Kritika / Marko Jenšterle: Intervjuji: Latinska Amerika skozi pogovore

+ + + +

Skoraj 50 zgodb velikih imen literature, glasbe, politike in filma.

Seznam je impozanten: Allen Ginsberg, Isabel Allende, nobelovca Adolfo Perez Esquivel in Mario Vargas Llosa, nekoč Castrova desna roka Huber Matos, Ernesto Sabato, Amalia Lu Posso Figueroa, Margot Benacerraf etc.

Zadoščeno je tudi geografiji: Argentina, Kuba, Mehika, Brazilija, Kostarika, Čile, Urugvaj, Dominikanska republika, Venezuela, Kolumbija, Bolivija in Nikaragva.

Rezultat je komaj verjeten: avtor, ki je časnikar le v prostem času (že četrt stoletja uraduje na ministrstvu za kulturo), je prekrižaril vso celino in objavil tako obširno monografijo kot nihče pred njim na Slovenskem.

Sami intervjuji niso priložnostni ne vljudni; spraševalec, ki je erudit na svojem področju, rad zastavlja tudi pikra vprašanja: Ginsberga tako nonšalantno sooči z ostrimi besedami Bukowskega na njegov račun, a ta se izvleče z elegantnim odgovorom: »Ne vem, kaj je o meni zapisal v knjigi, toda to je njegova svoboščina, midva sva v dobrih odnosih.« Pogovori tudi ne delujejo kot enkratni zapisi, ampak so med seboj prepleteni. Bolivijskega ministra za kulture Pabla Cesarja Grouxa preizprašuje o njegovem projektu spodbujanja več kultur, ob naslednjem srečanju z glasbenikom Luisom Ricom pa že hiti preveriti, kakšen je uspeh tega ministrovanja.

Bralec se lahko vseskozi čudi, koga vse je Jenšterle zvabil pred mikrofon, toda ta mu za konec prihrani največje presenečenje. Uspelo se mu je sestati celo z največjim imenom latinskoameriške kulture, ja, iz oči v oči s samim Gabrielom Marquezom, velikanom, ki sploh ni dajal intervjujev. A srečanje z avtorjem »Stotih let samote« ostane kajpak v okviru magije.