Tragedija slovenske desnice

Če Jelinčičeva SNS pred nekaj leti ne bi izpadla iz parlamenta, potem z retoriko skrajne desnice danes ne bi mahala Janševa SDS ali NSi, temveč prav Jelinčičeva SNS. Z nacionalistično retoriko skrajne desnice – z vsem tistim o muslimanih, ki bodo islamizirali Slovenijo, o beguncih, ki ogrožajo slovenstvo, o Sloveniji, ki mora ostati slovenska, o teroristih, ki pod krinko beguncev prihajajo k nam, o Slovencih, ki se morajo nujno oborožiti ipd. – bi Slovenijo bombardiral in histeriziral Jelinčič. To bi bil njegov teren. Če se še spomnite, kako je zvenela najprej njegova protisrbska retorika in kasneje njegova protiromska retorika, potem si zlahka predstavljate, kako bi zvenela njegova protimuslimanska, protibegunska, protiimigrantska retorika. Nič drugače od sedanje retorike SDS in NSi. Toda če bi bila na političnem prizorišču še vedno Jelinčičeva SNS, bi morali SDS in NSi nastopiti z malce bolj zadržano, blažjo retoriko, če ne bi hoteli, da ju začnejo doma in v tujini tlačiti v isti koš z Jelinčičem. In tega zanesljivo ne bi hoteli. Ne pozabite, da Janez Janša leta 2004, ko je postal premier, Jelinčičeve SNS ni hotel v koalicijo, ker se je bal, da mu bodo – recimo v tujini – očitali, da ima v vladi skrajno desnico, tako da bi lahko slovenska vlada v mednarodni skupnosti padla v takšno nemilost, v kakršno je nekaj let prej padla avstrijska vlada, ko se je poročila s Haiderjevo Svobodnjaško stranko, potemtakem s skrajno desnico.

Ko bi začel Jelinčič trositi največje hite skrajne desnice, bi ga vsi takoj popadli in obsodili: to je nesprejemljivo! To je podlo! To je pritlehno! To je fašistoidno! To je populizem! Jelinčič le nabira politične točke! Vsi bi se od njega distancirali: to, niso naša stališča! To nismo mi! To ni Slovenija! Retorika SDS in NSi bi bila avtomatično milejša. Ne nujno strpna, toda strpnejša. In kar je bistveno: Jelinčič bi takoj – že prvi dan – udaril na polno. Takoj bi serviral vse največje hite skrajne desnice. Takoj bi vse povedal. Kar pomeni, da vsa ta nestrpna, histerična, nativistična retorika k nam ne bi prihajala počasi, da se ne bi počasi – v ritmu begunskega valovanja – stopnjevala, da se ne bi postopoma udomačevala in da ne bi en passant postajala iz dneva v dan sprejemljivejša. Jelinčič, ki bi za nameček še populistično pretiraval (se še spomnite njegovega nastopa v Piramidi, kjer ga je morala med reklamami kulirati in nazaj vleči desnica?), bi retoriki skrajne desnice sam vzel manevrski prostor za razmah. Stališča ekstremne desnice bi ostala le ekstremna stališča, ne bi pa se prebila v glavni tok. Če že, potem bi jih SDS in NSi v glavni tok pošiljali v omiljeni obliki. Pač tako kot tedaj, ko je Lejla Irgl, sestra poslanke Eve Irgl, tvitnila: »Vstopnica v Slovenijo naj bo krstni list.« In ko je Sebastjan Erlah, novinar Demokracije, tvitnil: »Dovoliti približanje meji zgolj na 500 m. Kar je več, vse postreliti, Bog bo že poznal svoje.« Vsi so ju napadli. In obsodili. Napaka. Morali bi jima pustiti, da povesta vse. Čisto vse. Da gresta do konca. Da zrecitirata vse največje hite skrajne desnice. Da odigrata Jelinčičevo vlogo. To predoziranje ekstremne retorike bi ljudi pretežno odbilo, pa tudi SDS in NSi bi se od tega taktično distancirali, tako da potem, ko bi Slovenija enkrat res zagledala begunce, ne bi mogli mahati s stališči, ki sta jih še malo prej obsojali. Mahali bi, oh, zanesljivo, toda z omiljenimi, nehisteričnimi stališči. Politika ne bi bila konspirološki spektakel. Ljudje ne bi kar tekmovali, kdo bo koga bolj užalil. Slovenija ne bi izgledala kot kos mesa, ki so ga vrgli psom.

