Cate Blanchett: »Žal si mislijo: če ni privlačna, bo kratkega veka«

Pisci, ki so se pogovarjali z igralko Cate Blanchett, opise navadno prepojijo z izrazito poetičnostjo. Preden sem se sam sestal z njo v hotelu v središču Londona, sem prebral, da je »eterično bleda prikazen«, »steber damske lepote« in igralka, ki se ne glede na vlogo vedno zdi »kraljevska in elitna«. Dobil sem občutek, kot da se od piscev pričakuje, da bomo posebno pozornost posvetili njeni koži (»njena polt je tako sijoča, kot bi odbijala svetlobo«) in njenim očem (njihovi modrini, njihovi »mačji bistrosti« in tako dalje). Nekatere podobno začara tudi njen glas, ki je glede na najmanj en opis zelo podoben flavti.

Blanchettova ne zveni kot flavta. Vsaj tisti dan je bila prav zoprno prehlajena, zato se je oklepala skodelice z vročim čajem, čudno smrkala in občasno vreščeče kihnila. Bila je bleda, a tudi lepa in vse drugo, oblečena pa v suknjič, črno plisirano krilo in koničaste črne nizke škornje z udobno visoko peto in veliko zakovicami. Na bluzi umazano bele barve je nekaj gumbov pustila odpetih. Spominjala je na rahlo spogledljivo edvardijansko učiteljico.

Sama je pogovor začela z novim filmom Carol, priredbo ljubezenskega romana Cena soli Patricie Highsmith iz leta 1952. To je zgodba o ljubezni med premožno newyorško gospodinjo Carol, ki jo igra Blanchettova, in mlado prodajalko v veleblagovnici Therese, ki jo igra Rooney Mara, s katero sta si obe prislužili nominaciji za nagrado zlati globus, zdaj pa sta resni kandidatki za nagrado oskar – ena za glavno, druga pa stransko žensko vlogo. A kot je poudarila Cate Blanchett, ni želela, da o filmu razpravljava le kot o »lezbični drami«.

»Eden pomembnih dosežkov tega filma je, in iz tega izvira tudi njegova velika moč, da je ljubezen med osebama istega spola sicer izjemno pomembna za zgodbo, a je hkrati tudi postranska, saj je to film o procesu ter izkušnji globoke in neizmerne zaljubljenosti,« je dejala.

Tako Blanchettova govori tudi sicer. Je artikulirana, avtoritativna in čisto malo tudi resna, kot kaka predsednica razreda. Ob njej človek sedi vzravnano in ga skrbi, da bo pozneje moral pisati preizkus znanja o vsem, kar je povedala o tem, kako oblikuje vloge, in kinematografiji.

Med odraščanjem v predmestju drugega največjega avstralskega mesta Melbourna je mislila, da bo arhitektka ali muzejska kuratorka, nazadnje pa se je odločila za igralsko akademijo. Takrat je sama s seboj sklenila dogovor: pet let bo posvetila temu, da uspe v igralskem poklicu, in če ne bo prodrla, bo odnehala. A dobivala je nove in nove vloge v gledališču in leta 1998 je v prvi filmski vlogi, ki je zbudila mednarodno zanimanje, igrala kar mlado kraljico Elizabeto I v filmu Elizabeta. Zanjo si je prislužila britansko filmsko nagrado bafta in prvo nominacijo za oskarja. In že vse od takrat velja za dokončno oblikovano, pri kritikih sprejeto, nagrajevano in rahlo odmaknjeno eterično bledo prikazen. Osemnajst let in nekaj oskarjev pozneje (od šestih nominacij sta ji nagrado prinesli dve vlogi – lik igralke Katherine Hepburn v Aviatorju oskarja za stransko žensko vlogo in naslovna vloga v filmu Otožna Jasmine oskarja za glavno žensko vlogo) lahko rečemo, da se ta vtis ni bistveno spremenil.

