Goran Popović

»Učitelj mora pomagati otroku ne glede na vse. Ker ko dobite takšno mlado bitje, to bitje ni krivo niti za vojne niti za politiko niti za ravnanje staršev. Smo ljudje ali nismo?«

Za ljubljansko Osnovno šolo Livada je bil vpis otrok iz azilnega doma nekoč rešitev v sili. Šoli je grozilo zaprtje zaradi medverskih in mednacionalnih nasprotij, zaradi katerih je ostala brez polovice učencev, saj so starši »slovenskih« otrok te prepisali v druge, okoliške šole. Dve desetletji kasneje gre za šolo, na katero se država obrača za primere dobrih praks pri izobraževanju in vključevanju priseljenskih otrok v družbo. Gonilna sila pri preobrazbi šole iz tipične »getovske šole« v zgled drugim je njen ravnatelj Goran Popović.

Vaša osnovna šola je tista, ki se je bo begunska kriza gotovo dotaknila najbolj neposredno, saj pri vas pouk obiskujejo otroci iz azilnega doma. Teh bo sedaj precej več kot pretekla leta.

Glede na izkušnje zadnjih 15 let, kar sprejemamo učence iz azilnega doma, smo predvideli to situacijo. Zato smo ministrstvu že lani predlagali sestanek, ta je bil maja, na katerem sem opozoril, da bo begunski val prizadel tudi Slovenijo in našo šolo. Predlagal sem, da ukrepamo preventivno in da nam pomagajo s sistemizacijo dodatnih ur. Temu so ustregli. Dodatnih 15 ur pa seveda ni zadosti glede na število otrok, ki smo jih sprejeli že doslej. A s tem imamo že izkušnje in smo se hitro odzvali, se organizirali in spremenili način dela. Posebne pripravljalnice smo prilagodili delu z novimi učenci, ki so bistveno drugačni od dosedanjih učencev iz azilnega doma.

Drugačni so, ker prihajajo iz bolj oddaljenih dežel in kultur?

Da, v preteklosti so bili to predvsem t. i. ekonomski pribežniki z družinami, ki so ciljno prišle v Slovenijo in so bile motivirane, da si tu ustvarijo življenje. Zdaj je nekoliko drugače, zdaj se vračajo tisti, ki jim ni uspelo na poti v druge evropske države, in so precej slabše motivirani, da ostanejo v Sloveniji, tako da tudi ni posebne podpore družin. Velika večina naših prejšnjih priseljencev je prihajala iz nekdanjih jugoslovanskih republik, kjer vsaj jezik ni bil pretirana ovira in so se učiteljice z njimi lahko sporazumevale. Tudi pisava je bila podobna. Zdaj prihajajo učenci, ki so se učili povsem drugačne pisave, pisanja v nasprotno smer in z drugačnimi znaki, nekateri pa v šolo sploh niso hodili. Lahko recimo dobite učenca, starega deset let, ki bi ga morali vpisati v četrti razred, pa v roki sploh še nikoli ni držal svinčnika. Temu smo morali prilagoditi dosedanji način dela.

Kako se sploh lotevate vključevanja in izobraževanja teh otrok?

V Sloveniji obstajajo navodila, kako ravnati s šoloobveznimi učenci priseljenci. Ni pa jasno določeno, v kakšnem obsegu in na kakšen način naj se to izvaja, šolam je prepuščeno, da najdejo najuspešnejši način. Šole z enim ali dvema takšnima otrokoma, sploh če sta iz sorodnega jezikovnega okolja, z njima veliko laže delajo. Otroci se hitro naučijo slovenščine in se nekako brez posebnega dodatnega dela hitro vključijo v šolsko okolje. Pri številnih otrocih pri nas se je treba stvari lotiti drugače in je s tem veliko dodatnega dela. Že leta se učimo iz izkušenj. Najprej smo z lastnimi sredstvi, s t. i. urami iz doprinosa, organizirali uvajalnico in pripravljalnico za te otroke. Uvajalnica pomeni, da otroke pred začetkom šolskega leta za teden ali dva povabimo na šolo in so v tem času v šoli po pet ur na dan. Učimo jih najosnovnejših besed in jih seznanjamo z okolico šole ter zanje pripravimo kak izlet v središče mesta, da dobijo vsaj malo občutka, kam so dejansko prispeli.