Tako kot sta se desnici prikazovala islamizacija Slovenije in množično posiljevanje slovenskih deklet, se ji prikazuje komunizem.

Apokaliptične fantazije

Rekli boste: toda Jelinčiču bi ratingi vrtoglavo zrasli! Vsekakor. Tako kot so zdaj vrtoglavo zrasli avstrijski verziji Jelinčičeve SNS, Svobodnjaški stranki, ki ji sondaže kažejo najvišjo podporo. Pa kaj! Ko bi bilo vse to mimo, bi SNS ratingi spet strmoglavo padli. In vse bi šlo mimo. Tako kot je šlo zdaj. Begunci so šli le mimo Slovenije. V Sloveniji jih ni obtičalo na desettisoče ali stotisoče. Slovenija ni postala hot spot. Niso je zgazili, islamizirali in priključili Islamski državi. Slovenskih deklet niso množično posilili. Levica ni »uvozila« na tisoče beguncev in ekonomskih migrantov, da bi jih prelevila v svoje volivce. Tisti, ki so najbolj vreščali, begunca sploh niso videli. Z apokalipso ni bilo nič.

Vse to se je zgodilo le v glavi slovenske desnice. Vse to se ji je le prikazovalo. Nič, slovenski konservativni um je le haluciniral. Videl je to, česar ni bilo. Kaj to pomeni? Da je konservativni um sprt z realnostjo? Da se ne meni zanjo? Da je od nje ločen? Da živi v svoji realnosti? Da trpi za strašno shizofrenijo ali pa vsaj hudo kognitivno disonanco? Ron Suskind je pred dobrimi desetimi leti v New York Timesu pisal o tem, kako se je pogovarjal z nekim Bushevim svetovalcem, ki mu je rekel, da svet ne deluje več tako kot nekoč: »Zdaj smo imperij – in ko delujemo, mi ustvarjamo realnost. In medtem ko boste preučevali to realnost, bomo mi ustvarili že nove realnosti.«

Poanta je na dlani: desnice – konservativnega uma – ne zanima realnost, temveč izključno realnost, ki jo sama ustvari. Če to realnost ozaljša s konspirologijo (med begunci so teroristi in posiljevalci, Slovenijo bodo islamizirali, levica »uvaža« begunce, da bi jih prelevila v svoje volivce, zaničuje in izganja pa domače ljudi ipd.), toliko bolje – realnost lažje pride v ljudska srca. Še toliko bolj, če jo poganja tudi zastraševanje (slovenstvo je ogroženo, barbari so pred vrati ipd.). Slovenija ni prva dežela, v kateri ljudje tako zelo ljubijo tiste, ki jih najbolj strašijo.

Pozabite torej na razsvetljenske ideale – na dejstva, empirijo: dolgčas! Desnice ne zanimajo dejstva, temveč fantazije. Fantazije so močnejše in privlačnejše od dejstev. Nihče si jih ne zapomni – fantazije pač. Ljudje itak nočejo dejstev, temveč fantazije. Ljudje bolj verjamejo temu, ki jih straši, kot pa onemu, ki našteva dejstva.

Ni čudno, da Janez Janša, ki zna fantazije, konspirologijo in zastraševanje poravnati kot planete na sodni dan, v zadnjem intervjuju, ki ga je dal svoji TV-postaji (Nova24TV), ni niti enkrat samkrat rekel: »Dejstvo je ...« Nekoč je bil to njegov zaščitni znak. Je pa v intervjuju dvakrat omenil dejstva. Prvič jih je omenil, ko je govoril o Zoranu Jankoviću, Miru Cerarju in Zaresu kot o lutkah »omrežja, ki vleče ključne niti, ki obvladuje vsaj eno ali dve koalicijski stranki, in s tem v rokah drži usodo izvršilne oblasti in jo lahko tudi vedno zamenja«. Toda: »S propagando, ki je izjemno močna, pa ta dejstva veliko ljudem uspešno prikriva.« Dejstva nimajo smisla, ker so prikrita. Fantazije so boljše. Drugič jih je omenil, ko je govoril o ljudeh, ki »so bili nekoč državni tožilci v represiji, potem pa so v totalitarnem režimu postali bankirji,« in ki so »prej delovali iz ozadja, danes pa neposredno vodijo to banko,« jasno, NLB. Toda: »Če se slehernemu slovenskemu davkoplačevalcu ob teh očitnih dejstvih ne bodo odprle oči, potem bo v nekaj letih še tretjič saniral zadolženo NLB.« Tisto o »očitnih dejstvih«, ki naj bi ljudem odprla oči, je kakopak le retorična figura – Janša ne verjame, da ljudem oči odpirajo dejstva. Fantazije pač. Dejstva so brez vrednosti in teže. Sicer bi ljudem že zdavnaj odprla oči.

