Fronta vs. Marš

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU) je v sredo pripravila tradicionalni Marihuana marš, na katerem so udeleženci opozarjali na škodljive posledice prepovedi uživanja marihuane. Letošnji dogodek bi minil brez večjih pretresov, če se študentski funkcionarji organizacije ne bi lotili podjetniško.

Za začetek letošnji Marihuana marš ni bil protest. Postal je »festival, s katerim se publika ozavešča o negativnih vplivih represije nad konopljo«, kot je za Studio City povedal Gašper Sovdat iz ŠOU. Festival so študentski funkcionarji preselili v »mesto duhov«, Študentski kampus. Da bi sredi sive betonske industrijske cone čim bolje pričarali izgubljenega duha zelenega ljubljanskega središča, so črni asfalt začasno prekrili s trato. A daleč najbolj kontroverzna je bila odločitev, da bo del dogodka plačljiv. V ŠOU so se odločili, da bodo pripravili koncert z vstopnino. Študentski funkcionarji so nanj povabili znane komercialne izvajalce, ki naj bi pripomogli k »večji prepoznavnosti festivala«.

Takšni komercializaciji civilnodružbenega gibanja pa se je kolektivno uprlo več sto študentov in študentk. V Študentskem društvu Iskra so pripravili vzporedni protest na Kongresnem trgu in ga poimenovali Hašišarska fronta. V Iskri so z njim želeli opozoriti na škodljive posledice prepovedi in sporno delovanje študentskih organizacij. Po besedah Katje Gobec iz Študentskega društva Iskra »študentje Univerze v Ljubljani zlasti nasprotujejo zapiranju dogodka v ’zasebni’ Študentski kampus, s čimer dogodek izgublja prvotno politično sporočilnost«. Gobčeva opozarja tudi na »privatizacijo zavodov ŠOU in komercializacijo njihovih dejavnosti, ki gre navadno z roko v roki s klientelizmom vodilnih znotraj ŠOU«. V Iskri menijo, da se Marihuana marš nikakor ne bi smel tržiti in postati zgolj poceni promocija za podjetja študentskih funkcionarjev. Na Hašišarski fronti so sicer tudi sami poskrbeli za glasbeno popestritev, vendar poudarjajo, da so se vsi nastopajoči odrekli honorarju.

Podjetniške težnje študentskih funkcionarjev niso nič novega. Gre za preverjen način delovanja ŠOU v Ljubljani: namesto prostovoljnega aktivističnega protesta raje pripravijo koncert z vstopnino, po izvedbi »festivala« si razdelijo honorarje. Letošnji Marihuana marš v režiji študentskih funkcionarjev je, žal, s tem izgubil še poslednji aktivistični raison d’etre. Prirejanje večjih javnih civilnodružbenih dogodkov je dokončno padlo na pleča samoorganizirane in samofinancirane skupnosti ljubljanskih študentov.