Potem šele se začne pravo delo, ki traja vse šolsko leto …

Doslej smo se tega lotevali na različne načine. Najprej smo imeli določene ure za delo s temi otroki in so se učiteljice in učitelji z njimi učili jezika. A v povprečju je bilo to šest ur na učenca, v šestih urah pa ni mogoče nikogar naučiti nobenega jezika. Hitro smo ugotovili, da ta metoda ni dobra, in smo začeli združevati učence, saj smo jih redno vpisovali od deset do 15 na leto. Združili smo jih v eno skupino in prvi dve uri sta bili vsak dan posvečeni slovenščini, potem pa so preostale ure obiskovali v matičnih razredih. To je bila heterogena skupina po starosti, vendar homogena po ravni znanja oziroma neznanja slovenskega jezika. To se je izkazalo za dobro prakso, a je bila težava v tem, da potem ti učenci nekaterih predmetov sploh niso obiskovali. Prakso smo zato opustili in se dogovorili, da se to delo začne kot predura, vsak dan, vse šolsko leto. Izkušnje učiteljic kažejo, da se ti otroci že po šestih mesecih razmeroma dobro vključijo v razred. Prej se je dogajalo, da tudi po vse leto niso spregovorili slovenske besede, zdaj, s to pripravljalnico za slovenski jezik, je povsem drugače. A to šolsko leto smo doslej dobili že 25 učencev iz azilnega doma in smo se spet dogovorili, da bomo nekoliko spremenili metodo.

Kar kurjo polt sem dobil, ko sem videl veselje šestletne deklice, ko je slišala svoj materni jezik.

Zakaj?

Po tej preduri je sledilo pet ur hudega dolgočasenja pri preostalih urah, saj niso razumeli ne učiteljice ne vrstnikov. Zanje, za učitelje in za preostale učence je bilo to zelo slabo. Zato smo urnik spremenili tako, da smo naredili dve skupini, eno za priseljence iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so že delno prilagojeni na naš način dela, in drugo za učence iz Afganistana, Iraka, Irana, Sirije in Pakistana. Ti imajo zdaj vsak dan najprej po tri ure slovenščine, z učiteljicami pa sem se dogovoril, da vsaj v nižjih razredih urnik prilagodijo tako, da so na koncu predmeti, kot so likovna umetnost, glasba in šport, pri katerih znanje jezika ni tako bistvenega pomena. Odločili smo se, da jih bomo prednostno naučili jezika in pismenosti in jim omogočili, da se čim bolje socializirajo, in pričakujemo, da bodo s prihodnjim šolskim letom dejavno začeli resen pouk.

Še sreča, bi lahko rekli, za te otroke, da se vpisujejo v vašo šolo. Drugod bi jih bolj kot ne zgolj debelo gledali, učenci in tudi učitelji.

Glejte, nepovabljenega gosta se nihče ne veseli. Ko pride kdo, ki ga nismo pričakovali, smo seveda zmedeni in presenečeni. A če so že tu, kaj zdaj? Jih bomo pričakali kot nezaželene goste in pri njih zbudili negativne občutke in nas bodo doživljali kot neprijetne, kot nasprotnike, kot ljudi, ki jih ne marajo, in se bodo potem tudi oni tako obnašali do nas? Ali jih bomo pričakali z dobrodošlico, jih sprejeli kot ljudi in ustvarili razpoloženje in komunikacijo, ki bo sčasoma pripeljala do boljših rezultatov? Nismo si želeli biti šola, ki sprejme vse učence iz azilnega doma, to se nam je zgodilo.

Ker so se mestne oblasti pred leti odločile, da bi s tem lahko obdržali dovolj učencev in bi šola, ki ji je grozilo zaprtje, lahko obstala?