Desnica zato dejstva prepušča levici. Levica ima morda res prav, pa tudi dejstva ima morda res na svoji strani, tako rekoč v svoji posesti, toda na referendumih zmaguje desnica. Če naj parafraziram Stephena Duncomba, avtorja knjige Sen (Dream): levica verjame v realnost, desnica pa verjame le v realnost, ki jo sama ustvari. Ali bolje rečeno: desnica verjame v ustvarjanje realnosti – v sanjarjenje, če hočete. Desnica je zdaj ta, ki za Martinom Luthrom Kingom ponavlja: »I have a dream!«

Slovenija ni prva dežela, v kateri ljudje tako zelo ljubijo tiste, ki jih najbolj strašijo.

Lutke komunizma

Levica kontrolira dejstva – desnica kontrolira fantazije. Zato ne preseneča, da so se fantazijam o samskih ženskah, izbrisanih in istospolno usmerjenih pridružile še fantazije o beguncih. Namesto fantazij o samskih ženskah, ki naj bi feminizirale Slovenijo, smo dobili fantazije o beguncih, ki hočejo Slovenijo islamizirati. Namesto fantazij o izbrisanih, ki naj bi živeli na »naš« račun, smo dobili fantazije o beguncih, ki hočejo živeti na »naš« račun. In namesto fantazij o istospolno usmerjenih, ki naj bi babicam kradli vnuke in ustavili reprodukcijo slovenskega naroda, smo dobili fantazije o beguncih, ki hočejo posiljevati slovenska dekleta in okužiti slovenske otroke. Obstaja pa tudi krovna fantazija – fantazija o komunistih: izbrisani, samske ženske, istospolno usmerjeni in begunci so v tej fantaziji le lutke komunistov, »sil kontinuitete«, »omrežja, ki vleče vse ključne niti«, »rdeče mafije«. Nič novega: v času najhujše protikomunistične histerije, v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, so v Ameriki iz državne administracije odpustili celo več gejev kot komunistov, saj so bili prepričani, da so geji – spolni izdajalci domovine, saboterji ameriškega rodu, nepatriotski »spolni sprevrženci« (hej, če bi ljubili domovini, če bi ji bili lojalni, ne bi postali geji!) – tako dovzetni za komunistično indoktrinacijo, da bi jih Kremelj zlahka prelevil v svoje marionete. V homoseksualnosti so videli »Stalinovo atomsko bombo«.

Natanko tak pa je tudi podton slovenske desnice: če bi bili geji patriotski, potem ne bi bili geji! Če bi bile samske ženske patriotske, potem ne bi bile samske! Begunci? Begunci ne sodijo v Slovenijo, tu nimajo kaj početi, ponavljajo. Tako kot v Slovenijo ne sodijo istospolno usmerjeni, izbrisani in samske ženske. Lutke komunizma ne sodijo v Slovenijo. Komunisti bodo vse slovenske moške spreobrnili v geje, tako da bodo lahko potem večno vladali!

Tragedija slovenske desnice je, da povsod vidi komunizem. Tako pa ne moreš živeti. To je naporno, mučno, panično, neznosno življenje. Toda znake komunizma desničarji vidijo povsod. Navsezadnje, kaj drugega pa je to, da skušajo pravice istospolno usmerjenih, samskih žensk, izbrisanih in priseljencev izenačiti z njihovimi pravicami, če ne prav znak komunizma? Izenačenje pravic zato ne pride v poštev – to je komunizem.

