»V zadružni skupnosti ni miloščinske solidarnosti«

Jadranka Vesel že več kot dvajset let proučuje različne oblike družbenoekonomskih organizacij, ki jim je skupno, da ne delujejo po načelih kapitalskih podjetij, ampak so usmerjene na skupno(st). V fokusu njenega proučevanja so zadruge.
Veselova, ki je bila leta 2011 soustanoviteljica Raziskovalnega inštituta za socialno ekonomijo, danes deli svoje izkušnje in spoznanja s študenti in pripadniki civilnodružbenih organizacij. Sama se opredeljuje kot aktivistka.
Z Veselovo smo se pogovarjali o zadrugah in neuspešnih delavskih prevzemih podjetij, o premajhni družbeni naklonjenosti lastniški pluralizaciji na Slovenskem in o zadružništvu v javni sferi, obliki, v kateri je tudi nobelovec Dario Fo ustvarjal svoje predstave. Več kot sto inovativnih manjših zadrug je nastalo v zadnjih letih tudi v Sloveniji, čeprav jim družbeno ozračje ni naklonjeno.

Že od začetka devetdesetih proučujete različne oblike socialnega podjetništva, zlasti zadruge. Kaj vas osebno in profesionalno pritegne pri teh oblikah podjetništva?

Predvsem to, da jih poznam od mladih nog. Moj stari oče je leta 1947 v Krškem ustanovil kmetijsko zadrugo. Seveda ni nastala po poti prostovoljnega združevanja kmetov, ampak malce pod prisilo, imenovala pa se je zadružno podjetje. To je bila zadruga, ki je skrbela za pridelavo sadja. Moj stari oče je bil dober poznavalec zadružništva, tudi italijanskega, a ne le na področju kmetijstva, ampak tudi delavskega zadružništva.