V času vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije je bilo na tej šoli veliko mednacionalnih in medverskih nesoglasij in zaradi teh težav je neka državna uslužbenka na televiziji povedala, da razmišljajo, da bi šolo zaprli. To je bil znak za vse slovenske družine, da otroke na hitro izpišejo in prepišejo na druge šole. Te so se tega seveda razveselile, saj je pomenilo več sredstev in več zaposlovanja. Naša šola pa je postala getovska šola. Tedaj je bilo približno pol otrok slovenskih staršev in pol otrok staršev priseljencev, potem pa v trenutku na šoli ni bilo niti enega slovenskega otroka več. Od tega se nismo pobrali še danes, saj imamo 90 odstotkov otrok priseljencev in le deset odstotkov slovenskih otrok. Tedaj so bili otroci iz azilnega doma res nekakšna rešitev za obstoj šole, saj smo bili povsem brez učencev. Tako smo začeli iskati načine dela s temi učenci. Smo manjša šola in se zaradi tega lahko bolj individualno posvetimo vsakemu učencu. Delo na naši šoli je težko, a verjemite mi, da dobimo toliko pozitivnih odzivov, da nam to daje dodatno energijo za naprej.

Kaj bi sporočili drugim šolam po Sloveniji, ki bodo prej ali slej tudi dobile takšne učence?

Sporočil bi jim, naj jih sprejmejo lepo in prijazno. Naj se postavijo v njihovo kožo, kako bi se počutili sami, če bi se znašli kje, kjer nikogar ne razumejo in nikogar ne poznajo. To so grozni občutki. Večkrat sem že malo za šalo, malo zares povedal, da bi se morala tudi za učitelje uvesti nekakšna Hipokratova prisega, kot jo poznajo v zdravstvu. Da učitelj mora pomagati otroku ne glede na vse. Ker ko dobite takšno mlado bitje, to bitje ni krivo niti za vojne niti za politiko niti za ravnanje staršev. Smo ljudje ali nismo? Mi pomagamo vsakemu, ki pride k nam, in za našo šolo velja, da je ena izmed najprijaznejših šol pri delu z učenci in starši. Po neki raziskavi smo med 141 šolami v Sloveniji na četrtem mestu po prijaznosti. Kljub vsem težavam imamo neko toplino, učence učimo o enakosti, razumevanju drugačnih, prilagajanju, vse to, kar manjka naši družbi nasploh in morda celotni Evropi. Svetujem jim, naj najdejo način, da te učence pridobijo na svojo stran, in ti učenci jim bodo potem vse to vrnili. Je pa težko. Smo narod, ki se veliko pritožuje, namesto da bi iskali rešitve. Včasih morajo šole tudi same predlagati ministrstvu, kaj mislijo, da bi bila dobra praksa. Včasih to uspe, včasih ne, toda čakanje, da nam drugi ponudijo rešitve, ne vodi nikamor.

A za vse to je potreben dodaten angažma učiteljskega kadra.

Leta in leta smo delali in še danes delamo iz lastnih ur, iz ur iz doprinosa, kot se temu reče. Gre za ure, ki nastopijo, ko so recimo počitnice in ni nobene potrebe po tem, da bi učitelji sedeli v šoli samo zato, da bi formalno oddelali osemurni delovnik. Pri nas ima vsak učitelj na leto od 80 do 200 ur doprinosa. To so ure, ki so predvidene za popoldanske roditeljske sestanke, za prireditve, šole v naravi in podobno. Lahko pa jih opravijo recimo v pripravljalnici in pomagajo učencem od drugod, da se naučijo slovenščine. A tudi to ni dovolj in potrebujemo pomoč ministrstva, ki smo jo tudi dobili, vendar niti te ne bo dovolj. V Sloveniji je letošnje šolsko leto vpisanih 30 učencev priseljencev, od tega na naši šoli 25. Zdaj jih bodo tudi v Logatcu vpisali 14 in nekaj potem v šoli v Polju. Šole se nad tem nekoliko pritožujejo, a za nas so te številke smešno nizke. Letošnjih 25 otrok smo sprejeli in jih razporedili po enega ali dva na razred, in to dobro deluje. Ko smo jih nazadnje dobili še 17, se je zgodilo, da v 6. A niso dobili nobenega in so se potem pritožili, zakaj samo njihov razred ni dobil nobenega novega učenca. Si predstavljate? Na kaki drugi šoli, recimo v Kranju, bi bil cel vik in krik, če bi na šolo dobili enega samega takšnega učenca. Ozračje pri nas je takšno, da smo se navadili na drugačnost in nas ta ne moti. Našo šolo so doslej obiskovali otroci iz 32 različnih držav. Po podatkih policije imajo z nami, »čefursko« šolo, še najmanj dela, več pa z vsemi drugimi, »elitnimi« šolami. To ne pomeni, da pri nas nimamo nekaterih vedenjskih težav, a bistveno manj kot druge šole.