Hecno, toda slovenska desnica – še najbolj SDS – se boja proti komunizmu nikoli ne naveliča. Dejstva in realnost jo dolgočasijo, boj proti komunizmu nikoli. Ko govori o komunizmu, se ji zasvetijo oči. Oživi. Zaživi. Življenje ima nenadoma spet smisel. Težava je le v tem, da komunizma ni nikjer več. O njem ni več ne duha ne sluha. Kar seveda pomeni, da desnica spet vidi nekaj, česar ni. Tako kot sta se ji prikazovala islamizacija Slovenije in množično posiljevanje slovenskih deklet, se ji prikazuje komunizem.

Naravno stanje Slovenije

Toda to haluciniranje je le periferija, le propagandni teater. Stvari postanejo resnejše in temnejše, ko pogledate v patološko srce, ki poganja to haluciniranje. Najprej se vprašajte: zakaj je desnica, recimo SDS, še vedno tako obsedena z bojem proti komunizmu? Prvič, ker je boj proti komunizmu vedno dobra alegorija apokaliptičnega obračuna med Dobrim in Zlim, ki ga tisti, ki gredo iz cerkve naravnost na volitve, najlažje razumejo. Drugič, ker je komunizem neizkorenljiv (kot Zlo, kot izvirni greh), nepremagljiv in večen (Janša ga že tako prikazuje), je tudi boj proti komunizmu lahko le večen, tako da lahko stalno, iz leta v leto in iz dneva v dan, ponavljaš iste fraze, saj imaš v očeh svoje volilne baze zmeraj prav – komunizem je še vedno tu, boj proti njemu se nadaljuje. Tretjič, ker je komunizem neizkorenljiv, nepremagljiv, zvit in dobro organiziran (»omrežja«) in ker je boj proti njemu večen, lahko Janša to vedno uporabi kot izgovor za stopnjevanje partijske discipline, krepitev avtoritarnosti (odtod beg »nezadovoljnega« članstva, o katerem poročajo), kopičenje agitpropa (Nova24TV), eskalacijo ideologije (protestni mitingi z domobranskimi transparenti) in militarizacijo politike (ljudstvo naj se oboroži, nacionalna garda).

Četrtič – in to je bistveno: sveti boj proti komunizmu omogoča rekrutacijo vseh tistih, ki imajo občutek, da izgubljajo, da jih je torej nekdo okradel. Prav komunizem pa je v tej fantaziji prikazan in definiran kot ta, ki krade. Kot ta, ki je ljudi okradel. Kot ta, zaradi katerega ljudje izgubljajo. In to »na petdeset let podlage bivšega režima«, kakor rad reče Janša, ki obenem poudarja: »Prišli smo v neko obdobje, ko domači človek pomeni veliko manj kot tujec.« Desnica meri na tiste in zapeljuje tiste, ki so kaj izgubili. In vedno najdeš koga, ki je kaj izgubil: eni so izgubili nadzor nad ženskami, drugi verouk, tretji imajo občutek, da so izgubili privilegije, ki izhajajo iz tega, da so čisti Slovenci, »domači ljudje«. Ti, ki imajo občutek, da izgubljajo, pa se lahko vedno tolažijo, da so z referendumi preprečili, da bi jih okradle še lutke komunizma – izbrisani, istospolno usmerjeni in samske ženske. Če bo treba, bodo z referendumom preprečili še to, da bi jih okradli begunci. Referendumi so njihovi obračuni s komunizmom – način, na katerega vedno znova preprečijo, da bi pravice manjšin – lutk komunizma – izenačili z njihovimi pravicami, potemtakem način, na katerega skušajo ohraniti privilegije, svojo vnaprejšnjo upravičenost do privilegijev, posebnih pravic in vzvišenosti nad »drugačnimi«, manjšinami.

Levica kontrolira dejstva – desnica kontrolira fantazije. Zato ne preseneča, da so se fantazijam o samskih ženskah, izbrisanih in istospolno usmerjenih pridružile še fantazije o beguncih.

