Kritika / Šefica

Denar nikoli ne spi.

Melissa McCarthy igra Michelle Darnell, megazvezdniško motivacijsko gurujko (podobno Sari Palin), ki se je iz problematične, prostaške, kvantaške, ošabne, narcisoidne sirote prelevila v prostaško, kvantaško, ošabno, narcisoidno – ja, trumpovsko – tajkunko, kičasto skopuhinjo, toda ko jo zaradi notranjega trgovanja primejo (vse jih zaplenijo, elite jo zapustijo ipd.), se po vrnitvi iz ječe prelevi v “filantropinjo”, saj ob asistenci svoje nekdanje asistentke (Kristen Bell) lansira nov poslovni model, s katerim naj bi “bogateli” tudi zaposleni, no, otroci, ki jih angažira kot prodajalce kukijev. Ne, to ni več znojilnica niti ekskluzivni kapitalizem, s katerim profitirajo le elite, temveč inkluzivni kapitalizem, s katerim profitirajo vsi. Šefica – farsična verzija Wall Streeta 2 – je alegorija dobro znane “razsvetlitve” finančnih elit, ki se shajajo v Davosu in ugotavljajo, da lahko kapitalizem rešijo le tako, da ga približajo ljudstvu. Zdaj bomo inkluzivni! Zdaj bomo družbi vračali! Otrokom, ki za nas tezgarijo v znojilnicah tretjega sveta, bomo poslali kukije!