Vaše sporočilo drugim šolam se zdi sporočilo Sloveniji nasploh – sprejmite drugačne ljudi, ki prihajajo, delajte z njimi in ne zapirajte jih v gete, pač pa jih namestite v vsak razred, torej v vsak kraj nekaj.

Drži. A mene osebno tudi skrbi, da ljudje od drugod prihajajo v Evropo v tako velikem številu. Ni ravno idealna rešitev, da se celotna Afrika in Arabski polotok preselita v Evropo, tu bodo potrebne drugačne rešitve. Toda ljudi, ki so že tu in ki bodo še prišli, moramo narediti za bodoče davkoplačevalce, ne za ljudi, ki nas bodo sovražili. Ponudimo jim priložnost za izobrazbo in jih sprejmimo kot prijatelje.

Drugim šolam bi rad sporočil, naj otroke priseljencev sprejmejo lepo in prijazno. Naj se postavijo v njihovo kožo, kako bi se počutili sami, če bi se znašli kje, kjer nikogar ne razumejo in nikogar ne poznajo.

Niso pa vsi vašega mnenja glede sprejemanja beguncev oziroma migrantov, ki bodo prišli k nam in ostali pri nas.

Zadnjič sem bil na neki okrogli mizi in je nekdo lepo povedal, da se bo med ljudmi, ki prihajajo, našel tudi kak islamski fundamentalist, a če bomo prijateljsko sprejeli prihajajoče ljudi muslimanske vere, bodo prav oni prvi, ki nam bodo priskočili na pomoč v boju proti omenjenim fundamentalistom. Ne ustvarjajmo si sovražnikov tam, kjer za to ni nobene potrebe. Sem ateist, a kolikor poznam krščansko vero, vem, da sta bila Marija in Jožef begunca, saj sta bila pregnana. Zato se mi zdi nelogično, da so danes ljudje, ki se sklicujejo na krščanske vrednote, med najglasnejšimi, ko gre za nasprotovanje sprejetju beguncev.

Nekaj pa je tudi dobrega v vsem skupaj, končno bodo vam in vašim pogledom na družbo prisluhnili pristojni v državi.

Zadnje čase je naša šola res postala zelo popularna. Veliko sodelujem tudi z ministrstvom, kjer so se, hvala bogu, spomnili na nas. Tudi odnos ministrstva se je spremenil. Prej ni bilo posluha niti za nekatere povsem smiselne predloge, recimo za prilagojene kurikule po zgledu obmejnih dvojezičnih šol ob meji z Madžarsko in Italijo, čeprav za to pri nas obstajajo še celo bolj utemeljeni razlogi kot za tiste šole. Zdaj pa potrebujejo primere dobrih praks in so se obrnili na nas. Vabljen sem tudi v komisijo, ki bo pripravila usmeritve za delo s temi učenci, ki bodo potem poslane drugim šolam in ravnateljem. Prihodnji teden me pošiljajo na Švedsko, na mednarodno konferenco o izobraževanju priseljenskih otrok. Tega sem zelo vesel, lahko bom dobil vpogled v to, kako se stvari lotevajo v Skandinaviji. Na Švedskem so letos vpisali kar 9000 takšnih otrok in imajo mobilne ekipe učiteljev in prevajalcev. Mi nimamo nič od tega. Ko dobimo otroka iz Pakistana, se sporazumevamo z rokami in kretnjami. Tako si je zadnjič ena izmed predstavnic Unicefa zaželela, da jim pokažemo delo s temi otroki, in ko smo bili v razredu, je videla deklico iz Pakistana in z njo spregovorila nekaj besed, ker je bila tudi sama iz Pakistana. Kar kurjo polt sem dobil, ko sem videl veselje šestletne deklice, ko je slišala svoj materni jezik, in ko so učiteljice hitele spraševati predstavnico Unicefa, kateri so nekateri osnovni izrazi, da se bodo laže sporazumevale. Bil sem tudi na osnovni šoli v Logatcu, kjer so si zaželeli naše pomoči, ker bodo vpisali nekaj priseljenskih otrok, ki so nastanjeni v tamkajšnjem nastanitvenem centru.