In tu je tragični moment slovenske desnice: desničarji stalno govorijo o svobodi in demokraciji, polna usta ju imajo, predstavljajo se kot borci za svobodo in demokracijo, toda v resnici se ne borijo za demokracijo in svobodo, temveč za neenakost. Ne, boj za svobodo v njihovi fantaziji ni boj za enakost, svoboda v njihovi fantaziji ni enakost. Enakost ne sodi v Slovenijo – tako kot vanjo ne sodijo geji, begunci, samske ženske in izbrisani. Ali bolje rečeno: tako kot so geji, begunci, samske ženske in izbrisani nekaj »nenaravnega«, je tudi enakost nekaj »nenaravnega«. Istospolno usmerjeni so »nenaravni«, ker je njihova spolna identiteta »nenaravna«, samske ženske so »nenaravne«, ker hočejo umetno oploditev, izbrisani so »nenaravni«, ker niso del narodovega telesa, begunci so »nenaravni«, ker ne sodijo k nam.

Ergo: naravna je prav neenakost. »Naravno« je bilo, ko so bile ženske podrejene moškim, ko so bili priseljenci izbrisani, ko so bili geji v omari in ko so se begunci utapljali v Sredozemskem morju. Zakaj je desnica proti socialni državi? Ker je ne potrebujemo: žena naj bo doma, čaka naj na moža, ki je njena socialna država! Tako kot mora imeti otrok očeta in mater, mora imeti ženska moža, da jo varuje pred begunci, istospolno usmerjenimi, izbrisanimi, samskimi ženskami in drugimi lutkami komunizma. To bi bilo naravno. Žena podrejena možu – to je naravni red. Geji podrejeni heteroseksualcem – to je naravni red. Izbrisani podrejeni domačinom – to je naravni red. Otrok mora imeti očeta in mater – to je naravni red.

Kaj to pomeni, je na dlani: svoboda je le ščit pred enakostjo. Demokracija je le varuhinja neenakosti. Cilj demokracije je ohranjanje naravnega reda, naravne hierarhije, naravne diskriminacije – božanskega reda neenakosti. Desnica hoče red, to vemo, toda red v njenih fantazijah nastopi v trenutku, ko si nekoga podrediš, ko nekoga obvladuješ – samske ženske, istospolno usmerjene, izbrisane, begunce. Desnica hoče tudi varnost, ki jo prikazuje kot univerzalno vrednoto, kar pa ni – v imenu varnosti so ob pravice manjšine, recimo begunci, istospolno usmerjeni, samske ženske in izbrisani. Da bi bila lahko večina varna, se morajo manjšine odreči pravicam. Varnost je ideologija, pravi Corey Robin v knjigi Reakcionarni um (The Reactionary Mind). Tako kot red. In demokracija.

Za desnico je demokracija nekaj nujnega in bistvenega, toda demokracijo razume kot ohranjevalko neenakosti, privilegijev, posebnih pravic in vzvišenosti, s čimer pa le – ironično! – pritrjuje moralnemu okolju, ki je pokopalo Slovenijo. In mimogrede: mar niso »privilegiji« nekaj, kar desnica očita »omrežjem« in »rdeči mafiji«?

Boj za tisto, kar smo že presegli

Kar nas pripelje do še tragičnejšega momenta slovenske desnice: ko desničarji svarijo, da je Slovenija ogrožena, sploh ne govorijo o današnji Sloveniji, temveč o Sloveniji, ki je ni več. V fantazijah desnice ni ogroženo to, kar je, temveč to, česar ni več. Recimo: ogrožena je »svetost« življenja, ogrožena je nuklearna družina, ogrožen je patriarhalni dom, ogrožena je moška dominacija, ogrožen je spolni red, ogrožena je čistost Slovenije. Desnica nas prepričuje, da je ogroženo to, kar smo že presegli. Boj za tisto, kar je izgubila, prikazuje kot boj za nekaj aktualnega. Prepričuje nas, da je ogroženo naravno stanje, ko je bila ženska doma in ko ni imela pravice do izbire, ko so bili geji zaklenjeni v omari, ko so bili priseljenci nevidni, ko je bila Slovenija varna, čista in urejena, ko so bili Slovenci gospodarji svoje zemlje in ko je nasprotovanje človekovim pravicam veljalo za nekaj patriotskega.

To je bilo nekoč. In ta predmoderni »nekoč« smo že zdavnaj civilizacijsko presegli. Toda prav to je tisto, kar je desnica izgubila – in to hoče nazaj. Kar je približno tako, kot da bi hoteli ponovno uvesti sužnjelastništvo. Saj je bilo utelešenje naravnega reda, ne? Saj so ga izgubili?

