekaj, česar kolegom na drugi šoli ni treba.«

»Učitelji se nenehno pritožujejo, da jih ravnatelj pretirano obremeni, na sosednji šoli pa da je drugače,« potrjuje glavni tajnik sindikata vzgoje in izobraževanja Branimir Štrukelj. Junija 2005 je ministrstvu za šolstvo poslal predlog pravilnika, ki bi enotno določil delovni čas učiteljev po državi, vendar ni bil uslišan.

Pred dvema tednoma je ministrstvo k ureditvi področja pozvalo še računsko sodišče. Revizorji so ugotovili, da sedanji sistem, v katerem je celo več kot polovica delovnega časa učitelja prepuščena ravnateljevi presoji, povzroča neenakosti med učitelji na različnih šolah in tudi znotraj šol.

Kljub temu sta Štrukelj in Pečan zaradi revizije in zahtev, ki jih je v njej ministrstvu postavilo računsko sodišče, zaskrbljena. Strinjanje, da problem obstaja, namreč še ne pomeni, da niso mogoče različne rešitve.

Pravzaprav se ne strinjajo popolnoma niti o tem, za kakšen problem gre. Računsko sodišče na primer navaja ravnatelja ene od osnovnih šol, ki je dejal, da ne more sprejeti odločitev, ki učiteljem niso všeč. Tako naj bi bilo zato, ker imajo v svetih šol zaposleni pet predstavnikov, starši in občina pa po tri. »Takšna ureditev, ki za druge vrste javnih zavodov ne velja, pomeni, da imajo tisti, na katere se nanaša razporeditev delovnega časa, največji vpliv na imenovanje in razrešitev ravnatelja,« piše v reviziji.

Če to povežemo z ugotovitvijo, da ravnatelji odločajo o polovici delovnega časa, ni težko razumeti, zakaj so nekateri mediji v poročanju o reviziji zaničljivo pisali o »kreativnih učiteljih«, katerim ravnatelji »prizanesljivo« odredijo delovne obveznosti, ali pa so zadevo primerjali z afero o stalni pripravljenosti akademske elite in se spraševali, ali tudi učitelji izvajajo »sistemsko krajo«.

»To zagotovo ne more prispevati h kakovosti,« se jezi Pečan, »že tako se moramo boriti z očitki, da smo paraziti, ki so vedno počitnicah, ko pa nismo, pa že ob enih sedimo na vrtu.«

Po reviziji računskega sodišča se je uveljavila interpretacija, da imajo učitelji moč nad ravnatelji in jih prisilijo, da jim plačajo za nedelo.

Moč nad ravnatelji

Sestave svetov šol in vrtcev je leta 1996 določil Slavko Gaber, ki je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skupno sedem let minister za šolstvo. »To so bili drugi časi, ko ni toliko razsajala ta kuga, da bi imela politika vse v svojih rokah,« se spominja Gaber, ki je zdaj profesor na ljubljanski pedagoški fakulteti.

Nad sestavo svetov se pritožujejo predvsem politične stranke, ki vladajo v več občinah. SDS je leta 2006 poskušala občinam podeliti več moči v šolah, vendar ni uspela. Takega predloga preprosto ni mogoče strokovno zagovarjati.

Obstajajo zelo absurdni primeri, ki kažejo, da občine že sedanje moči ne uporabljajo najbolje. Leta 2004 je želel župan Lenarta v Slovenskih goricah Ivan Vogrin na vsak način priključiti vrtec osnovnim šolam. Ko od sveta vrtca ni dobil soglasja, je svoje poskusil izsiliti še tako, da je zaposlenim v vrtcu prenehal izplačevati plače. »Zame je občina predvsem gospodarski projekt,« je pojasnjeval takrat, »od države smo dobili direktivo, da moramo gospodarno ravnati s proračunskimi sredstvi«. Ministrstvo ga je moralo vsak mesec prisiliti, naj vendarle plača. Pozneje je presenetil še s sklepom, po katerem bi imeli pri sprejemanju v vrtec prednost otroci zaposlenih staršev, tisti z brezposelnimi starši ali iz kmečkih družin pa bi bili na listi zadnji. »Mi dajemo prednost otrokom staršev, ki ustvarjajo novo vrednost in prispevajo k višjemu družbenemu bruto produktu,« je pojasnil ta poskus.