Slovenija je, v primerjavi s številnimi drugimi evropskimi državami, na vključevanje priseljencev v družbo slabo pripravljena, ampak v tujini je veliko dobrih zgledov.

Za našo šolo lahko rečem, da je državica v državi. To se je zgodilo, ko smo začeli dobivati otroke priseljencev in beguncev. Iskali smo modele, kako delati s temi otroki. Zdaj, ko se odpravljam na Švedsko, sem se na to pripravljal z branjem dokumentov drugih držav, ki se bodo konference udeležile, in sem ugotovil, da smo v naši šoli sami našli nekatere modele, dokaj podobne predvsem švedskemu in avstrijskemu modelu. Zlasti po tem, da imajo otroci najprej nekaj ur slovenščine in potem še nekaj ur v svojem razredu zaradi socializacije z vrstniki. Slovenija bi se iz tujih praks dejansko lahko veliko naučila, za našo šolo pa je to predvsem potrditev, da smo vzpostavili dobre modele izobraževanja in vključevanja teh otrok v družbo. Seveda pa nameravam druge dobre izkušnje, ki jih imajo v tujini, predstaviti vsem, ki bodo želeli prisluhniti. Po mojem je prav, da se ljudem iz prakse omogoči, da svoje izkušnje predstavijo drugim. Po mojih podatkih je konferenca na Švedskem, na katero odhajam, predvidena za predstavnike vlade. To pomeni, da sta bila iz Slovenije povabljena dva predstavnika vlade, na ministrstvu pa so se odločili, da poleg predstavnice vlade odidem tja tudi jaz, ker so menili, da bi bilo dobro, da tam spoznam dobre prakse in lahko tudi kaj povem o svojih izkušnjah. To odločitev ministrstva je treba pohvaliti.

Verjamem, da boste na redkokateri šoli naleteli na pojav, da so otroci razočarani, ker v šolskem letu niso dobili nobenega novega sošolca z drugega konca sveta.

To je res, verjetno pa to tudi pomeni, da v Sloveniji dejansko ni prav veliko ljudi, ki bi v praksi izvajali delo, kakršnega izvajate vi?

O tem ne morem soditi. Na ministrstvu bi gotovo lahko našli še kakega predstavnika države, ki bi se udeležil konference, a bi gotovo teže razumel tematiko, še teže pa bi jo prevedel v prakso. Eno je, ko sedite v pisarni in pišete navodila, recimo za šolanje begunskih otrok, nekaj povsem drugega pa je, če človek iz prakse to razlaga človeku iz prakse. Zato velja tudi pohvala ministrstvu, da so šolama v Logatcu, ki te dni vpisujeta begunske otroke, predlagali, da jima predstavim naše izkušnje. Povezovanje na tej ravni se je začelo in to je sijajno.

Bodo dobrim praksam, ki ste jih vzpostavili na Livadi, sledili tudi v logaških osnovnih šolah?

To je vprašanje. To je kot demokracija. Človek se ne more odločiti, da bo živel v demokraciji, pač pa je to proces. Model, ki smo jim ga predstavili, smo razvijali nekaj let. Tudi če bi nam ga kdo predstavil takoj na začetku, je vprašanje, ali bi nam ga uspelo nemudoma uvesti v prakso. Naš kolektiv je dokaj fleksibilen in velika večina učiteljev podpira tak način dela. Vse to terja precej prilagajanja od vseh. Morda kolektivi na drugih šolah še niso tako fleksibilni in bodo nekatere težave. Zato menim, da logaški šoli do konca tega šolskega leta ne bosta mogli preprosto prevzeti našega modela dela. Temu bodo morali prisluhniti tudi na ministrstvu in omogočiti nekatere prilagoditve v sistemu dela, to pa bo izvedljivo prihodnje šolsko leto.

Pred leti ste dejali, da si želite, da bi vaša šola izgubila sloves getovske šole. Begunska kriza, se zdi, je to obrnila na glavo, nihče več o vaši šoli ne govori slabšalno, pač pa kot o primeru dobre prakse.

