V drugo gre drago

Časopis Dnevnik je 5. aprila 2016 objavil članek z naslovom: »Visoko šolstvo: Minister Mramor bi udaril po ponavljalcih«. Minister za finance je namreč med nedavno predlagane ukrepe, namenjene dolgoročni vzdržnosti javnih financ, umestil predlog, da se sicer rednim študentom, ki ponavljajo letnik ali absolventski staž, zaračuna šolnina.

Dnevnik je navedel, da je ponavljanje letnikov že zdaj omejeno, podaljšanje absolventskega staža pa vezano na resne osebne okoliščine, kot recimo bolezen ali nosečnost. Poleg tega so vsi v članku citirani strokovnjaki menili, da bi tak ukrep najbolj prizadel študente, ki jim študij že zdaj pomeni večji izziv, recimo študente iz nižjih slojev, ki so poleg študija prisiljeni delati.

V letih zategovanja pasu smo se že navadili, da država postaja manj socialna, izgovarjajoč se na diktate iz Bruslja. A tudi če je občutek odgovornosti do lastnih državljanov v krizi zbledel, to še ne pomeni, da se je vlada znebila tudi vseh drugih okovov, med drugim obveznosti, ki ji jih nalaga mednarodno pravo.

Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah je mednarodna pogodba pod okriljem Združenih narodov. Kot pogodbenica ima Slovenija obveznost, da implementira njegova določila, kot na primer, da uresničuje pravico do zdravja (12. člen) ali izobraževanja (13. in 14. člen). Ob temu pa je ključnega pomena tudi to, da država vse svoje obveznosti izvršuje progresivno (2. člen). A kaj točno to pomeni?

Pakt se zaveda, da pravic ni mogoče v celoti zagotoviti takoj, saj so skoraj vse veliko preveč odvisne od finančnih sposobnosti države. (Izjema od tega je prepoved diskriminacije.) Zavedanje pa ne pomeni tudi popustljivosti. Jezik pakta namreč zahteva, da si mora država ves čas prizadevati, da uživanje pravic izgrajuje. Namenoma retrogresivni ukrepi so načeloma prepovedani, sprejemljivi so le, če država dokaže, da so »popolnoma utemeljeni z ozirom na celotnost v Paktu zagotovljenih pravic in v okviru polne uporabe največjih možnih sredstev«. To pomeni, da mora država dokazati, da se retrogresivnemu ukrepu ne more izogniti, tudi če polno izkoristi sredstva, namenjena ekonomskim pravicam, ob tem, da je uresničevanju teh pravic namenila maksimum možnih sredstev.

Ta »dokazni standard« je precej visok. Odbor je recimo že kritiziral države, ki so preveč sredstev namenile oborožitvi, in v diplomatskem jeziku sklenil, da poraba javnih sredstev v škodo ekonomskih pravic krši pakt.

Na tej točki velja dodati dve misli. Prva je ta, da bi lahko kdo oporekal, da pri izdatkih nismo popolnoma svobodni, ker nas k njim silijo druge pogodbe, recimo Severnoatlantska pogodba. To je brez dvoma res, je pa res tudi to, da so si pogodbe mednarodnega prava hierarhično enakovredne. (To velja tudi za (hierarhično enakovredni) odnos med paktom in primarnim pravom EU.) Druga misel se nanaša na stalne omembe zlorab študentskega statusa. Te obstajajo in so zagotovo obsojanja vredne, a so zgolj izraz potrebe po boljšemu nadzoru.

Nazaj k ministru za finance. Kakšno zvezo ima vse povedano z Mramorjevim predlogom? Tole: če sprejmemo, da bo predlog »zabetoniral« socialno neenakost, ker se bodo nižji sloji za vsak primer raje odrekli univerzitetnemu študiju, potem je dani predlog namenoma regresivni in nesprejemljivi poseg v pravico do izobraževanja. Slovenija bi z njim kršila svoje mednarodnopravne obveznosti.

Ni neumestno vprašanje: Pa kaj? Kaj nam bo mednarodno pravo, odbor tako ali tako nima nikakršnih učinkovitih pooblastil, da bi vladi tak ukrep preprečil. To je res.

Odbor nadzor nad državami izvaja z dvema mehanizmoma. Za Sloveniji pride od obeh v poštev le mehanizem periodičnih poročil, saj protokola, ki bi dovoljeval pritožbe posameznikov, še ni ratificirala. Odbor praviloma vsake štiri leta preuči (periodično) poročilo države ter njen »zagovor« v Ženevi in nato zanjo pripravi javno priporočilo, ki vključuje opažanja in napotke. Če ne drugega torej, lahko odbor pred svetovno skupnostjo na nas pokaže z žugajočim prstom. Podobno je že storil, recimo leta 2006, zaradi vedno večje razširjenosti pogodb za določen čas, in leta 2014, ko je izrazil zaskrbljenost, da so »varčevalni ukrepi, ki jih je sprejela država, tako kot na primer Zakon o fiskalnem ravnotežju, negativno vplivali na uresničitev in uživanje [...] pravic«. Odbor je bil »nadalje zaskrbljen nad sprejemanjem varčevalnih ukrepov, ki so usmerjeni zgolj v rezanje izdatkov, ne da bi se izvedel potrebni premislek o škodljivih učinkih takih rezov na uživanje pravic iz pakta«. Tako kot v danem primeru Mramorjevega predloga recimo na socialno mobilnost.

Brezzoba kritika odbora ni ideal. A nekaj je. Nasploh pa vlada, ki verjame v pravno državo, pravo spoštuje, ker se mu je zavezala in ker vidi v njem izraz dobrega, in ne le, ker bi jo lahko kdo po prstih. Slovenija pa se lahko sama odloči, v katero skupino spada.