Kritika / Trumbo

zadržan +

Črni spisek.

Leta 1957 je oskarja za najboljšo filmsko zgodbo dobil Robert Rich – za Pogumnega, film o mehiškem dečku in biku. Roberta Richa na podelitev ni bilo, zato je oskarja v njegovem imenu prevzel Jesse Lasky, jr., podpredsednik Združenja scenaristov, ki je rekel, da je Richeva žena tik pred porodom in da je Rich ob njej. Lasky je naslednji dan ugotovil, da Roberta Richa ni v registru scenaristov, takoj zatem pa so planili telefoni – javila se je kopica Robertov Richev, ki so terjali oskarja. »Robert Rich« je bil v resnici psevdonim Daltona Trumba, scenarista, ki je zaradi članstva v komunistični partiji – tako kot številni holivudski filmarji, od scenaristov in režiserjev do producentov in igralcev – pristal na “črnem spisku”, tako da v Hollywoodu ni mogel več delati. Lahko se je le tihotapil pod psevdonimi (in Trumbo, ki je med letoma 1947 in 1960 na črnem trgu prodal 30 scenarijev, jih je imel kopico, recimo Sam Jackson, Marcel Klauber in Les Crutchfield), za oskarja pa ne bi mogel biti nominiran, ker je Akademija iz bitke za oskarje vnaprej diskvalificirala vse tiste filmarje, ki niso hoteli “prijateljsko” sodelovati s kongresno Komisijo za protiameriške dejavnosti in javno ovajati svojih nekdanjih tovarišev.

In tale film nam pokaže, kako je Trumbo (Bryan Cranston), tedaj eden izmed najboljših in najbolje plačanih holivudskih scenaristov, padel na črni spisek, kako je sklenil, da Komisiji ne bo ovajal, kako se je iz “bazenskega komunista” prelevil v zapornika, kako je ostal brez vsega, tudi brez prijateljev in svojega famoznega ranča “Lazy T”, kako je emigriral v Mehiko, kako je pisal v kopalni kadi in scenarije prodajal po znižani ceni, kako je izrekel vse tiste najslavnejše replike, kako je – tri leta po oskarju za Pogumnega – razkril, da je “Robert Rich”, in kako je na koncu, ob sprejemu neke nagrade, rekel, da so bili vsi skupaj – od tistih, ki so ovajali, do onih, ki so pristali na črnem spisku – “le žrtve”, kar ni ravno ton, na katerem bi se moral končati ta film. Trumbo je sicer posnet po biografiji, ki jo je leta 1977 napisal Bruce Cook (Larry Ceplair in Christopher Trumbo sta boljšo in precej masivnejšo objavila leta 2015), a se utaplja v wikipedijskem nizanju največjih hitov iz Trumbovega življenja, ki ga za nameček še stalno karikira, tako da izgleda fiktivno – kot Arlen Hird, Trumbov prijatelj, ki si ga film preprosto izmisli. Kot da ni bilo dovolj tistih, ki so bili prave žrtve, navsezadnje, na črnem spisku je bilo 214 filmarjev.