Da, želel sem si, da bi sloves, ki ga ima naša šola, počasi izginil. Ko smo prešteli, koliko različnih narodnosti so otroci pri nas, smo ugotovili, da smo mednarodna šola. A ne v smislu, ko človek pomisli na mednarodno šolo z elitnimi programi, ki jo obiskujejo otroci iz držav, ki veljajo za nekako elitne. Ves čas poudarjam, da nismo slaba šola, ampak dobra. Vsaka šola ima svoje prednosti, tudi v naši okolici so šole, ki so izjemno uspešne pri nacionalnih preverjanjih znanja. Mi smo podpovprečni. Toda tega ne doživljam kot hendikep ali kot šibkost, ker to bi bilo tako, kot če bi od koga, ki ne more videti krvi, pričakovali, da bo kirurg. To ni mogoče. Če imamo tri generacije priseljencev in poleg tega še begunske otroke, na tem področju ne moremo tekmovati z drugimi šolami. Nedvomno pa je naša prednost pred drugimi šolami v strpnosti, razumevanju drugačnosti. Miselnost na naši šoli je zelo drugačna in verjamem, da boste na redkokateri šoli naleteli na pojav, da so otroci razočarani, ker v šolskem letu niso dobili nobenega novega sošolca z drugega konca sveta.

Tudi vaša osebna zgodba je zgodba priseljenca.

Včasih se pošalim, ko gledam ameriške filme, ki govorijo o ameriškem snu, da sem sam doživel slovenski sen. V Slovenijo sem se preselil leta 1994 kot ekonomski migrant. Tedaj so v Srbiji, iz katere prihajam, veljale sankcije mednarodne skupnosti in življenje je bilo grozno težko. Z ženo se nama je rodila hči in pomagali smo si s sredstvi ženinih staršev, ki so Slovenci in so v Sloveniji imeli dobro plačo in dober položaj. Navkljub izobrazbi in službam ni bilo mogoče normalno živeti z desetimi evri na mesec. Spomnim se, ko smo se enkrat sprehajali po središču Beograda in si je hčerka zaželela, naj ji nekaj kupim, pa sem ji rekel, da ne morem, in nekaj ulic naprej se je to ponovilo, potem pa je rekla, saj ni nič hudega, saj bo prišla babica in mi bo kupila. Te njene besede so me zelo prizadele in pri 33 letih sem pomislil, ali bom res vse življenje čakal, da pride tašča in mojemu otroku nekaj kupi. Navkljub patriotizmu in vsemu, kar človek čuti do svojega naroda, sem se zavedel, da nimam dveh življenj, da bi eno posvetil tedanji politični eliti v Srbiji, da bom potem drugo lahko normalno živel. Ženi sem predlagal, da se preseliva v Slovenijo za kako leto ali dve, dokler v Srbiji ne mine kriza, a ta se je potem iz leta v leto podaljševala. Hči se je vključila v družbo, jaz pa tudi, saj sem v Slovenijo hodil že deset let, preden sem se sem preselil, in sem tudi poznal veliko ljudi in mi je bilo tu lepo.

Po podatkih policije imajo z nami, »čefursko« šolo, še najmanj dela, več pa z vsemi drugimi, »elitnimi« šolami.

Je pa vaša zgodba dokaj stereotipna, tipična priseljenska. Prijeli ste za vsako delo, dokler niste dobili priložnosti, da opravljate svoj poklic.

Da. Najprej sem nekaj mesecev delal v skladišču kot skladiščnik. Potem sem leto in pol po Sloveniji razvažal časopise, dokler si nisem kupil trafike in delal kot prodajalec časopisov. Na ženin nasvet sem se kasneje prijavil na razpis za nočnega pedagoga v Zavodu za vzgojo in izobraževanje Logatec. Izobrazbo za to delovno mesto sem imel in dejal sem si, res, da moja slovenščina ni dobra, ampak gre za nočno delo, ko vsi spijo. Tedanja ravnateljica tega zavoda je hitro prepoznala moj dobri stik z gojenci in se odločila, da me je škoda za delo ponoči, in me je po dveh mesecih premestila na mesto dnevnega vzgojitelja. Tam sem delal deset let in za tem še leto dni v Vzgojnem zavodu Planina. Potem sem dobil povabilo, da se vrnem v Beograd in pomagam pri začetkih novoustanovljene zasebne gimnazije. Tam sem takoj postal ravnatelj, a pod pogojem, da po enem letu odidem. Potem sem se res vrnil v Slovenijo in sprejel mesto ravnatelja Osnovne šole Livada; tu sem zdaj ravnatelj že drugi mandat.