Tragedija slovenske desnice je, da povsod vidi komunizem. Tako pa ne moreš živeti. To je naporno, mučno, panično, neznosno življenje.

Dejstva so skrita in prikrita (ali pa tako očitna, da jih itak nihče ne vidi), namiguje Janša, toda če kdo, potem prav SDS dela vse, da se dejstva ne bi videla, saj namesto realnosti, ki je le lutka omrežja, »rdeče mafije«, ponuja politične fantazije, v katerih lahko svoje vloge prepoznajo in fantazijsko odigrajo tudi homofobi, fašisti, nativisti, islamofobi, ksenofobi, rasisti, seksisti, antifeministi, krščanski fundamentalisti, potemtakem vsi tisti, ki imajo občutek, da so z liberalizacijo, sekularizacijo in feminizacijo Slovenije največ izgubili, in ki so se bili prisiljeni preseliti v politično divjino, v anonimnost spletnih forumov, tako da teh vlog v politično korektni realnosti, strahu in trepetu njihove vizije svobode govora, ne morejo več odigrati in izživeti. Še več: to, da svojih homofobnih, seksističnih, nativističnih, atavističnih, ksenofobnih, islamofobnih, fundamentalističnih, konspiroloških stališč ne morejo javno izreči, jih le utrjuje v veri, da živijo v totalitarizmu, pod škornjem »rdeče mafije«, ki skuša čiste, patriotske, večinske Slovence preleviti v manjšino. Ni čudno, da skušajo pravice istospolno usmerjenih, izbrisanih, samskih žensk in beguncev/azilantov/priseljencev izenačiti z našimi pravicami! In ni čudno, da se moramo v lastni domovini skrivati za psevdonimi! Glejte, postajamo begunci v svoji lastni domovini! V resnici postajajo le kič – v lastni domovini. Njihove spletne komentarje, izbruhe gole Resnice, vedno najdete zraven porničev.

Politične fantazije, ki nastopajo kot argumenti, s katerimi desnica pita slovensko mentalno divjino, so kot reklame, v katerih se lahko ljudje iz tega, kar so, v trenutku prelevijo v tisto, kar si želijo biti. Brez samoironije. Ljudje navadno v fantazijah uživajo prav zato, ker vedo, da so to le fantazije – skrajni desničarji v fantazijah uživajo zato, ker ne vedo, da so to le fantazije. Ljudje igrajo računalniške igrice, v katerih običajno počnejo reči, ki jih v realnosti ne bi nikoli počeli – skrajni desničarji realnost spreminjajo v računalniško igrico.

In tu je tragedija slovenske desnice – in desničarjev, ki plavajo v absurdih. Da bi Slovenijo naredili ponovno veliko, morajo v svojih vrstah gostiti rasiste, homofobe, šoviniste, nativiste, fundamentaliste, ksenofobe in konspirologe. Da bi izgledali kot prihodnost Slovenije, morajo fevdalizem rekalibrirati za potrebe nove, aktivistične dobe. Da bi izgledali seksi, se morajo mučeniško žrtvovati (ekstatično zbirajo podpise za referendume, neutrudno »vztrajajo« pred sodiščem, izganjajo begunce, agonično rešujejo družino ipd.). Da bi ostali v igri, morajo »rdeči mafiji« stalno priznavati, da je močnejša in nepremagljiva. Da bi zmagali, morajo izgubiti. Da bi izgledali kot zmagovalci, morajo izgledati kot žrtve. Da bi njihov boj deloval pravično, morajo izgubljati. Da bi ubogali svoje voditelje, se jim morajo smiliti. Da bi oporekali totalitarizmu, morajo slaviti trdo roko, ki bo udarila po mizi in naredila red. Da bi prenesli izgubo realnosti, jo morajo preleviti v fantazijo.

Ja, naravnost ukrojeni so za trg, ki jih stalno žali in ponižuje in sortira in melje in mede in izigrava in razlastninja in jezi in frustrira in radikalizira in ekstremizira in premetava kot lastnino. In podrobneje ko opisujejo svoje zmage, bolj so neločljive od poraza – in tragedije slovenske desnice.