Zanimalo me je, kakšna je bila v otroštvu, pa ni želela biti preveč podrobna. »Imam najslabši spomin na svetu,« je končno odgovorila. »Morda zato, ker imam štiri otroke in se že 14 let nisem pošteno naspala.« To bi bil verjetno primeren trenutek za vprašanje o dojenčici Edith, ki sta jo posvojila z možem, dramatikom in producentom Andrewom Uptonom, in se je tako pridružila njunim trem sinovom.

Oče Cate Blanchett je bil direktor v oglaševalski panogi, doma iz ameriškega Teksasa. Umrl je, ko je bila še majhna. Mama, po poklicu učiteljica, je otroke vzgajala sama. »Veliko sporazumevanja v naši družini poteka nebesedno. Nismo znani po tem, da bi rekli bobu bob. Ali pa se pretvarjamo, da ni nič. Globoko razumemo tisto, kar je samo nakazano,« je razložila. Potem pa gotovo obožujete intervjuje, sem se skušal pošaliti. »Pravzaprav rada sprašujem,« je odgovorila, »ne maram pa odgovarjati.«

To navadno ni dober znak. A Blanchettova je preskočila k ameriški novinarki Mary Mapes, ki jo je nedavno upodobila v filmu Resnica. »Prav vprašati sem jo morala, kako zbere pogum, da sede z ljudmi, ki jih ni še nikoli videla, in jih sprašuje vse tiste stvari,« je povedala. Zdelo se ji je, da sama tega ne bi zmogla. Vnovič se mi je nasmehnila: »Po mojem sem preveč vljudna.«

Preveč vljudna. Presneto. Pa ravno sem jo nameraval povprašati o orgazmičnem lezbičnem prizoru v filmu Carol. A to vprašanje sem v mislih nato potisnil na dno seznama.

Hip zatem si je Blanchettova nadela sočuten izraz: »Vaše delo bi se mi zdelo prava živčna vojna.« Odvrnil sem, hm, no ja, včasih pa res, sploh če bi rad, da Cate Blanchett o tebi ne bi imela slabega mnenja. Zasmejala se je. »Eh, zato pa imate novinarji vedno zadnjo besedo, mar ne. Vselej lahko napišete, da Cate Blanchett ne zna povedati nič pametnega, jaz pa se ne morem braniti. Moč imate torej vi,« je razložila z dvignjenimi obrvmi. Zamrmral sem, da se ne počutim preveč močnega. »Že v redu,« me je hitro pomirila. »Šalim se.«

In nenadoma – prav nenavadno – je ozračje postalo tisočkrat bolj sproščeno. Blanchettova je pozneje priznala, da jo pač skrbi, kako je videti v takšnih položajih: »Berem, kaj ljudje napišejo o meni, in si mislim, o, moj bog, saj zvenim kot kaka tepka.« Pomiril sem jo, da je sam ne bom predstavil kot kake tepke. Nakar je čemerno pripomnila: »No, seveda zvenim kot tepka. Prav nič ne morete pomagati pri tem.«

Glede na resen začetek najinega pogovora je prav ironično, da se Blanchettova razmišlja tako in se kot kaka tepka počuti ravno zaradi razpravljanja o igralskem poklicu. Da ni morda krivo to, da igralci, ki v intervjujih govorijo o igranju, skoraj vedno zvenijo kot napihnjeni kreteni? »Res je! Res se počutiš kot kreten!« je izstrelila. A srečo ima, da je poročena z dramatikom, s katerim se lahko na dolgo in široko pogovarja o tem.

Prebral sem, da sta se sredi 90. let, ko sta se prvič videla na snemanju neke avstralske televizijske oddaje, takoj zapletla v spor. Kaj se je zgodilo? »Saj res, kaj je že bilo?« se je namrščila. »Očitno je na neki ravni bilo seksualno, vendar se ne spomnim. Bil je nesporazum, ki pa se je neverjetno hitro zgladil. Sem pa sama na začetku kariere res veljala za trmasto in preveč okupirano z zadevami, s katerimi se sploh nisem imela pravice ubadati«.