Zaposlenim lahko verjetno bolj zaupamo kot politikom, in čeprav za večino v svetih potrebujejo vsaj še enega predstavnika staršev ali občine, imajo zagotovo velik vpliv. »To drži pokonci ta finančno podhranjeni sistem,« je prepričan Gaber, »saj imajo ti ljudje vsaj še malo občutka, da je njihovo delo smiselno in da niso brez moči«. Štrukelj celo trdi, da je prav zaradi sestav svetov slovensko šolstvo takšno, da ga mednarodne organizacije vedno znova uvrščajo med najučinkovitejše, torej med tiste, ki dosegajo najboljše rezultate glede na vložena sredstva.

Sestave svetov, čeprav so za mnoge ravnatelje moteči, ne bi spreminjal niti Pečan. Naložil bi jim le odgovornost za njihove odločitev. »Zdaj imajo samo ogromne pristojnosti,« pravi.

Če bi učiteljem natančno določili, koliko lahko porabijo za vsako delovno nalogo, bi to zmanjšalo kakovost njihovega dela. Verjetno bi se tudi povečale njihove plače, saj zdaj veliko dela opravijo brezplačno.

Slabše in tudi dražje

Vprašanje sestave svetov šol je računsko sodišče omenilo mimogrede, in to niti ni najbolj zmotilo naših sogovornikov. Veliko spornejša se jim zdi zahteva, naj ministrstvo jasno določi »trajanje del, ki sodijo v delovno obveznost učiteljev«.

»Tiha predpostavka računskega sodišča je, da je v izobraževanju enako kot v industrijski proizvodnji, kjer se vsaka faza dela časovno opredeli,« opozarja Štrukelj. »V šolstvu ni tako, nemogoče je delo razdeliti na neke faze, jih opredeliti in potem sestaviti skupaj.«

Tako kot drugi se je spomnil na poskus druge vlade, ki jo je vodil SDS v letu 2012, ko je državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo Mojca Škrinjar poskušala učiteljem zapovedati, naj bodo vsak dan osem ur v šoli.

Štrukelj poudarja, da je ta razprava v zahodnih državah že končana. V Evropski uniji le Bolgarija učiteljem zapoveduje osemurno prisotnost, pedagoško najuspešnejše države pa zelo ohlapno določajo količino dela. »Sistem mora učiteljem in učiteljicam pustiti, da sami upravljajo čas za naloge, ki niso neposredno vezane na pouk, na konference in na stike s starši,« pravi.

V Sloveniji je ureditev neustrezna, ker morajo učitelji opraviti 40 ur dela na teden, a se jim uradno prizna le 22 ur pouka. Zakon sicer našteva še mnoga druga dela, ki spadajo v delovno obveznost: priprave na pouk, ocenjevanje testov, sodelovanje s starši, pripravo ekskurzij in humanitarnih akcij ter še mnoge druge. Vendar za nobeno od teh del ni opredeljeno, koliko časa naj bi učiteljem vzele.

Poznavalci sistema ne želijo velikih sprememb, ampak le, da se učiteljem prizna, da s poukom, pripravami nanj ter pregledovanjem izdelkov učencev izpolnijo večino delovne obveznosti. »Okoli dvajset odstotkov od štiridesetih ur naj ostane v avtonomiji šol, saj so si med seboj različne,« predlaga Pečan.

Strah, da so učitelji plačani za nedelo, je tako ali tako neutemeljen. Dr. Janez Krek in dr. Janez Vogrinc z ljubljanske pedagoške fakultete sta leta 2012 z elektronsko anketo, ki jo je izpolnilo več kot tri tisoč osnovnošolskih učiteljev, ugotovila, da ti za priprave na pouk, za razredništvo in za sodelovanje z drugimi kolegi porabijo povprečno 21,5 ure na teden. Če prištejemo interesne dejavnosti, dopolnilni in dodatni pouk ter individualno pomoč učencem, večina učiteljev dela okoli petdeset ur na teden, je zatrdil Krek.

Po njegovem osnovno vprašanje ni, ali je delo učitelja formalnopravno ustrezno opredeljeno in evidentirano, temveč ali učitelj deluje kakovostno in kakšen podporni sistem za to zagotavlja država. Zato potrebujemo resne (samo)ocene dela posameznih šol. »Potem bi se lahko pogovarjali o kakovosti in tudi kako kaj pravno bolje storiti,« poudarja.

Vendarle pa je treba preprečiti težnje, da se učiteljem preveč natančno določi, koliko časa naj porabijo za vsako delo. Če tistih, ki si tega želijo, ne prepričajo svarila pred padcem kakovosti, se bodo morda zamislili zaradi velike verjetnosti, da bi se na koncu ugotovilo, da učitelji delajo več, kot je potrebno. In da bi bilo treba to plačati.