Par danes z otroki živi v Sydneyju, pred tem pa je družina živela v angleških Brightonu in Londonu. Avstralija je Blanchettovi všeč tudi zato, ker lahko tam živijo popolnoma »normalno« življenje. »To je razmeroma majhna država in verjetno se ljudje preprosto naveličajo, ko te kar naprej videvajo. Kar je čudovito. Otroke odpeljem v šolo in z možem greva tu in tam v miru ven.«

OK. Hm, kako pa je bilo snemati lezbični prizor v filmu Carol? »Ljudje me res veliko sprašujejo o tem prizoru,« je odgovorila. »No, saj drugače ne gre. Ko se je izkazalo, da film brez tega prizora preprosto ne more funkcionirati, sem takoj vedela, da bo prizor lep, tako kot je lep celoten film. Tako ali tako pa je pričakovanje takšnega prizora zmeraj bolj erotično kot samo dejanje. Po svoje v trenutku, ko se znebiš oblačil, že začutiš olajšanje.«

Po letošnjem intervjuju za revijo Variety so o Blanchettovi pisali, kot da je imela tudi zasebno lezbične zveze. A na filmskem festivalu v Cannesu, kjer je film Carol doživel premiero, je dejala, da niso bile spolne narave. Danes ni presenečena, da je toliko medijev domnevalo, da so trditve resnične. »Sploh če igraš v filmu, je razširjeno mnenje, da nečesa ne moreš razumeti, če ni neposredno povezano z lastnimi izkušnjami,« je bila kritična. Zaradi nagajive žilice si sicer želi, da bi takratna ugibanja bolje unovčila in bi si privoščila še kakšno potegavščino. »Morda bi pa morala pozirati z dlanjo na Rooneyjini zadnjici? Da bi imeli kaj fotografirati?«

S tem je želela namigniti, da se znanemu igralcu, ki bi igral homoseksualca, takšna podtikanja skorajda ne bi mogla zgoditi. In to je le eden od neštetih načinov, kako so ženske na velikem platnu opeharjene v primerjavi z moškimi. Plačno neenakost med igralci in igralkami tokrat pustimo ob strani, kajti pri filmu Carol so imeli težave že z zbiranjem denarja za financiranje, in razlog je bila prav ženska igralska zasedba. »Neizogibno je, da je za film z dvema ženskama v središču dogajanja teže zbrati denar kot za film z dvema moškima junakoma. To je preprosto razmišljanje v ustaljenih vzorcih.«

Nasprotuje tudi načinu, kako številni filmski in gledališki kritiki moškega spola ocenjujejo nastope igralk. »Prepričana sem, da se moškim kritikom v analizah igralk zdi, kot bi se morali vanje zaljubiti. In če se ne zaljubijo oziroma se jim igralka ne zdi spolno privlačna, se jim tudi njena igra nekako ne zdi zanimiva,« je razmišljala na glas. »Mislim, da žal prevladuje mnenje, da bo igralka, ki ni privlačna, kratkega veka.«

Spet se je pošteno useknila. Zadnjih nekaj minut pogovora pa je posvetila tistemu, kar ima raje od odgovarjanja na vprašanja, namreč spraševanju. In tako ji ni bilo treba poslušati same sebe, kako govori o igranju. Klepetala sva o odločitvi nekdanjega avstralskega premiera Tonyja Abbotta, da bo princu Philipu, vojvodi Edinburškemu, podelil viteški naslov, kar se ji je zdela »precej čudna, nenavadna odločitev«. Govorila sva tudi o pomanjkanju protistrupa v njeni domovini, kar je očitno velika težava (»preprosto ni dovolj ptičjih pajkov, da bi iz njih pridobivali protistrup«).

Ko me je tiskovni predstavnik pospremil iz hotelskega apartmaja, je Blanchettova vstala in mi svetovala, kako naj si pozdravim vnetje očesa, ki me pesti že leto dni. Moral bi kupiti nekaj organsko pridelanega, pa nisem dobro slišal, kaj. Kakorkoli že, naredila je prijeten poslovilni vtis. Ni eterično bleda prikazen, a tudi tepka ne. Zdi se mi, da bi bila zadovoljna s takšno oznako.

Igrani film:
Carol
Kje: kinodvorane po vsej Sloveniji
Kdaj: od 25. februarja 2015